Biblijska knjiga številka 65: Juda

Napisal: Juda

Kraj nastanka: Palestina (?)

Čas nastanka: ok. 65. n. š.

1. Zaradi katerih razmer znotraj občine se je Judu zdelo potrebno, da v prid svojih bratov napiše to energično pismo?

JUDOVI krščanski bratje so bili v nevarnosti! V času od smrti in vstajenja Kristusa Jezusa, so se v krščansko občino zažrle tuje prvine. Sovražnik se je bil vtihotapil, da bi spodkopal vero; natanko tako, kot je 14 let poprej svaril Pavel. (2. Tes. 2:3) Kako naj bi se bratje torej ovedeli nevarnosti in se je znali ubraniti? Na to je neposredno, včasih že kar z robustno, energično besedo odgovoril ravno Juda s svojim pismom. V 3. in 4. vrstici sam jasno zastavlja, za kaj mu gre: ,Zdelo se mi je potrebno, da vam zapišem tole: prikradlo se je nekaj ljudi, brezbožnežev, ki prevračajo v razuzdanost milost našega Boga.‘ Ogroženi so bili torej sami temelji zdravega nauka in nravnosti. Juda se je čutil poklicanega, da stopi v boj za blagor svojih bratov, tako da bi se potem tudi oni znali krepko postaviti v bran za vero.

2. a) Kdo je bil Juda? b) Katero sorodstvo z Jezusom je Juda najbolj čislal?

² Kdo pa je bil Juda? Iz uvoda zvemo, da je pismo napisal »Juda, služabnik Jezusa Kristusa, Jakobov brat, poklicanim«. Ali je bil potem Juda apostol, glede na to, da je bilo tako ime kar dvema izmed dvanajstih Jezusovih prvotnih apostolov? (Luka 6:16)  Juda sam sebe ne imenuje apostol, marveč govori o apostolih v tretji osebi (»so govorili«, »povedali«), sebe torej očitno izvzema. (Juda 17, 18) Nadalje pravi, da je »Jakobov brat«; s tem očitno meri na pisca Jakobovega pisma, Jezusovega polbrata. (V. 1) Ta Jakob je bil kot eden izmed »stebrov« jeruzalemske občine povsod dobro znan, zato se tudi Juda daje prepoznati po njem. To pa pomeni, da je Juda tudi Jezusov polbrat, in to tisti, ki ga spisi tudi navajajo. (Gal. 1:19; 2:9; Mat. 13:55; Mar. 6:3) Vendar pa Juda svojega sorodstva z Jezusom po mesu ne obeša na veliki zvon; raje ponižno poudarja svoje sorodstvo po duhu, da je torej »služabnik Jezusa Kristusa«. (1. Kor. 7:22; 2. Kor. 5:16; Mat. 20:27)

3. Kaj dokazuje pristnost Judovega pisma?

³ Pristnost te biblijske knjige potrjuje omemba v Muratorijevem fragmentu (drugo stoletje n. š.). Njeno kanoničnost je poleg tega priznaval Klemen Aleksandrijski (drugo stoletje n. š.). Origen govori o njej kot o delu, »napisanem v komaj nekaj vrsticah, vendar polnem zdravih besed nebeške milosti«. * Tudi Tertulijan jo je imel za pristno. Nedvomno jo torej moramo prištevati k ostalemu navdihnjenemu Svetemu pismu.

4. Kakšne vrste je Judovo pismo ter kje in kdaj je najverjetneje nastalo?

⁴ Juda piše »poklicanim«, izrecno pa ne omenja nobene določene občine ne posameznika, zato je njegovo pismo splošno; krožilo naj bi po vseh krščanskih občinah. Četudi tega nikjer ne piše, je najverjetnejši kraj nastanka Palestina. Stežka tudi določimo zanesljivo leto nastanka. Kaže pa, da je moralo pismo nastati v času že dodobra razvite krščanske občine, saj Juda opozarja na »besede, ki so vam jih prej povedali apostoli našega Gospoda Jezusa Kristusa«, in očitno navaja iz Drugega Petrovega pisma 3:3. (Juda 17, 18) Nasploh prepoznavamo veliko podobnost med Judovim pismom in drugim poglavjem Drugega Petrovega pisma. To nakazuje, da je Juda pisal približno hkrati s Petrom; oba sta bila namreč močno zaskrbljena spričo nevarnosti, ki je v tem času pretila občini. Po vsem tem bi se zdelo, da je pismo nastalo približno 65. n. š. Za to leto govori tudi dejstvo, da Juda z ničimer ne omenja Cestija Gala, ki je 66. n. š. prišel zatret judovsko vstajo, niti ne omenja padca Jeruzalema 70. n. š. Juda namreč v svoji poslanici izrecno navaja nekaj sodb, ki jih je Bog izvršil nad grešniki; če bi bil torej Jeruzalem že padel, bi bilo logično, da bi Juda še primaknil k tehtnosti svojih argumentov s tem, da bi omenil izvršbo te sodbe, še zlasti, ker je to napovedal tudi Jezus. (Juda 5–7; Luka 19:41–44)

VSEBINA JUDOVEGA PISMA

5. a) Zakaj se Judu zdi potrebno, da poklicanim piše, naj se odločno ,bojujejo za vero‘? b) Katere svarilne zglede Juda navaja?

⁵ Svarila pred nečistovanjem in zametanjem gospostva (v. 1–16). Po ljubečem pozdravu »poklicanim« Juda prizna, da je sicer mislil pisati o »našem vzajemnem zveličanju«, da pa je ugotovil, da jim mora zdaj pisati, naj se odločno ,bojujejo za vero‘. Zakaj ,bojujejo‘? Ker so se prikradli brezbožneži, ki prevračajo Božjo milost v opravičilo za razuzdanost. Ti ljudje, pravi Juda, »tajijo našega edinega gospodarja in Gospoda Jezusa Kristusa«. (V. 1, 3, 4) Spominja jih, da je Jehova, kljub temu da je ljudstvo rešil iz Egipta, pozneje »pokončal tiste, ki niso verovali«. Jehova tudi hrani »za sodbo velikega dne« tiste angele, ki so zapustili sebi primerna bivališča. Prav tako je večna kazen nad Sodomo in Gomoro ter okoliškimi mesti svarilni zgled za to, kakšna usoda čaka tiste, ki ,nečistujejo in se vdajajo grehu proti naravi‘. (V. 5–7)

6. Čému se vdajajo brezbožneži in s čim Juda ponazarja napačnost in izid njihovega obnašanja?

⁶ Podobno tudi brezbožneži »skrunijo telo, zametujejo gospostva in sramotijo veličastva«. Še celo nadangel Mihael ni sramotil Hudiča, ko sta se pravdala za Mojzesovo truplo, ampak je rekel samo: »Gospod [Jehova, NW] naj te kaznuje!« Ti ljudje pa kar sramotijo in kot brezumne živali pogubljajo sami sebe. Krenili so po poti Kajna, Bileama in upornega Koreja. Podobni so skritim čerem, suhim oblakom, drevesom brez sadov, dvakrat mrtvim in izkoreninjenim, divjim valovom, ki naplavljajo lastno nesnago, blodečim zvezdam. In takšne »čaka večna črna temà«. (V. 8, 9, 13) Že Henoh je prerokoval, da bo Jehova izvršil sodbo nad temi brezbožniki. Godrnjači in nezadovoljneži so, zaradi lastnih koristi se prilizujejo ljudem.

7. a) Kako so apostoli svarili pred zasmehovalci? b) Kaj morajo »preljubi« narediti zase in za druge, če hočejo priti do večnega življenja?

⁷ Nasvet, naj vztrajajo v Božji ljubezni (v. 17–25). Juda spominja brate, kako so apostoli Gospoda Jezusa Kristusa včasih svarili, da bodo »v poslednjem času [. . .] nastopili zasmehovalci, ki bodo živeli po svojem brezbožnem poželenju«. Ti zdraharji »posvetno mislijo, Duha [duhovnosti, NW] pa nimajo«. »Preljubi« naj zato zidajo sebe na temelju vere in vztrajajo v Božji ljubezni, medtem ko čakajo na Kristusovo usmiljenje, ki »pelje v večno življenje«. Sami pa naj bodo usmiljeni s tistimi, ki omahujejo, pomagajo naj jim. Juda sklene tako, da  po Gospodu Jezusu Kristusu pripiše slavo »Bogu, našemu odrešeniku«, Njemu, ki jih lahko varuje pred padcem. (V. 18–21, 25)

ZAKAJ KORISTNA

8. V čem je prišlo Judu navdihnjeno Sveto pismo s »knjigo narave« vred prav pri opominjanju bratov?

⁸ Juda je sam sprevideval, da je navdihnjeno Sveto pismo koristno za svarjenje, zabičevanje, spodbujanje, poučevanje in opominjanje »preljubih«. Pri razgaljanju hude pregrešnosti brezbožnih vsiljivcev namreč sega po živih ponazoritvah iz Hebrejskih spisov, na primer o Izraelcih, ki so se vedno znova pregreševali, pa o grešnih angelih in o Sodomljanih in Gomorcih; z njimi je pokazal, da bodo vsi, ki se vdajajo podobnim pregreham, utrpeli podobno kazen. Pokvarjene ljudi je primerjal z brezumnimi živalmi; gredo, je rekel, po Kajnovi poti, bredejo v Bileamovo zmoto in se s svojim uporništvom pogubljajo, tako kakor Kore. Vse skupaj je tudi zelo živo naslikal s podobami iz »knjige narave«. Del ,vsega Svetega pisma‘ pa je postalo tudi sámo Judovo odkritosrčno pismo, da bi se ob drugih svetopisemskih knjigah učili še iz njega in bi nas opominjalo k pravemu obnašanju »v poslednjem času«. (Juda 17, 18, 5–7, 11–13; 4. Mojz. 14:35–37; 1. Mojz. 6:4; 18:20, 21; 19:4, 5, 24, 25; 4:4, 5, 8; 4. Mojz. 22:2–7, 21; 31:8; 16:1–7, 31–35)

9. Zakaj dandanes še vedno potrebujemo Judova opozorila in v čem se morajo kristjani venomer sezidavati?

⁹ Nasprotovanja in preskušnje od zunaj niso uspele ustaviti rasti krščanstva, zdaj pa je brate naenkrat ogrožala pokvarjenost od znotraj. Skrite čeri so grozile, da bodo uničile vso občino. Z zavestjo, da lahko postane ta nevarnost še pogubnejša, se je Juda močno zavzel za odločen ,boj za vero‘. In kot takrat je pismo kot naročeno tudi za danes. Še vedno potrebujemo ista opozorila. Še vedno je treba vero varovati in se zanjo bojevati, izkoreninjati je treba nenravnost, z usmiljenjem pomagati dvomljivcem in jih, če je le mogoče, »potegnit[i] iz ognja«. V prid nravne celovitosti, duhovne učinkovitosti in pravega čaščenja se morajo danes kristjani venomer sezidavati v presveti veri. Držati se morajo pravih načel in se v molitvi bližati Bogu. Imeti morajo tudi primerno spoštovanje do »gospostva« in upoštevati od Boga postavljeno avtoriteto v krščanski občini. (Juda 3, 23, 8)

10. a) Kako mora občina obravnavati posvetneže in v čem se bo to nazadnje obrestovalo? b) Kakšna nagrada čaka kraljestvene dediče in v čem se ti pridružujejo Judu?

¹⁰ ,Posvetneži [animalisti NW], ki nimajo duha‘, ne bodo nikoli vstopili v Božje kraljestvo, edino ogrožajo lahko tiste, ki vendarle stopajo po poti v večno življenje. (Juda 19; Gal. 5:19–21) Občina mora biti pred takšnimi posvarjena in se jih mora znebiti! Tako se bodo med preljubimi razrasli ,usmiljenje, mir in ljubezen‘, hkrati pa bodo ostajali v Božji ljubezni, medtem ko ,čakajo na usmiljenje svojega Gospoda Jezusa Kristusa, ki pelje v večno življenje‘. Bog, Odrešenik, bo kraljestvene dediče postavil »brez madeža in polne veselja« »pred svoje veličastvo«. Ti pa prav gotovo kličejo v en glas z Judom, ki po Jezusu Kristusu pripoznava Bogu »slavo in veličastvo, moč in oblast«. (Juda 2, 21, 24, 25)

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]