Biblijska knjiga številka 8: Ruta

Napisal: Samuel

Kraj nastanka: Izrael

Čas nastanka: ok. 1090. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: 11 let za časa sodniške vlade

1. a) Zakaj je Rutina knjiga več kot le ljubezenska zgodba? b) Ob čem Biblija Ruto izrecno omenja?

RUTINA knjiga je prikupna drama, ki se skozi dogajanje razcveti v prelepo ljubezensko zgodbo o Boozu in Ruti. Ni pa zgolj in samo nekakšna ljubezenska idila. Njen smoter ni, da bi bila bralcu v razvedrilo. Poudarek knjige je namreč na tem, da se mora po Jehovovem trdnem namenu roditi dedič Kraljestva, hkrati pa knjiga izreka hvalo Njegovi srčni dobroti. (Ruta 1:8; 2:20; 3:10; vse primerjaj NW.) Tu spoznavamo Jehova v vsej širini njegove ljubezni, ko namreč za prednico Jezusa Kristusa izbere Moabko, poprejšnjo častilko poganskega boga Kemoša, ki pa se spreobrne v pravo vero. Tako je Ruta ena izmed štirih žensk, ki jih rodovnik od Abrahama do Jezusa izrecno navaja po imenu. (Mat. 1:3, 5, 16) Hkrati pa je Ruta ob Esteri edina ženska, ki po njej kaka biblijska knjiga nosi ime.

2. V kateri čas sodi dogajanje, ki ga popisuje Rutina knjiga, kdaj je knjiga nastala in kdo jo je napisal?

² »V času, ko so vladali sodniki . . .« S temi besedami začenja Rutina knjiga svojo razburljivo pripoved. Po teh besedah smemo sklepati, da je knjiga sama nastala pozneje, v dobi Izraelovih kraljev. Pač pa dogajanje, ki ga knjiga popisuje, zajema kakih 11 let znotraj sodniške dobe. Pisca sicer nikjer ne navaja po imenu, je pa to najverjetneje bil Samuel, ki je očitno napisal tudi Knjigo sodnikov in ki je bil ob začetku dobe kraljev še najizrazitejši lik zvestega Božjega služabnika. Glede na to, da sklepne vrstice nakazujejo, da je David takrat že zavzemal vse pomembnejšo vlogo, bi smeli čas nastanka te knjige postaviti nekako v 1090. pr. n. š. Samuelu, ki je pač dobro poznal Jehovovo obljubo o »levu« iz Judovega rodu, po Jehovovem nareku pa je bil predtem iz tega rodu tudi že mazilil Davida za kralja v Izraelu, je bilo namreč vsekakor veliko do tega, da bi ovekovečil tudi Davidov rodovnik. (1. Mojz. 49:9, 10; 1. Sam. 16:1, 13; Ruta 1:1; 2:4; 4:13, 18–22)

3. Katera dejstva potrjujejo kanoničnost Rutine knjige?

³ O kanonični veljavi Rutine knjige ni bilo nikoli kakega dvoma. Dovolj jo je potrdilo že to, da je po Jehovovem navdihnjenju Matejev evangelij 1:5 Ruto vpisal v Jezusov rodovnik. Tudi Judje so Rutino knjigo že od nekdaj prištevali k hebrejskemu kánonu. Zato nikogar ne preseneča, da so med drugimi kanoničnimi knjigami v Mrtvomorskih zvitkih, ki so jih prvič odkrili 1947., našli tudi odlomke te knjige. Hkrati pa je Rutina knjiga v popolnem sozvočju z Jehovovimi kraljestvenimi nameni, nič manj pa z določbami Mojzesove postave. Resda je postava Izraelcem prepovedovala poroko s podobočastnimi Kanaanci in Moabci, a zato še ni izključevala inozemcev, kakršna je bila Ruta, ki se je oprijela Jehovovega čaščenja. Dogajanje v Rutini knjigi sicer tudi do zadnjega uveljavlja odkupništveni in svaškopravni zakon. (5. Mojz. 7:1–4; 23:4, 5, v NW 3, 4; 25:5–10)

VSEBINA RUTINE KNJIGE

4. Med čim se mora Ruta odločiti in kaj njen sklep govori o njenem čaščenju?

⁴ Ruta sklene, da se bo držala Noeme (1:1–22). Zgodba se začenja, ko v Izraelu vlada lakota. Zato gre Betlehemec Elimelek z ženo Noemo in sinovoma Mahalonom in Kelionom čez Jordan, da bi se začasno naselil na Moabskem. Tam se sinova poročita z Moabkama Orfo in Ruto. Družinski krog pa preseka nesreča: najprej umre oče, potem pa še oba sinova. Ostane le troje vdov brez otrok, Elimelek pa ostane brez semena. Ko Noema sliši, da se je Jehova zopet ozrl na Izraela in dal svojemu ljudstvu kruha, sklene, da se bo vrnila v rodne kraje na Judovo; z njo se odpravita tudi snahi. Noema pa ju roti, naj se vendar vrneta v Moab, in prosi Jehova, naj jima v svoji srčni dobroti najde moža iz njunega ljudstva. Orfa se potem vrne »k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom«; Ruta, ki iskreno in trdno odločena ostaja pri svoji spreobrnitvi in hoče častiti Jehova, pa ostane z Noemo. Svoj sklep prelepo izrazi z besedami: »Kamor pojdeš ti, pojdem tudi jaz in, kjer boš ti ostala, bom ostala tudi jaz; tvoje ljudstvo je moje ljudstvo in tvoj Bog je moj Bog. Kjer boš ti umrla, bom umrla tudi jaz in ondi naj bom pokopana. To naj mi Gospod stori in to naj mi doda: samo smrt me bo ločila od tebe!« (1:15–17) Noema, katere ime sicer pomeni »Moja milina«, pa bi takole ovdovela in brez otrok vseeno najrajši videla, da bi jo klicali Mara, kar pomeni »Grenek; Trpek«.

5. S katerimi vrlinami se Ruta izkaže in kako jo Booz pobodrí?

⁵ Ruta paberkuje na Boozovem polju (2:1–23). Ko sta že v Betlehemu, si Ruta pri Noemi izprosi, da sme  na ječmenovo žetev paberkovat. Tam jo opazi Booz, prileten Jud in lastnik njive, sicer pa bližnji svojec njenega tasta Elimeleka. In Ruta, dasi ima po Božji postavi zakonito pravico do paberkovanja, je toliko ponižna, da vseeno še poprosi za dovoljenje. (3. Mojz. 19:9, 10) To ji tudi brž dovolijo; Booz ji še celo naroči, naj ostane kar z njegovimi deklami in paberkuje le na njegovi njivi. Slišal je že, ji pravi, o njeni zvestovdanosti do Noeme, in jo pobodrí z besedami: »Gospod [Jehova, NW] ti povrni tvoje delo! Popolno plačilo naj ti pride od Gospoda, Izraelovega Boga, ki si prišla iskat zavetja pod njegovimi perutmi.« (Ruta 2:12) Zvečer, ko Ruta sadove svojega dela radodarno deli z Noemo, tej pove, da se ima za tolikšen paberek zahvaliti le Boozovi dobri volji. Noema pa v tem prepozna Jehovovo roko; reče namreč: »Blagoslovljen bodi od Gospoda, ki svoje milosti ni odtegnil ne živim ne mrtvim. [. . .] Ta mož je najin sorodnik; je izmed naših odkupiteljev.« (2:20) Pač, Booz je z njima v bližnjem sorodu in ima po zakonu pravico Noemi v Elimelekovem imenu obuditi zarod. In tako Ruta paberkuje na Boozovih poljih, dokler ne mine ječmenova in nato še pšenična žetev.

6. S čim Ruta zaprosi za odkupništveni zakon in kako ji na to odgovori Booz?

⁶ Booz, odkupitelj, se oženi z Ruto (3:1–4:22). Noema, ki je že prestara, da bi še mogla sama roditi, zdaj pouči Ruto, kako naj namesto nje ona stopi v odkupništveno zakonsko razmerje. Navada je namreč bila, da je ob tem času, ki je bil za delo na polju velikega pomena, gospodar sam nadzoroval vejanje žita; in sicer so to opravljali pod večer, da so ujeli večerni veter, ki je zapihal po vročem dnevu. Tako naj bi tudi Booz zdaj spal na gumnu; in res ga Ruta najde tu. Potihem stopi do njega, ga odgrne po nogah in leže. Ko se Booz opolnoči predrami, se mu Ruta razkrije in ga po šegi, ki je veljala za ženske, ki so uveljavljale pravico do svaškopravnega zakona, poprosi, naj razgrne krajec svojega plašča čeznjo. * »Blagoslovljena od Gospoda, moja hči,« zakliče Booz in jo pohvali, da iz strasti ali pohlepa ne lazi za mlajšimi. Ona se pač ne ponuja v nečisto razmerje, po pravici se je drži glas »krepostne žene«. (3:10, 11) Vendar pa, ji pove, živi še en odkupitelj, ki si je z njim še v bližnjem sorodstvu; z njim da se bo pomenil takoj zjutraj. Ruta potem do navsezgodaj leži pri njegovih nogah, nato pa se, ko jo Booz še obilo obdari z žitom, vrne k Noemi, ki jo vsa na trnih brž izpraša, kako se je zadeva iztekla.

7. Kako se Booz pogaja zastran dolžnostnega zakona in s čim je ta zakon blagoslovljen?

⁷ Že navsezgodaj gre Booz k mestnim vratom iskat odkupitelja. Vzame si deset mestnih starešin za pričo in temu, ki je po sorodu najbližji, dá priložnost, da kot prvi odkupi vse, kar je ostalo po Elimeleku. Ali torej hoče to odkupiti? Ta najprej brž privoli, ker se mu vidi, da si bo tako le še povečal imetje. Ko pa sliši, da bi moral za to po svaškem pravu še poročiti Ruto, se zboji za lastno dediščino in si v zakonito poznamenovanje, da se temu odreka, sezuje sandalo. Tega človeka biblijsko besedilo ne navaja niti po imenu, pridevlje mu le neugledni vzdevek »Ti oné«. Pred istimi pričami si potem Booz odkupi Ruto za ženo. Ali ima pri tem kaj sebičnega za bregom? Pač ne, gre mu le za to, »da ne izgine ime umrlega«. (4:1, 10) Na ljubečo zvezo vsi navzoči kličejo Jehovov blagoslov; in blagoslov je tudi res čudovit! Ruta sicer že ostarelemu Boozu rodi sina, ki mu gre Noema potem za pestunjo. Pravijo mu kar »sin [. . .] Noemi« in mu dajo ime Obed. (4:17)

8. Kaj še kaže na to, da naj bi se obljubljeno Seme rodilo po Jehovovi uredbi?

⁸ V sklepnih vrsticah Rutina knjiga navaja Peresov rodovnik, ki prek Booza vodi do Davida. Vendar naj bi rodovnik po trditvah nekaterih kritikov ne navajal vseh vmesnih rodov, češ da je razdobje, ki ga zajema, predolgo za našteto peščico ljudi. Ali to drži? Ali pa so bili vsi našteti le izredno dolgoživi, sina pa dobili šele na stara leta? Prav lahko da drži to slednje; ob tem bi namreč dobilo viden poudarek to, da naj bi se obljubljeno Seme rodilo po Jehovovi uredbi in po njegovi nezasluženi dobrotljivosti, ne pa po človekovi naravni moči. Jehova je namreč podobno moč izkazal tudi že kdaj prej in po tem, na primer ob rojstvu Izaka, Samuela in Janeza Krstnika. (1. Mojz. 21:1–5; 1. Sam. 1:1–20; Luka 1:5–24, 57–66)

ZAKAJ KORISTNA

9. V čem so nam glavni liki v Rutini drami danes svetel zgled?

⁹ To prikupno besedilo je vsekakor tudi koristno: vsakomur, ki mu je kaj mar pravičnosti, je prejkone v sezidanje trdne vere. Vse glavne like v tej živahni drami je namreč odlikovala izredna vera v Jehova in so tudi »prejeli zaradi vere priznanje«. (Heb. 11:39) Dandanašnji so nam to nadvse svetli zgledi. Noema je bila denimo globoko, trdno prepričana o Jehovovi srčni dobroti. (Ruta 1:8; 2:20; oboje primerjaj NW.) Ruta je bila pripravljena zapustiti domovino in iti za Jehovovim čaščenjem; bila je zvestovdana in pripravljena poslušati, hkrati pa pridna za delo. Booz pa je v odkupništveni zakon z Ruto stopil zgolj in predvsem iz najglobljega spoštovanja do Jehovove postave in iz ponižne privoljivosti, da hoče spolniti Jehovovo voljo, nič manj pa iz ljubezni do zveste Noeme in do pridne Rute.

10. S čim naj bi nas Rutina knjiga še potrdila v trdnem zaupanju v kraljestvene obljube?

¹⁰ Po Jehovovi uredbi postavljeno zakonsko zvezo, oziroma v tem primeru odkupništveni zakon, so torej sklenili Bogu na čast. To, da sta Booz in Ruta stopila v  zakon, je namreč uredil Jehova in je to zakonsko zvezo po svoji srčni dobroti tudi blagoslovil; ta zveza mu je bila orodje, po katerem se je brez pretrga nadaljeval Judov kraljévi rod, ki naj bi pripeljal do Davida in nazadnje do Večjega od Davida, Jezusa Kristusa. Ob tako budni skrbi, s katero je Jehova po svoji pravni uredbi bdel nad rojstvom kraljestvenega Dediča, naj bo torej tudi naš korak še trdnejši, še bolj gotov, in s še trdnejšim zaupanjem glejmo uresničenju vseh kraljestvenih obljub naproti. Iz te zavesti si črpajmo novega poleta, da bomo krepko poprijeli pri sodobni žetvi, trdno prepričani o popolnem plačilu, ki nam bo prišlo od Jehova, Boga duhovnega Izraela, pod čigar ,peruti smo prišli iskat zavetja‘ in čigar kraljestveni nameni gredo tako veličastno svoji popolni dovršitvi nasproti. (2:12) Tako je torej Rutina knjiga še en bistveni člen v verigi zapisov, ki vodijo do tega Kraljestva!

[Podčrtna opomba]

[Preučevalna vprašanja]