Biblijska knjiga številka 62: 1. Janezovo

Napisal: apostol Janez

Kraj nastanka: Efez ali kje blizu

Čas nastanka: ok. 98. n. š.

1. a) Katera lastnost prežema Janezova besedila in kaj kaže, da Janez vendar ni bil ravno pretirano čustven? b) Zakaj lahko rečemo, da so njegova tri pisma prišla res pravi čas?

JANEZU, apostolu, ki ga je Jezus Kristus še posebej ljubil, je bilo zelo veliko do pravičnosti. To je bilo tisto, kar mu je tako bistro pretanilo uvid v Jezusovo mišljenje in duha. Zato tudi nič čudnega, da je glavna téma njegovih besedil ljubezen. Pa vendar ni bil Janez ravno pretirano čustven človek, saj ga je Jezus z bratom vred imenoval »Sinova groma [Boanêrg]«. (Mar. 3:17) Sploh je svoja tri pisma napisal v obrambo resnice in pravičnosti, saj je odpadništvo, ki ga je bil napovedoval apostol Pavel, postalo že očitno. Janezova tri pisma so torej prišla res pravi čas, zgodnjim kristjanom so namreč vlila novih moči v boju zoper grabečo polaščevalnost »Hudobnega«. (2. Tes. 2:3, 4; 1. Jan. 2:13, 14, AC; 5:18, 19)

2. a) Kaj kaže na to, da so Janezova pisma nastala dosti pozneje od Matejevega in Markovega evangelija ter misijonskih pisem? b) Kje in kdaj so pisma najverjetneje nastala?

² Po vsebini sodeč spadajo ta pisma v dosti poznejšo dobo od Matejevega in Markovega evangelija, še celo v poznejši čas od Petrovih in Pavlovih misijonskih pisem. Časi so se medtem spremenili. Nikjer več ne omenja judovstva, ki je pomenilo tolikšno nevarnost v času, ko so bile občine še v povojih; zdi se celo, da v njih ni najti niti enega pravega, dobesednega navedka iz Hebrejskih spisov. Po drugi strani pa Janez govori o »poslednji uri« in o nastopu  »veliko antikristov«. (1. Jan. 2:18) Bralce ogovarja na primer z »otroci moji«, sebi pa pravi »starešina« ali »starejši« (NW). (1. Jan. 2:1, 12, 13, 18, 28; 3:7, 18; 4:4; 5:21; 2. Jan. 1; 3. Jan. 1) Vse to bi namigovalo na dokaj poznejše leto nastanka vseh treh pisem. Prvo Janezovo pismo 1:3, 4 tudi nekako kaže na to, da je ob približno istem času nastal tudi Janezov evangelij. Po splošnem prepričanju so torej Janezova tri pisma nastala okoli 98. n. š., tik pred apostolovo smrtjo, napisal pa naj bi jih kje v bližnji okolici Efeza.

3. a) Kaj priča o avtorstvu in pristnosti Prvega Janezovega pisma? b) Kateri odlomek so dodali šele pozneje in kaj govori za njegovo nepristnost?

³ Da je Prvo Janezovo pismo napisal res apostol Janez, je jasno vidno iz njegove velike podobnosti s četrtim evangelijem, katerega avtor je nedvomno Janez. Pismo na primer začenja tako, da sebe predstavi kot človeka, ki je na lastne oči videl »Besedo življenja [. . .], večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se je nam razodelo«; ubeseditev je več kot očitno podobna uvodnim besedam Janezovega evangelija. Njegovo pristnost izpričuje Muratorijev fragment, nič manj pa tudi zgodnji pisatelji iz drugega stoletja n. š., na primer Irenej, Polikarp in Papíja. * Po Evzebijevih besedah (ok. 260.–342. n. š.) ni bilo o pristnosti Prvega Janezovega pisma nikoli nobenega dvoma. * Moramo pa opozoriti, da so v nekaterih starejših prevodih v 5. poglavju, na koncu 7. in na začetku 8. vrstice, dodajali naslednji stavek: »V nebesih: Oče, Beseda in Sveti duh; in ti trije so eno. In trije so, ki pričujejo na zemlji.« (Jere, Pečjak, Snoj) Tega besedila pa ne zasledimo v nobenem od zgodnjih grških rokopisov in so ga očitno dodali zato, da bi nanj oprli nauk o Trojici. Večina sodobnih prevodov, tako katoliških kakor protestantskih, tega odlomka ne vključuje v osnovno besedilo. (1. Jan. 1:1, 2) *

4. Pred kom hoče Janez zaščititi sokristjane in katere krive nauke ovrže?

⁴ Janez piše zato, da bi zaščitil svoje »preljube«, svoje »otroke«, pred krivimi nauki ,mnogih antikristov‘, ki so sicer izšli izmed njih, zdaj pa jih skušajo speljati stran od resnice. (2:7, 18) Te odpadle antikriste je morda navdihovala grška filozofija, vsekakor zgodnji gnosticizem, katerega privrženci so si prisojevali nekakšno posebno, od Boga dobljeno mistično spoznanje. * Janez v treh širše zastavljenih témah, namreč o grehu, ljubezni in antikristu, z neizprosno doslednostjo nastopi zoper to odpadništvo. Njegove navedbe o grehu, s katerimi še dodatno utemeljuje Jezusovo žrtvovanje za grehe, nekako kažejo, da so bili ti antikristi nekakšni samopravičneži, ki so zase trdili, da so brezgrešni in zato ne potrebujejo Jezusove odkupne daritve. V svojem samozaverovanem »spoznanju« so postali tudi sebični in brez prave ljubezni, ravno takšno držo pa Janez razgalja s tem, da spet in spet poudarja pravo krščansko ljubezen. Očitno se Janez proti njihovemu krivemu nauku prav tako bori z razlaganjem, da Jezus je Kristus, da je živel, še preden je postal človek, in da je prišel v mesu kot Božji Sin, zato da bi omogočil rešitev vsem verujočim. (1:7–10; 2:1, 2; 4:16–21; 2:22; 1:1, 2; 4:2, 3, 14, 15) Janez te krive učitelje nezgrešljivo ožigosa z »antikristi« in navaja kar nekaj načinov, kako razpoznati Božje in Hudičeve otroke. (2:18, 22; 4:3)

5. Po čem lahko sklepamo, da je bilo Prvo Janezovo pismo namenjeno vsej krščanski občini?

⁵ Ker pismo ni naslovljeno na določeno občino, je bilo očitno namenjeno vsej krščanski skupnosti. Na to kaže tudi dejstvo, da pismo nima ne začetnega nagovora ne zaključnega pozdrava. Nekateri ga imajo celo bolj za razpravo kot pa za pismo. O tem, da se je pisec vsekakor obračal na skupino in ne na posameznika, pa zgovorno priča vseskozna raba drugoosebnega množinskega nagovora (ki ga angleški New World Translation izkazuje z »you«, izpisanim z velikimi črkami).

VSEBINA PRVEGA JANEZOVEGA PISMA

6. Kakšen razloček naredi Janez med tistimi, ki živijo v luči, in tistimi, ki so v temi?

⁶ Ne živite v temi, ampak v luči (1:1–2:29). »To vam pišemo zato,« pravi Janez, »da bi bilo naše veselje popolno.« Ker je ,Bog luč‘, so lahko »v občestvu z njim« in drug z drugim samo tisti, ki ,živijo v luči‘. Takšne »kri njegovega Sina Jezusa« očiščuje vsakega greha. Po drugi strani pa takšni, ki ,živijo v temi‘, pa trdijo, da so »brez greha«, varajo sami sebe in v njih ni resnice. Če pa svoje grehe priznajo, se bo Bog skazal zvestega in jim odpustil. (1:4–8)

7. a) Kako nekdo kaže, da Boga pozna in ljubi? b) Po čem se prepozna antikrist?

⁷ Jezus Kristus, razpoznava Janez, je »spravna žrtev« za grehe, ,zagovornik pri Očetu‘. Kdor trdi, da pozna Boga, pa ne spolnjuje njegovih zapovedi, je lažnivec. Kdor svojega brata ljubi, živi v svetlobi, kdor pa brata sovraži, hodi v temi. Janez živo polaga na srce, naj nikar ne ljubimo sveta, ne tistega, kar je v svetu, saj kot pravi, »če kdo ljubi svet, nima  ljubezni do Očeta«. Veliko je antikristov, in ti so ,izšli izmed nas‘, pojasnjuje Janez, ker pač »niso bili izmed naših«. Antikrist je, kdor trdi, da Jezus ni Kristus. Zanika oba, Očeta in Sina. Zato naj »otroci« ostanejo pri tem, kar so slišali od začetka, da bodo lahko »živeli v Sinu in Očetu«, po maziljenju namreč, ki so ga prejeli od njega, edino to je resnično. (2:1, 2, 15, 18, 19, 24)

8. a) Kaj loči Božje otroke od Hudičevih? b) Kako so »otroci« spoznali ljubezen in čemú naj si preiščejo srce?

⁸ Božji otroci ne grešijo (3:1–24). Zaradi Očetove ljubezni se imenujejo »božji otroci«, in ko se bo prikazal Bog, mu bodo podobni in ga bodo »gledali takšnega, kakršen je«. Greh je nepostavnost, in kdor živi v edinosti s Kristusom, se ne vdaja grehu. Kdor se grehu vdaja, je od Hudiča, Hudičeva dela pa bo Božji Sin uničil. Božje in Hudičeve otroke se torej prepozna po tem: tisti, kateri so od Boga, ljubijo drug drugega, kateri pa so od hudobnega, so kakor Kajn, ki je svojega brata sovražil in umoril. »Otroci« pa so, pravi Janez, spoznali ljubezen, saj je »On dal življenje« zanje, zato jih opominja, naj ne »zapira[jo] svoje srce« pred brati. Nikar naj »ne ljubi[jo] z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici!« Da pa bi ugotovili, ali so »iz resnice«, naj si preiščejo srce in spoznajo, ali res delajo, »kar mu je [Bogu] všeč«. Držijo naj se Božje zapovedi, »naj veruje[jo] v njegovega Sina Jezusa Kristusa in naj drug drugega ljubi[jo]«. Tako bodo vedeli, da živijo z njim v edinosti in on z njimi po duhu. (3:1, 2, 16–19, 22, 23)

9. a) Kakšni presoji je treba podvreči izraze navdihnjene izreke? b) Ob čem so kristjani še toliko bolj dolžni ljubiti drug drugega?

⁹ V edinosti z Bogom ljubite drug drugega (4:1–5:21). Navdihnjene izreke je treba presojati. Noben izrek, ki ne priznava, da je Kristus prišel v telesu, »ni od Boga«, ampak je antikristovski. Iz sveta je in je v edinosti le z njim, navdihnjeni izrek resnice pa je od Boga. Janez pravi: »Bog je ljubezen.« Le da »ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe.« Kako zelo smo potem dolžni ljubiti drug drugega! Bog namreč ostaja v edinosti s tistimi, ki ljubijo bližnjega, in tako se ljubezen popolnjuje, da bi imeli »zagotovilo [sproščenost v besedi, NW]«, strah pa odganja. »Mi ljubimo,« pravi Janez, »ker nas je on prvi ljubil.« »Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata!« (4:3, 8, 10, 17, 19, 21)

10. a) Kako lahko Božji otroci premagajo svet in na kaj se zanesejo? b) Kako naj bi gledali na greh in malikovanje?

¹⁰ Skazovati ljubezen Božjih otrok pomeni držati se njegovih zapovedi, to pa v končni posledici pomeni po veri premagati svet. Bog pa o teh, ki verujejo v Božjega Sina, pričuje, da jim je »dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu«. Tako se lahko zanesejo, da jih bo Bog slišal v vsem, za kar ga bodo prosili po njegovi volji. Vsaka krivica je greh, vendar pa ni vsak greh za smrt. Nihče, rojen od Boga, ne greši. Četudi »ves svet tiči v zlu [v oblasti hudobnega, NW], [. . .] je Božji Sin prišel« in dal svojim učencem »razumnost«, tako da lahko spoznajo resničnega Boga, s katerim so si zdaj v edinosti po »njegovem Sinu Jezusu Kristusu«. Obenem naj se varujejo malikov! (5:11, 19, 20)

ZAKAJ KORISTNA

11. Kako se lahko danes kristjani borijo proti antikristom in posvetnim poželenjem?

¹¹ Kakor zadnja leta prvega stoletja našega štetja je tudi danes »veliko antikristov«, ki se jih morajo pravi kristjani na moč paziti. Ti se morajo trdno držati ,oznanila, ki so ga slišali od začetka, ljubiti drug drugega‘ in ostati v Bogu in pravem nauku, zraven pa sproščene besede živeti v pravičnosti. (2:18; 3:11; 2:27–29, NW) Zelo pomembno je tudi svarilo pred ,telesnim poželenjem, poželenjem oči in ošabnim vedenjem [bahanjem z življenjskimi sredstvi, NW]‘, temi pridobitniškimi, posvetnimi zli, ki se vanje pogreza že kar večina deklariranih kristjanov. Pravi kristjani se svetu in njegovim poželenjem umikajo, ker pač vedo, da kdor »spolnjuje, kar hoče Bog, živi v večnost«. Zares, kako zelo se je koristno v tej dobi posvetnih poželenj, sektašenja in sovraštva prek navdihnjenega Svetega pisma učiti Božjo voljo in jo tudi spolnjevati! (2:15–17)

12. Katero razliko nam Prvo Janezovo pismo s pridom zarisuje in kako lahko tudi mi premagamo svet?

¹² Koristi nam tudi, da Prvo Janezovo pismo natanko zarisuje razliko med svetlobo, ki jo izžareva Oče, in hudobčevo temo, ki požira resnico, med Božjimi oživljevalnimi nauki in varljivimi antikristovimi lažmi, med ljubeznijo, ki prežema celotno občino teh, ki skupaj s Sinom živijo v edinosti z Očetom, in kajnovskim ubijalskim sovraštvom tistih, ki so izšli »izmed nas [. . .] [in] se končno razkrili, da niso vsi izmed naših«. (2:19; 1:5–7; 2:8–11, 22–25; 3:23, 24, 11, 12) In če znamo vse to dobro ločevati, je tudi prav, da si vneto prizadevamo ,premagati svet‘. In kako naj ga premagamo? Z močno vero in z ,ljubeznijo do Boga‘, se pravi s tem, da se držimo njegovih zapovedi. (5:3, 4)

13. a) Kako pismo poudarja praktičnost Božje ljubezni? b) Kakšna naj bi bila kristjanova ljubezen in katere edinosti se kristjan potem lahko nadeja?

¹³ »Ljubezen do Boga«: kako čudovito to pismo vseskozi poudarja to gibalo! V drugem poglavju vidimo ostro nasprotje med ljubeznijo do sveta in ljubeznijo do Očeta. Nekoliko naprej nas pismo celo  opozarja, da je ,Bog ljubezen‘. (4:8, 16) In kako dejavna ljubezen je to! Prečudovito se je namreč izrazila v tem, da je Oče poslal »Sina za odrešenika sveta«. (4:14) Vse to pa naj bi nam srca napolnjevalo z ljubeznijo, polno cenjenja in neustrašnosti, nekako tako, kot pravi apostol: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi ljubil.« (4:19) Naša ljubezen naj bi bila podobna Očetovi in Sinovi: praktična in požrtvovalna. Tako kakor je Jezus zastavil svojo dušo za nas, smo »tudi mi dolžni dati življenje [dušo, NW] za brate«, pač, dolžni smo jim odpreti srce in jih ljubiti, pa ne samo z besedo, ampak »v dejanju in resnici«. (3:16–18) Takšna ljubezen, kot to Janezovo pismo lepo kaže, je ob pravem spoznanju Boga tista prava vez, ki veže vse, ki hodijo z Bogom, v nerazdružljivo edinost z Očetom in Sinom. (2:5, 6) Kraljestvenim dedičem, ki so v tej blagoslovljeni vezi ljubezni, pa Janez pravi: »V Resničnem živimo, v njegovem Sinu Jezusu Kristusu. On je resnični Bog, on je večno življenje.« (5:20)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]