Biblijska knjiga številka 66: Razodetje

Napisal: Apostol Janez

Kraj nastanka: Patmos

Čas nastanka: ok. 96. n. š.

1. a) S čim Božji služabniki v zvezi s simboliko v Razodetju vsekakor soglašajo? b) Zakaj je prav, da Razodetje uvrščamo čisto na konec Biblije?

ALI ima simbolika v Razodetju strašilen namen? Daleč od tega! Izpolnitev tega prerokovanja je lahko v strah in grozo pač le hudobnim. Božji zvesti služabniki pa vsekakor soglašajo z navdihnjenim uvodom in z angelovo pripombo na koncu: »Srečen, kdor naglas bere in kateri slišijo besede tega prerokovanja.« »Srečen, kdor se drži preroških besed tega zvitka.« (Raz. 1:3; 22:7; oboje NW) Četudi je Razodetje nastalo že pred ostalimi štirimi Janezovimi navdihnjenimi knjigami, ga povsem upravičeno postavljamo čisto na konec zbirke 66 navdihnjenih knjig, ki tvorijo našo Biblijo; Razodetje namreč popeljuje  bralca daleč v prihodnost, ponuja mu vseobsežno vizijo vsega, kar Bog še namenja človeštvu, s tem pa doganja vse do presijajnega vrhunca veliko biblijsko témo – posvečenje Jehovovega imena in opravičenje njegove suverenosti po Kraljestvu, ki ga bo upravljal Kristus, Obljubljeno seme.

2. Odkod in po kom je Janez prejel Razodetje in zakaj lahko rečemo, da nosi knjiga nadvse primeren naslov?

² Naslovna vrstica pravi, da je to »razodetje Jezusa Kristusa, ki mu ga je dal Bog, [. . .] in je poslal angela svojega in po njem to v znamenjih oznanil hlapcu svojemu Janezu«. Janez je bil torej samo zapisovalec, ne pa tudi tvorec zapisanega. Razodevalec zato ni Janez, niti ni knjiga njegovo razodetje. (1:1, AC) In ker s to knjigo Bog svojemu sužnju (NW) odstira svoje čudovite namene za prihodnost, je tudi naslov knjige nadvse primeren: grški naslov Apokálypsis (Apokalipsa) namreč pomeni »Razkritje« ali »Odstrtje«.

3. Kdo je po navedbi samega Razodetja njegov pisec, ki sicer nosi ime Janez, in kako to potrjujejo staroveški zgodovinarji?

³ Kdo pa je ta Janez, ki ga prvo poglavje navaja kot pisca Razodetja? Po navedbi naj bi to bil suženj Jezusa Kristusa, obenem pa tudi brat in soudeleženec pri stiski, izgnan na otok Patmos. Očitno so ga prvi bralci dobro poznali, saj jim ga ni bilo treba še kako drugače predstavljati. Vsekakor je to apostol Janez. Ta sklep potrjuje tudi večina staroveških zgodovinarjev. Za apostolsko je knjigo menda štel Papíja, ki je sicer pisal v prvi polovici drugega stoletja n. š. Justin Mučenec iz drugega stoletja n. š. pa v svojem »Dvogovoru z Judom Trifonom« (LXXXI) navaja: »Z nami je bil neki človek, ki mu je bilo ime Janez, eden Kristusovih apostolov, ki je prerokoval po razodetju, ki mu je bilo dano.« * Za pisca izrecno navaja apostola Janeza tudi Irenej, prav tako pa Klemen Aleksandrijski in Tertulijan s konca drugega oziroma z začetka tretjega stoletja. Origen, znameniti svetopisemski učenjak iz tretjega stoletja, pa je nekoč zapisal: »Govorim o njem, ki je slonel Jezusu na prsih, o Janezu, ki nam je zapustil en evangelij, [. . .] in je napisal tudi Apokalipso.« *

4. a) S čim si razlagamo slogovno razhajanje med Razodetjem in drugimi Janezovimi spisi? b) Kaj dokazuje, da je Razodetje pristen del navdihnjenih Pisem?

⁴ Dejstvo, da druga Janezova besedila tako zelo poudarjajo ljubezen, še ne pomeni, da Janez ne bi bil mogel spisati tako silovite in razgibane knjige, kot je Razodetje. Prav on in njegov brat Jakob sta denimo v ogorčenju hotela priklicati ogenj z neba na neko samarijsko vas. Zaradi tega sta tudi dobila vzdevek »Boânerg« ali »Sinova groma«. (Mar. 3:17; Luka 9:54) S slogovnim razhajanjem si torej ne bi smeli beliti glave, če le pomislimo, da Razodetje obravnava popolnoma drugačno snov. To, kar je Janez videl v teh videnjih, pač ni bilo podobno ničemur, kar je bil videl do takrat. Izjemna skladnost knjige z ostalimi preroškimi Pismi pa nesporno dokazuje, da je to pristen del Božje navdihnjene Besede.

5. Kdaj in v kakšnih okoliščinah je Janez napisal Razodetje?

⁵ Po najstarejših pričevanjih je Janez Razodetje napisal okoli 96. n. š., približno 26 let po razrušenju Jeruzalema. To bi bilo torej že nekako proti koncu vlade cesarja Domicijana. To potrjuje Irenej, ki v svojem delu »Proti herezijam« (V, xxx) pravi o Apokalipsi: »Ni namreč še tako dolgo, kar je to videl, še skoraj v naših dneh, proti koncu Domicijanovega vladanja.« * S tem pričevanjem se strinjata tudi Evzebij in Hieronim. In sicer je bil Domicijan brat prav tistega Tita, ki je vodil rimsko vojsko nad Jeruzalem. Rimski cesar je postal ob Titovi smrti, 15 let preden je nastalo Razodetje. Zahteval je, da se ga časti po božje, in si privzel naziv Dominus et Deus noster (»Naš Gospod in bog«). * Tistih, ki so častili krive bogove, čaščenje cesarja sicer ni motilo, zato pa je bilo to nekaj nepojmljivega za zgodnje kristjane, ki se v tej zadevi nikakor niso hoteli versko kompromitirati. Zato je proti koncu Domicijanovega vladanja (81.–96. n. š.) kristjane zadelo hudo preganjanje. Baje je Janeza izgnal na otok Patmos prav Domicijan. Po Domicijanovem umoru 96. n. š. je oblast prevzel dokaj strpnejši cesar Nerva, ki je Janeza očitno pustil na prostost. In ravno med jetništvom na Patmu je Janez prejel videnja, ki jih je potem popisal v knjigi.

6. Kako naj gledamo na Razodetje in kako ga lahko razdelimo?

⁶ Treba pa je vedeti, da to, kar je Janez videl in naj bi po naročilu napisal občinam, ni bila le vrsta nepovezanih, naključno zapisanih videnj. Ne, celotno Razodetje nam od začetka do konca kaže eno samo sovisno sliko tega, kar še prihaja; tako prehaja od enega videnja do drugega, dokler se nazadnje, ob koncu videnjskega niza, Božji kraljestveni nameni docela ne razkrijejo. Zato moramo na Razodetje gledati celostno, kot na zaokroženo celoto, ki jo tvorijo med seboj povezani, ubrani deli, ki nas v duhu vedejo v prihodnost, daleč naprej od Janezovega časa. Po uvodu (Raz. 1:1–9), ki stoji sam  zase, si lahko knjigo predstavljamo kot sestavljenko iz 16 videnj: 1. 1:10–3:22; 2. 4:1–5:14; 3. 6:1–17; 4. 7:1–17; 5. 8:1–9:21; 6. 10:1–11:19; 7. 12:1–17; 8. 13:1–18; 9. 14:1–20; 10. 15:1–16:21; 11. 17:1–18; 12. 18:1–19:10; 13. 19:11–21; 14. 20:1–10; 15. 20:11–21:8; 16. 21:9–22:5. Videnjem na koncu sledi še motivacijski sklep, v katerem Jehova, Jezus, angel in Janez kot poglavitni nosilci sporočevalne verige povedo vsak svoje sklepne besede. (22:6–21)

VSEBINA RAZODETJA

7. Kaj pravi Janez o izvoru Razodetja in kaj vse ima sam po lastnih besedah skupnega s člani sedmerih občin?

⁷ Uvod (1:1–9). Janez razlaga, da mu razodetje prihaja iz božanskega Vira, razlaga tudi angelovo vlogo v poteku, po katerem mu je bilo razodetje podeljeno, nato pa nagovarja člane sedmerih občin v azijskem območju. Jezus Kristus je iz njih napravil »kraljestvo ter duhovnike za svojega Boga in Očeta«, Boga Jehova, Vsemogočnega. Janez te spominja, da je z izgnanstvom na Patmu tudi on soudeležen z njimi pri »stiski, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu«. (1:6, 9)

8. a) Kaj naroči Janezu glas iz nebes? b) Koga vidi sredi svečnikov in kaj mu ta Nekdo razloži?

⁸ Sporočila sedmerim občinam (1:10–3:22). Na začetku prvega videnja se Janez v navdihnjenju znajde v Gospodovem dnevu. Močan, trobenti podoben glas mu naroči, naj zapiše v knjižni zvitek vse, kar vidi, in ga pošlje sedmim občinam: v Efez, Smirno, Pergamon, Tiatiro, Sarde, Filadelfijo in Laodikejo. Ko se Janez ozre za glasom, zagleda ‚nekoga, ki je podoben Sinu človekovemu‘, sredi med sedmimi svečniki, s sedmimi zvezdami v desnici. Ta Nekdo se predstavi za ,Prvega in Zadnjega‘, za Tistega, ki je bil mrtev, zdaj pa živi na veke vekov in ima ključe smrti in hada (NW). To je torej vstali Jezus Kristus. Ta razloži: »Sedmero zvezd pomeni angele sedmerih občin in sedmero svečnikov pomeni sedem občin.« (1:13, 17, 20, zadnje NW)

9. Kakšne pohvale in nasvete prejmejo občine v Efezu, Smirni, Pergamonu in Tiatiri?

⁹ Janezu naroči, naj piše angelu efeške občine, ki je kljub vsemu svojemu trudu in stanovitnosti ter kljub temu, da ne more prenašati hudobnih, opustil svojo prvotno ljubezen, za kar se mora pokesati in opravljati prvotna dela. Občini v Smirni naj pove, da je navkljub stiski in uboštvu v resnici bogata, zato naj se nikar ne boji: »Bodi zvest[a] vse do smrti in dal ti bom venec življenja.« Občina v Pergamonu, ki prebiva »tam, kjer ima satan svoj prestol«, se sicer trdno drži Kristusovega imena, vendar pa ima med sabo tudi odpadnike; ti naj se spreobrnejo, ali pa se bo Kristus bojeval proti njim z dolgim mečem svojih ust. Tiatirska občina ima sicer ‚ljubezen, vero, služenje in stanovitnost‘, vendar pa trpi »Jezabelo«. Tamkajšnji zvesti, ki se trdno držijo, pa bodo prejeli »oblast nad narodi«. (2:10, 13, 19, 20, 26)

10. Kakšna sporočila potujejo v sardsko, filadelfijsko in laodikejsko občino?

¹⁰ O sardski občini gre sicer glas, da je živa, v resnici pa je mrtva, ker njena dela niso popolna pred Bogom. Vendar imena tistih, ki zmagajo, ne bodo izbrisana iz knjige življenja. Občina v Filadelfiji pa je ohranila Kristusovo besedo, zato ji ta obljublja, da jo bo tudi on obvaroval »v uri preizkušnje, ki ima priti nad vesoljni svet«. Zmagovalce bo Kristus naredil za stebre v svetišču svojega Boga. Takole pravi: »Nanj bom napisal ime svojega Boga in ime mesta svojega Boga, novega Jeruzalema, [. . .] ter svoje novo ime.« Potem Kristus, ki je, kot sam pravi, »začetek božjega stvarjenja«, očita laodikejski občini, da ni ne vroča ne mrzla, zato bo morala kot izbljuvek iz njegovih ust. Četudi ponosni na svoje bogastvo, so člani te občine v resnici ubogi, slepi in nagi. Potrebni so belih oblačil in očesnega mazila, da bi zopet videli. Kristus bo prišel in večerjal z vsakim, ki mu bo odprl vrata. Tisti, ki bo zmagal, bo smel sesti z njim na njegov prestol, tako kot je Kristus sam sédel s svojim Očetom na njegov prestol. (3:10, 12, 14)

11. Katero veličastno videnje potem prevzame Janeza?

¹¹ Videnje Jehovove svetosti in slave (4:1–5:14). Drugo videnje nas popelje pred Jehovov sijajni nebeški prestol. Vse se kar blišči od prečudovite prelesti, tako kakor drago kamenje v najlepšem lesku. Okrog prestola sedi 24 starešin, ki nosijo krone. Štiri živa bitja kličejo Jehovu svetost, častijo ga kot vrednega, ‚da sprejme slavo, čast in moč‘, ker je pač Stvarnik vsega stvarstva. (4:11)

12. Kdo je edino vreden, da odpre knjižni zvitek s sedmimi pečati?

¹² ‚Tisti, ki sedi na prestolu‘, drži v roki knjižni zvitek s sedmimi pečati. Toda: kdo je vreden, da zvitek odpre? Edini, ki je tega vreden, je »lev iz Judovega rodu, Davidova korenina«! On, ki je obenem tudi »Jagnje, ki je bilo zaklano«, vzame zvitek od Jehova. (5:1, 5, 12)

13. Katero sestavljeno videnje spremlja odpiranje prvih šestih pečatov?

¹³ Jagnje odpre šest pečatov na knjižnem zvitku (6:1–7:17). Zdaj se začenja tretje videnje. Jagnje odpira pečate. Najprej se prikaže jezdec na belem konju, ki gre »kot zmagovalec zmagi naproti«. Potem jezdec na ognjeno rdečem konju odvzame mir z zemlje, jezdec na črnem konju pa odmerja  žito po mericah. Bledega konja jezdi smrt, tik za njo pa se je drži had (NW). Odpre se peti pečat, in prikažejo se »duše pomorjenih zaradi božje besede«, ki kličejo po maščevanju svoje krvi. (6:2, 9) Ob pretrgu šestega pečata nastane velik potres, sonce in luna potemnita, mogočniki zemlje pa kličejo goram, naj padejo nanje in jih skrijejo pred Jehovom in Jagnjetovo jezo.

14. Kaj vidi Janez potem v zvezi z Božjimi sužnji in nepreštevno veliko množico?

¹⁴ Takrat se začne četrto videnje. Prikažejo se štirje angeli, ki zadržujejo četvere vetrove zemlje, dokler niso Božji sužnji (NW) zaznamovani na čelo. Število teh je 144.000. Janez zatem vidi nepreštevno veliko množico iz vseh narodov, ki stoji pred Bogom in Jagnjetom; téma ta množica pripisuje rešitev ter dan in noč služi v Božjem svetišču. Jagnje pa »jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih voda«. (7:17)

15. Kaj sledi odprtju sedmega pečata?

¹⁵ Odpre se sedmi pečat (8:1–12:17). V nebesih je tišina. Takrat pa je sedmim angelom izročeno sedem trobent. Oglašanje prvih šestih trobent sestavlja peto videnje.

16. a) Kaj spremlja zaporedno oglašanje prvih petih trobent in katero je prvo izmed treh gorij? b) Kaj naznanja šesta trobenta?

¹⁶ Ob zaporednem oglašanju prvih treh trobent se na zemljo, morje, reke in izvirke voda druga za drugo usuvajo nadloge. Ob četrti trobenti potemni tretjina sonca, lune in zvezd. Ob zvoku pete trobente zvezda z neba spusti na plano roj kobilic, ki napadejo vse, ki so »brez božjega pečata na čelih«. To je »prvo gorje«; prihaja pa še dvoje gorij. Šesta trobenta napove razvezanje štirih angelov, ki prihajajo morit. »Dve miriadi miriad« konjenikov seje še hujšo nesrečo in poboje, vendar se ljudje še vedno ne skesajo svojih zlih del. (9:4, 12, 16, zadnje NW)

17. Kateri dogodki se stopnjujejo do vrhunca, ko je naznanjeno, da je drugo gorje prešlo?

¹⁷ Ob začetku šestega videnja se spet drug mogočni angel spusti z neba in oznani, da se bo »v dneh, ko se bo oglasil sedmi angel [. . .,] dopolnila božja skrivnost, kakor jo je Bog oznanil [po dobri novici, NW]«. Janez pa dobi majhen zvitek, da ga poje. V njegovih ustih je ‚sladek ko med‘, v trebuhu pa ga zagreni. (10:7, 9) Dve priči, oblečeni v raševino, prerokujeta 1260 dni; zatem ju »zver, ki se vzdiguje iz brezna«, ubije, njuni trupli pa ostaneta tri dni in pol na »trgu velikega mesta«. Prebivalci zemlje se sicer radujejo nad njima, vendar se ta radost sprevrže v grozo, ko ju Bog zopet oživi. V tisti uri pride do velikega potresa. »Drugo gorje je prešlo.« (11:7, 8, 14)

18. Kaj pomembnega naznanijo glasovi iz nebes, ko zatrobi sedma trobenta, in za kaj je zdaj napočil čas?

¹⁸ Tokrat zatrobi sedmi angel. Glasovi iz nebes naznanijo: »Kraljestvo sveta je postalo kraljestvo Gospoda našega in Kristusa njegovega.« »Štiriindvajset starešin« moli Boga in se mu zahvaljuje, narodi pa pobesnijo. Prišel je Božji [za to določeni, NW] trenutek, da se sodijo mrtvi, da njegovi sveti prejmejo plačilo, in da »se pokončajo tisti, ki uničujejo zemljo«. Odpre se Božje tempeljsko svetišče in v njem se prikaže skrinja njegove zaveze. (11:15, AC, 16, 18)

19. Katero znamenje in vojno je videti v nebesih in kakšen je izid?

¹⁹ Takoj po naznanilu, da je Kraljestvo ustanovljeno, sedmo videnje prikaže »veliko znamenje« na nebu. Gre za ženo, ki rojeva »otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico«. »Velik zmaj, rdeč kot ogenj«, se ustopi prednjo, pripravljen požreti otroka, a je otrok prej odnesen k Božjemu prestolu. Mihael se bojuje proti zmaju in vrže na zemljo to ,staro [izvirno, NW] kačo, ki se imenuje hudič in satan‘. To pa pomeni ‚gorje zemlji‘! Zmaj pa še preganja ženo in se gre bojevat proti preostalim iz njenega semena. (12:1, 3, 5, 9, 12; 8:13)

20. Kateri dve zveri se potem prikažeta v videnju in kako ti vplivata na ljudi na zemlji?

²⁰ Zver iz morja (13:1–18). Osmo videnje pa prikaže zver s sedmimi glavami in desetimi rogovi, ki ravno vstaja iz morja. Ta dobi svojo moč od zmaja. Ena njenih glav je bila sicer na videz smrtno ranjena, vendar se je pozdravila in vsa zemlja je občudovala zver. Zver pa preklinja Boga in se bojuje s svetimi. Vendar glej! Janezu se prikaže še ena zver, ki pa se dviguje iz zemlje. Ta ima dva rogova, podobna jagnječjim, govori pa kakor zmaj. Zavaja prebivalce zemlje in jim govori, naj postavijo kip prvi zveri. Vsi so prisiljeni častiti ta kip ali pa morajo umreti. Kdor nima žiga ali števila zveri, ne more ne kupovati ne prodajati. Njeno število pa je 666.

21. Kaj Janez vidi na gori Sion, kaj prinašajo in razglašajo angeli in kako premine zemeljska trta?

²¹ »Večna dobra novica« (NW) in z njo povezana sporočila (14:1–20). V devetem videnju, ki je pravo nasprotje grozoti prejšnjega, Janez zagleda Jagnje, ki stoji na gori Sion, z njim pa 144.000, ki imajo na čelu zapisani imeni Jagnjeta in Očeta. ‚Pred prestolom pojejo kakor novo pesem‘; bili so namreč »odkupljeni izmed ljudi kot prvenci za Boga in za Jagnje«. Takrat se pojavi drug angel, ki leti po sredi neba in prinaša vsem narodom »večno dobro novico« (NW) ter objavlja: »Bojte se Boga in izkažite mu čast.« Spet drug angel oznanja: »Padel  je, padel véliki Babilon!« Tretji pa razglaša, da bodo vsi, ki častijo zver in njen kip, pili od Božje jeze. Nekdo, »podoben Sinu človekovemu«, zamahne s srpom, enako stori še neki drug angel; ta obere zemeljsko trto, grozdje pa vrže v »veliko kad božjega srda«. Ker kad tlačijo zunaj mesta, se krvi nateče konjem do uzd, »tisoč šeststo tečajev daleč naokoli« (okoli 296 kilometrov). (14:3, AC, 4, 6–8, 14, 19, 20)

22. a) Kdo zdaj slavi Jehova in zakaj? b) Kam izlivajo sedmere čaše Božje jeze in kaj takega se zgodi potem, da to pretrese ves svet?

²² Angeli s poslednjimi sedmimi nadlogami (15:1–16:21). Deseto videnje se začenja s še enim bežnim pogledom po nebeškem dvoru. Tisti, ki so premagali zver, slavijo Jehova, »kralja večnosti« (NW), zaradi njegovih velikih in čudovitih del. Iz nebeškega svetišča pride sedem angelov in prejme sedem zlatih čaš, polnih Božje jeze. Prvih šest izlijejo na zemljo, v morje, v reke in izvirke vodá, potem na sonce, na prestol zveri in v reko Evfrat, da se njeno vodovje posuši in pripravi pot »kraljem z vzhoda«. Demonski izreki (glej NW) zbirajo »kralje vesoljne zemlje na vojsko, za véliki dan vsemogočnega Boga« pri Harmagedónu. Sedmo čašo pa razlijejo po ozračju, in sredi grozljivih naravnih pojavov véliko mesto razpade na tri dele, mesta narodov (NW) se zrušijo, Babilon pa prejme ‚čašo z vinom strašne Božje jeze‘. (15:3; 16:12, 14, 19)

23. a) Kako se izvrši Božja sodba nad vélikim Babilonom? b) Katera naznanila in kakšne žalostinke spremljajo njegov padec, kakšna radostna hvala pa se razlaga v nebesih?

²³ Bog sodi Babilon; Jagnjetova svatba (17:1–19:10). Začenja se enajsto videnje. Glej! Bog sodi ,véliki Babilon, mater vseh vlačug‘, s katero »so nečistovali kralji zemlje«. Pijana krvi svetih ženska jezdi na škrlatni zveri s sedmimi glavami in desetimi rogovi. Ta zver »je bila, a je ni več, vzdignila se bo iz brezna«. Njenih deset rogov se bojuje z Jagnjetom, vendar jih ta premaga, ker je »Gospod gospodov in Kralj kraljev«. Deset rogov takrat napade in požre vlačugo, tako da na začetku dvanajstega videnja spet drug angel, čigar sijaj razsvetli vso zemljo, oznani: »Padel je, padel véliki Babilon!« Božjemu ljudstvu je zapovedano, naj izide iz njega, da ne bi bilo deležno njegovih šib. Kralji in drugi mogočniki zemlje jočejo za njim: »Gorje, gorje, véliko mesto, Babilon, mogočno mesto, zakaj v eni uri je prišla tvoja obsodba!« Njegovo silno bogastvo je uničeno. Z naglim zamahom, s kakršnim zaženemo v morje velik mlinski kamen, je zdaj vržen tudi Babilon, in ne bo ga več najti. Končno je maščevana kri Božjih svetih! Takrat se v nebesih štirikrat razleže klic: »Aleluja [Hvalite Jaha, NW]!« Hvala Jahu, ker je izvršil sodbo nad veliko vlačugo! Hvala Jahu, ker je že zakraljeval! Veselimo se in radujmo, »zakaj prišla je Jagnjetova svatba in njegova nevesta je pripravljena«! (17:2, 5, 8, 14; 18:2, 10; 19:1, 3, 4, 6, 7)

24. a) Kako dokončna je Jagnjetova vojna? b) Kaj se godi med tisočletjem in kaj ob njegovem koncu?

²⁴ Jagnje se pravično bojuje (19:11–20:10). V trinajstem videnju vodi »Kralj kraljev in Gospod gospodov« nebeške vojske v pravični boj. Kralji in junaki postanejo v živež ptičem neba, zver in lažni prerok sta živa vržena v ognjeno jezero, v katerem gori žveplo. (19:16) Na začetku štirinajstega videnja pa se prikaže angel, ki se ‚spušča z neba, v roki pa drži ključ k breznu in težko verigo‘. Ta užene »zmaja, staro kačo, to je hudiča in satana,« in ga zveže za tisoč let. Tisti, ki imajo delež pri prvem vstajenju, postanejo ‚Božji in Kristusovi duhovniki in z njim kraljujejo tisoč let‘. Zatem bo Satan izpuščen in bo šel zapeljevat narode zemlje, vendar bo skupaj s tistimi, ki mu sledijo, vržen v ognjeno jezero. (20:1, 2, 6)

25. Katero je naslednje vznemirljivo videnje in kdo bo vse to podedoval?

²⁵ Sodni dan in slava Novega jeruzalema (20:11–22:5). Sledi vznemirljivo petnajsto videnje. Umrli, veliki in mali, so sojeni pred Božjim velikim, belim prestolom. Smrt in had (NW) sta vržena v ognjeno jezero, kar »je druga smrt«, z njima pa so vrženi tudi vsi, ki jih ne najdejo zapisane v knjigi življenja. Z neba pride Novi Jeruzalem; Bog šotori pri ljudeh ter zbriše vse solze z njihovih oči. Nič več smrti, žalovanja, vpitja in bolečine! Pač, Bog ‚dela vse novo‘, svojo obljubo pa še potrdi z besedami: »Zapiši, zakaj te besede so zanesljive in resnične!« Vse to bodo podedovali zmagovalci; strahopetci, maloverneži, protinravneži, čarovniki (tisti, ki se ukvarjajo s spiritizmom, NW) in malikovalci pa bodo ostali brez tega. (20:14; 21:1, 5)

26. a) Kako Razodetje opisuje Novi Jeruzalem? b) Kaj je tako živilnega v tem mestu in od kod prihaja njegova svetloba?

²⁶ V zadnjem, šestnajstem videnju Janezu pokažejo »Jagnjetovo nevesto«, Novi Jeruzalem, z dvanajstimi vrati in dvanajstimi temeljnimi kamni, na katerih so izpisana imena dvanajstih apostolov. Mesto je štirioglato, njegov veličastni blišč pa izkazujejo jaspis, zlato in biseri, ki so v njem. Svetišče tega mesta, obenem pa njegova luč je kar sam Jehova z Jagnjetom. Vanj lahko vstopijo samo tisti, ki so zapisani v Jagnjetovem zvitku življenja. (21:9) Izpod Božjega prestola izvira čista reka življenjske vode, ki teče po sredi mestne ulice, obakraj reke pa raste drevje življenja, ki rojeva nov sad  vsak mesec, njegovo listje pa je zdravilno. V mestu bo stal prestol Boga in Jagnjeta in Božji sužnji bodo gledali Njegovo obličje. ‚Bog Jehova jih bo razsvetljeval in kraljevali bodo na veke vekov.‘ (22:5)

27. a) Kakšno zagotovilo glede prerokovanja dobi Janez? b) S katerim rotečim vabilom in hkrati opozorilom se Razodetje sklepa?

²⁷ Sklep (22:6–21). Zagotovilo pravi: »Te besede so zanesljive in resnične.« Zares so srečni tisti, ki hranijo te preroške besede! In ko Janez vse to sliši in vidi, pade na tla pred angela, da bi ga počastil, a ga ta opomni, naj časti edino Boga. Teh preroških besed pa ne sme zapečatiti, kajti »[določeni, NW] čas je blizu«. Srečni so tisti, ki smejo vstopiti v mesto; zunaj pa ostajajo umazani in tisti, ki »ljubijo laž in živijo iz nje«. Jezus še izjavi, da je to pričevanje poslal občinam po angelu on sam, on, ki je »korenina Davidove rodovine, bleščeča jutranja zvezda«. »In Duh in nevesta pravita: ‚Pridi!‘ In kdor posluša, naj reče: ‚Pridi!‘ In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja.« In nihče naj nikar nič ne dodaja ali odvzema od besed, ki so v tej preroški knjigi, da ne bi bil odvzet tudi njegov delež »pri drevesu življenja in pri svetem mestu«. (22:6, 10, 15–17, 19)

ZAKAJ KORISTNA

28. Po katerih zgledih zlahka ugotovimo, da Razodetje resnično zaokrožuje pisanje, ki se je začelo že v prvem delu Biblije?

²⁸ Kako veličastno se Biblijina navdihnjena zbirka 66 knjig sklepa z Razodetjem! Nič ni izpuščeno. Nič ne ostaja nedorečeno. Zdaj hkrati z začetkom jasno vidimo tudi že sklepno dejanje. Zadnji del Biblije namreč zaokrožuje pisanje, ki se je začelo že v njenem prvem delu. Geneza 1:1 opisuje Božje stvarjenje snovnih nebes in zemlje, Razodetje 21:1–4 pa opisuje nova nebesa in novo zemljo z vsemi nepopisnimi blagoslovi, ki jih bo deležno človeštvo, tako kot sta prerokovala že Izaija 65:17, 18; 66:22 in Drugo Petrovo pismo 3:13. Tako kakor je prvi človek prejel besedo, da bo zagotovo umrl, če bo neposlušen, tako Bog poslušnim tu zagotavlja, da »smrti ne bo več«. (1. Mojz. 2:17; Raz. 21:4) Ko se je Kača prvič pojavila kot varavec človeštva, je Bog napovedal, da ji bo nekdo strl glavo. Razodetje pa razkriva, kako bo izvirno kačo, to je hudiča in satana, končno zares doletelo pokončanje. (1. Mojz. 3:1–5, 15; Raz. 20:10) Nekoč je bil neposlušni človek izgnan stran od edenskega drevesa življenja, zdaj pa se v »zdravilo narodom« poslušnega človeštva pojavijo simbolična drevesa življenja. (1. Mojz. 3:22–24; Raz. 22:2) Tako kot je iz Edena tekla reka, da je namakala vrt, tako tu riše simbolično reko, oživljajočo in krepilno, kako izvira izpod Božjega prestola. To gre vštric že s poprejšnjim Ezekijelovim videnjem, spominja pa nas tudi na Jezusove besede o ,vrelcu vode, ki žubori v večno življenje‘. (1. Mojz. 2:10; Raz. 22:1, 2; Ezek. 47:1–12; Jan. 4:13, 14) V nasprotju s prvim možem in ženo, ki sta bila izgnana izpred Boga, pa bodo zvesti zmagovalci gledali njegovo obličje. (1. Mojz. 3:24; Raz. 22:4) Prav gotovo je torej koristno razmišljati o teh vznemirljivih videnjih iz Razodetja!

29. a) Kako Razodetje povezuje vrsto prerokovanj o Babilonu? b) Katere vzporednice iz Danijela in Razodetja lahko opazimo med videnji o Kraljestvu in videnji o zvereh?

²⁹ Opozorimo naj tudi, kako Razodetje poveže vrsto prerokovanj o zlem Babilonu. Izaija, ki je že davno pred dejanskim koncem predvidel padec stvarnega Babilona, je nekoč oznanjal: »Padel je, padel Babilon.« (Iza. 21:9) Zoper Babilon je prerokoval tudi Jeremija. (Jer. 51:6–12) Razodetje pa skozi simboliko govori o ,vélikem Babilonu, materi vseh vlačug in gnusob na zemlji‘. Tudi ta mora pasti, in Janez, ki to tudi vidi v videnju, razglaša: »Padel je, padel véliki Babilon!« (Raz. 17:5; 18:2) In ali se spominjate Danijelovega videnja o kraljestvu, katerega ustanovitelj je Bog in ki bo razdrobilo vsa kraljestva ter obstalo »na veke«? Poglejte, kako je to videnje vtkano v nebeški razglas iz Razodetja: »Kraljestvo sveta je postalo kraljestvo Gospoda našega in Kristusa njegovega, in kraljeval bo na vekov veke.« (Dan. 2:44; Raz. 11:15, AC) In tako kot v Danijelovem videnju nastopa nekdo, podoben ‚sinu človekovemu, ki prihaja na oblakih neba, da prejme večno oblast, čast in kraljestvo‘, tako tudi Razodetje izkazuje Jezusa Kristusa za ,vladarja nad kralji zemlje‘, kot ‚prihajajočega v sprevodu oblakov‘, in pravi, da ga bo ‚videlo vsako oko‘. (Dan. 7:13, 14; Raz. 1:5, 7) Opazimo lahko tudi nekatere vzporednice med zvermi iz Danijelovih videnj in zvermi iz Razodetja. (Dan. 7:1–8; Raz. 13:1–3; 17:12) V Razodetju se torej skrbnemu preiskovalcu ponuja zares ogromno področje, na katerem se mu vera samo še utrjuje.

30. a) Kako se nam v Razodetju dokončno razpira pogled na dopolnjeno posvečenje Jehovovega imena po Kraljestvu? b) Kaj poudarja Razodetje glede svetosti in na koga vse to meri?

³⁰ Kako čudovito, mnogoplastno vizijo Božjega kraljestva nam kaže Razodetje! Šele skoznjo v kar najjasnejši podobi razbiramo vse, kar so o tem Kraljestvu povedali že stari preroki, Jezus in njegovi učenci. Tu se nam dokončno razpira pogled na dopolnjeno posvečenje Jehovovega imena po Kraljestvu: »Svet, svet, svet je Bog Jehova, Vsemogočni.« Edino on je vreden ,prejemati slavo, čast in moč‘.  On je pač tisti, ki ,seže po svoji veliki oblasti in zakraljuje‘ po Kristusu. In kolikšno gorečnost skazuje ta kraljevi Sin, »Kralj kraljev in Gospod gospodov«, ko bije, kot pravi Razodetje, po narodih in tlači »kad z vinom strahotne jeze Boga, vladarja vesolja«! Ob vse bližjem vrhuncu vélike biblijske téme o Jehovovem opravičenju pa Razodetje vedno bolj poudarja, da morajo biti sveti vsi in sploh vse, kar naj ima kak delež v Njegovih kraljestvenih namenih. Sveto je Jagnje, Jezus Kristus, ki »ima Davidov ključ«; sveti so tudi angeli v nebesih. ,Blaženi in sveti‘ so vsi, ki imajo delež pri prvem vstajenju, izrecno tudi pravi, da ne bo »nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo«, nikdar stopil v »sveto mesto Jeruzalem«. To pa je vsem, ki jih Jagnjetova kri odkuplja »Bogu za kraljestvo in duhovnike«, silna spodbuda, naj ostanejo vedno sveti pred Jehovom. Tudi »velika množica« mora »opra[ti] svoja oblačila ter jih očisti[ti] z Jagnjetovo krvjo«, da bi smela opravljala sveto službo. (Raz. 4:8, NW, 11; 11:17; 19:15, 16; 3:7; 14:10; 20:6; 21:2, 10, 27; 22:19; 5:9, 10; 7:9, 14, 15)

31. Na katere podrobnosti o Kraljestvu nas opozarja edino Razodetje?

³¹ Edino Razodetje nas opozarja na nekatere podrobnosti, ki nam šele dodobra zbistrijo našo predstavo o tem sijajnem, svetem Božjem kraljestvu. Tu šele v celoti vidimo kraljestvene dediče ob Jagnjetu na gori Sion, kjer pojejo novo pesem, ki se je edino oni morejo naučiti. Edino Razodetje nam pove, koliko je teh odkupljenih z zemlje, ki vstopijo v Kraljestvo, namreč 144.000, pove pa tudi, da je to število zapečateno izmed dvanajsterih simboličnih rodov duhovnega Izraela. Edino Razodetje navaja, da bodo ti ,duhovniki in kralji‘, ki imajo delež s Kristusom pri prvem vstajenju, tudi »kraljevali z njim tisoč let«. Edino Razodetje nam docela odstira pogled na »sveto mesto, novi Jeruzalem«, kaže nam njegovo žarečo lepoto, Jehova in Jagnje kot njegovo svetišče, njegovih dvanajst vrat in temeljnih kamnov ter kralje, ki po večni svetlobi, s katero jih razsvetljuje Jehova, v njem vladajo na veke. (14:1, 3; 7:4–8; 20:6; 21:2, 10–14, 22; 22:5)

32. a) Kako vizija o ,novem nebu‘ in »svetem mestu, novem Jeruzalemu«, povzema v enem vse, kar je bilo dotlej napovedanega o kraljestvenem Semenu? b) Katere blagoslove to Kraljestvo zagotavlja človeštvu na zemlji?

³² Resnično lahko rečemo, da ta vizija ,novega neba‘ in ,svetega mesta, novega Jeruzalema‘, povzema v enem vse, kar so o kraljestvenem Semenu Pisma napovedovala že od starodavnih časov. Abraham se je tako že naprej veselil semena, po katerem »bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji«, in ,mesta, ki ima [resnične, NW] temelje in je njegov stavbenik in graditelj Bog‘. Tu, v razodetijskem videnju, pa v tem mestu blagoslova jasno prepoznavamo »novo nebo«, novo vlado, Božje kraljestvo, ki ga skupaj tvorita pač Novi Jeruzalem (Kristusova nevesta) in njen Ženin. Tadva bosta skupaj pravično vladala čez vso zemljo. Jehova pa zvestemu človeštvu obljublja, da lahko postanejo »njegovo ljudstvo« v srečnih razmerah, brez greha in smrti, kakor je človek živel pred edenskim uporom. Razodetje celo nalašč dvakrat poudari, da bo Bog »obrisal vse solze z njihovih oči«. (1. Mojz. 12:3; 22:15–18; Heb. 11:10; Raz. 7:17; 21:1–4)

33. a) Kakšno prečudovito celostno videnje o uresničenju božanskih namenov nam prinaša Razodetje? b) Kako se »vse Sveto pismo« izkazuje »navdihnjeno od Boga in koristno« in zakaj je zdaj čas, da se učimo iz Božje Besede in jo tudi ubogamo?

³³ Pač, to je zares veličasten sklep k navdihnjenim Pismom! Kako prečudovito je vse to, »kar se mora vsak čas zgoditi«! (Raz. 1:1) Ime Jehova, »Boga, ki navdihuje preroke«, je tako posvečeno. (22:6) Tu razbiramo uresničenje preroških spisov, ki so jih pisali dolgih šestnajst stoletij, poplačana so dela vere minulih tisočletij! Mrtva je »stara kača«, njena vojska razbita, hudega ni več. (12:9) Božje kraljestvo vlada kot »novo nebo«, Bogu v hvalo. Blagoslovi obnovljene zemlje, napolnjene in podvržene, se skladno z Jehovovim namenom, kot ga navaja prvo poglavje Biblije, pred človeštvom raztezajo v preveličastno večnost. (1. Mojz. 1:28) Vse Sveto pismo se zares izkazuje »navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti«. Z njim Jehova vodi zares zmožne, docela usposobljene verne može vse do tega čudovitega dne. Zdaj je torej čas, da se učimo iz teh svetih Pisem, da utrjujemo svojo vero. Da bi prejeli Božji blagoslov, tudi ubogajmo v njih zapisane zapovedi. Držimo se jih na tej ravni poti, ki vodi v večno življenje. Če bomo tako delali, bomo lahko z gotovostjo, s kakršno se sklepa zadnja biblijska knjiga, rekli tudi: »Amen, pridi, Gospod Jezus!« (2. Tim. 3:16; Raz. 22:20)

34. Kako in zakaj nas lahko že zdaj napolnjuje silna radost?

³⁴ Kolikšna radost nas tako napolnjuje, ko že lahko pozdravljamo »kraljestvo našega Gospoda in njegovega Kristusa«, Semena, saj se bo s tem za vekomaj posvetilo edinstveno ime »Boga Jehova, Vsemogočnega«! (Raz. 11:15, 17, NW)

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]