Študije o navdihnjenem Svetem pismu v času in prostoru

Navdihnjena Pisma so v večno korist

1. Katera blesteča vizija se nam razpira pred očmi, ko tako končujemo pregled ,vsega Svetega pisma‘?

KO TAKO končujemo pregled ,vsega od Boga navdihnjenega Svetega pisma‘, se nam pred očmi naposled razpira blesteča vizija Jehovove suverenosti in njegovega kraljestvenega namena. Videli smo namreč, da je Biblija enovita knjiga z eno samo mogočno okvirno témo: opravičenje Jehovove suverenosti in dokončno uresničenje vsega, kar se on namenja storiti z zemljo po svojem Kraljestvu pod vlado Kristusa, Obljubljenega semena. Biblija to témo načenja že takoj na uvodnih straneh. Od spisa do spisa se ta tema potem čedalje bolj razpleta in razjasnjuje, dokler se nam nazadnje, v sklepnih poglavjih Biblije, veličastna resničnost Božjega vélikega kraljestvenega namena ne razkrije povsem jasno in razločno. Res sijajna knjiga, ta Biblija! Vse od orisa strašljivo nedoumnega stvarjenja snovnih nebes in zemlje z njenim živim svetom vred ta knjiga namreč razpreda edino zares navdihnjeno in pristno pripoved o Božjem občevanju s človeštvom vse do tega dne, nazadnje pa nas v duhu ponese vse do časa, ko bo dopolnjeno tudi Jehovovo veličastno stvarjenje ,novega neba in nove zemlje‘. (Raz. 21:1) In ko se Božji veliki namen po Semenovem kraljestvu v vsem dopolni, stopi pred nas lik Boga Jehova v podobi dobrotljivega Očeta sredi srečne, zedinjene človeške družine, ki mu skupaj z vsemi nebeškimi množicami v en glas izreka hvalo in posvečuje njegovo sveto ime.

2., 3. Kako se skozi vsa Pisma odvija téma o Semenu?

² Kako lepo se ta téma o Semenu kakor klobčič odvija skozi vsa Pisma! Že ob izreku prvega navdihnjenega prerokovanja namreč Bog obljubi, da bo ,ženino seme‘ strlo kači glavo. (1. Mojz. 3:15, NW) Po preteku dobrih 2000 let Bog zvestemu Abrahamu napove: »Blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu [semenu, NW] vsi narodi na zemlji.« Dobrih 800 let pozneje obljubi Jehova nekaj podobnega enemu izmed Abrahamovih potomcev, namreč zvestovdanemu kralju Davidu; pove mu, da bo to Seme kraljevskega rodu. Spet pozneje se Jehovovi preroki vedno znova veselo oglašajo z napovedmi o blišču in sijaju kraljestvenega vladarstva. (1. Mojz. 22:18; 2. Sam. 7:12, 16; Iza. 9:5, 6, v NW 6, 7; Dan. 2:44; 7:13, 14) Potem pa se dobrih 4000 let po prvi obljubi iz Edena pojavi sámo Seme. To Seme, ki je hkrati tudi ,Abrahamovo seme‘, je Jezus Kristus, »Sin Najvišjega«; njemu izroči Jehova »prestol njegovega očeta Davida«. (Gal. 3:16, NW; Luka 1:31–33)

³ To Seme, se pravi Božjega maziljenega Kralja, Kačino zemeljsko seme sicer stre do smrti, a ga Bog obudi od mrtvih in ga poviša na svojo desnico, kjer  čaka od Boga odmerjeni čas, da ,stre Satanu glavo‘. (1. Mojz. 3:15; Heb. 10:13; Rim. 16:20) Potem pa Razodetje celotno vizijo razstre do presijajnega vrhunca. V njem namreč Kristus pride na kraljestveno oblast in vrže ,staro [izvirno, NW] kačo, ki se imenuje hudič in satan,‘ iz nebes na zemljo. Krajši čas Hudič še seje gorje po zemlji in bije trd boj proti ,preostalim iz semena Božje žene‘. Takrat pa Kristus, »Kralj kraljev«, udari po narodih. Izvirna Kača, Satan, mora v brezno, čaka jo samo še končno uničenje za vse večne čase. Medtem pa se ugodnosti Kristusove žrtve po Novem Jeruzalemu, Jagnjetovi nevesti, že udejanjajo na človeštvu, vsem rodbinam zemlje v blagoslov. Tako se veličastna tema navdihnjenih Pisem pred našimi očmi razpleta v vsej svoji silni veličini! (Raz. 11:15; 12:1–12, 17; 19:11–16; 20:1–3, 7–10; 21:1–5, 9; 22:3–5)

KORISTI OD TEGA NAVDIHNJENEGA ZAPISA

4. Kako nam lahko Sveto pismo še najbolj koristi in zakaj?

⁴ Kako pa nam lahko Sveto pismo še najbolj koristi? Koristi nam lahko pač tako, da Biblija postane živa sila našega žitja in bitja, če ji to seveda dovolimo. Z vsakodnevnim preiskovanjem in udejanjanjem navdihnjenih Pisem se pravzaprav dajemo voditi Bogu. »Božja beseda je namreč živa in silovita,« postane lahko edinstveno pravičnostno gibalo našega življenja. (Heb. 4:12) Če se vztrajno učimo iz Božje Besede in se ravnamo po njenih napotilih, si počasi ,oblačimo novega človeka, ki ga je Bog ustvaril v resnični pravičnosti in svetosti‘. V duhu (gibalu, NW) svojega mišljenja namreč postajamo nova osebnost; s prenavljanjem svojega duha se preobražujemo, da bi znali razpoznavati, »kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno«. (Efež. 4:23, 24; Rim. 12:2)

5. V čem sta nam lahko Mojzesova drža in zgled v pouk?

⁵ V pouk nam je lahko tudi to, da znamo videti, kako sta uk iz Božje Besede in premišljevanje o njej koristila drugim zvestim Božjim služabnikom. Tako je bilo na primer z Mojzesom, ,najkrotkejšim izmed vseh ljudi‘, ki je bil vsekdar poučljiv, vedno voljan, da se še česa nauči. (4. Mojz. 12:3) Tudi mi bi morali vselej iskreno spoštovati Jehovovo suverenost tako kot Mojzes. On pa je rekel: »Gospod, ti si nam bil pribežališče od roda do roda. Preden so se rodile gore in sta se oblikovala zemlja in svet, si ti od vekov na veke, o Bog.« Mojzesu je bila Božja modrost dobro znana, saj si ga je Jehova izvolil, da je spisal prve biblijske knjige. Zato je razumel, koliko pomeni vsak dan iskati modrost od Jehova. K Bogu je molil: »Uči nas šteti naše dni, da pridemo k srčni modrosti!« »Doba naših let« nam je pač kratko šteta, nemara le pičlih 70 ali kvečjemu 80 let, če smo še posebej »krepki«. Če smo pametni, bomo torej sleherni dan zajemali iz njegove Besede; potem bo »dobrotljivost Gospoda, našega Boga« res »nad nami«, tako kot je bila nad njegovim zvestim služabnikom Mojzesom. (Ps. 90:1, 2, 10, 12, 17)

6. S čim si lahko podobno Jozuetu zagotovimo srečo pri vseh svojih podjetjih?

⁶ Kako zelo je treba o Božji Besedi premišljevati iz dneva v dan! To je Jehova povsem nedvoumno zabičal Mojzesovemu nasledniku Jozuetu; naročil mu je: »Bodi torej prav močan in hraber, da natančno storiš vse po postavi, ki ti jo je zapovedal moj služabnik Mojzes! Ne odstopaj od nje ne na desno ne na levo, da se ti vse posreči, česar se boš lotil! Knjiga te postave naj ne odstopa od tvojih ust, temveč premišljuj jo [polglasno jo beri, NW] noč in dan, da natančno storiš vse, kar je pisano v njej! Kajti tedaj boš imel srečo pri svojih podjetjih, tedaj boš imel uspeh.« Pa je Jozue zato, ker je venomer prebiral Jehovovo Postavo, res »imel srečo pri svojih podjetjih«? Odgovor na to tiči v Jehovovem blagoslovu, ki ga je spremljal ves čas njegove pogumne bojne poti po Kanaanu. (Joz. 1:7, 8; 12:7–25, v NW do 24)

7. Kako je David izrazil hvaležnost za modrost od Boga in kako ravno takšno hvaležnost izpoveduje 119. psalm?

⁷ Pomislimo tudi na ljubljenca Davida, še nekoga, ki mu je bila modrost od Jehova silno dragocena. S kakšno srčno hvaležnostjo je ta človek jemal v misel Jehovovo ,postavo‘ in ,odredbo‘, njegov »ukaz«, njegove »zapovedi« in ,odloke‘! Ali kot to najlepše sam pove: »Zaželeni [so] bolj kot zlato in mnogo čistega zlata, slajši ko strd in med iz satovja.« (Ps. 19:8–11, v NW 7–10) To poviševalno temo ponavlja in še razširja v 119. psalmu spet drug psalmist z naravnost presunljivo lepoto. Samo želimo si lahko, da bi mogli ob vsakodnevnem preiskovanju Božje Besede in ob vsekdarnem ravnanju po njenem modrem nasvetu Jehovu vedno iz srca reči: »Svetilka mojim nogam je tvoja beseda, luč na moji stezi. Čudovite so tvoje odredbe; zato jih moja duša spolnjuje.« (Ps. 119:105, 129)

8. Katere Salomonove pregovore bi si bilo prav vzeti k srcu?

⁸ V svojih zvestih dneh je po Božji Besedi živel tudi Davidov sin Salomon, in tudi v njegovih pregovorih nahajamo ganljive izraze najglobljega spoštovanja do nje. Lepo bi bilo in prav, če bi si jih vzeli k srcu. Šele ob vsakodnevnem prebiranju in udejanjanju Biblije bomo namreč docela dojeli bistvo Salomonovih besed: »Blagor človeku, ki najde modrost, in možu, ki dobi razumnost! Dolgo življenje je v njeni desnici, v njeni levici sta bogastvo in čast. Vsa njena pota so prijetna pota, vse njene steze so mirne. Drevo življenja je onim, ki se je oprimejo, kdor jo obdrži, je srečen.« (Preg. 3:13, 16–18)  Za vsakodnevno preučevanje Božje Besede in za pokoravanje njenemu nareku smo že zdaj poplačani s srečo, ki presega vse, hkrati pa nam to zagotavlja »dolgo življenje« – večno življenje v Jehovovem novem svetu.

9. V čem nam lahko Jeremijev zgled vliva pogum?

⁹ Med ljudmi, ki so imeli navdihnjena Pisma nadvse v čislih in so se jim tudi pokoravali, nikakor ne smemo prezreti Božjih zvestih prerokov. Jeremiju je bilo na primer naloženo kaj bridko opravilo. (Jer. 6:28) Sam je celo rekel: »Beseda Gospodova mi je vsak dan v sramotitev in zasmeh.« Toda mož je bil že od poprej krepko utrjen z ukom iz Božje Besede; postal je celó orodje, po katerem so nastala štiri izmed navdihnjenih Pisem: Prva in Druga knjiga kraljev, Jeremijeva knjiga ter Žalostinke. Kaj se je torej zgodilo, ko je bil Jeremija že na tem, da se vda malodušju in neha oznanjati ,besedo Gospodovo‘? Naj na to odgovori Jeremija sam: »Tedaj je v moji notranjosti kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da ga prenesem; ne morem več!« Hočeš nočeš je moral govoriti Jehovove besede, pri tem pa je ugotavljal, da je Jehova z njim »kot silen junak«. Če bomo vselej in vsekdar preučevali Božjo Besedo, tako da nam bo prešla v meso in kri kakor Jeremiju, bo Jehovova nepremagljiva sila ravno tako z nami: tako bomo kos prav vsemu, kar bi nas moglo motiti pri tem, ko govorimo o njegovem veličastnem kraljestvenem namenu. (Jer. 20:8, 9, 11)

10. Kakšno vlogo so imela Pisma v Jezusovem življenju in kaj je on molil za svoje učence?

¹⁰ Kako pa je z našim največjim zgledom, ,voditeljem in dopolniteljem vere, Jezusom‘? Ali je bil tudi on tako vešč poznavalec navdihnjenih Pisem kakor vsi preroki in drugi zvesti možje pred njim? Bil, pa še kakšen: na to nedvoumno kažejo številni primeri, ko je Pisma navajal, in seveda to, da je po njih vedno uravnaval tudi svoje življenje. Sploh se je Jezus pred Očetom zglasil, da bi tu, na zemlji, spolnil njegovo voljo, ravno z njegovo Besedo na umu: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je o meni pisano: Spolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli in tvoja postava je v mojem srcu.« (Heb. 12:2; Ps. 40:8, 9, v NW 7, 8; Heb. 10:5–7) Božja Beseda je torej pri Jehovovem posvečenju Jezusa, oziroma pri tem, da ga je odbral sebi v službo, igrala kaj pomembno vlogo. Jezus pa je molil, da bi bili posvečeni tudi njegovi privrženci, namreč: »Posveti jih z resnico; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bodo tudi oni posvečeni z resnico.« (Jan. 17:17–19)

11. a) Kaj je o Božji Besedi Peter maziljenim kristjanom še posebej zabičal? b) Zakaj je preučevanje Biblije velikega pomena tudi za veliko množico?

¹¹ Ko pa so že enkrat posvečeni »z resnico«, morajo z duhom spočeti maziljenci, ki ubirajo Jezusove stopinje, ,vztrajati v njegovem nauku‘, če hočejo biti zares njegovi učenci. (Jan. 8:31) Zato je Peter v pismu tem, ki so ,prejeli vero‘, zabičeval, kako zelo je treba venomer preučevati in paziti na Božjo Besedo: »Zato vas mislim vedno opozarjati na te kreposti, čeprav za to resnico veste in ste v njej utrjeni.« (2. Pet. 1:1, 12) Nenehna opozorila, kakršna nam stopajo pred oči le pri vsakodnevnem prebiranju in učenju iz Božje Besede, so velikega pomena tudi za vse, ki upajo, da bodo prišteti k ,veliki množici‘, ki jo je po orisu 144.000 zapečatencev izmed rodov duhovnega Izraela v videnju uzrl Janez. Seveda, kako pa naj bi ta velika množica sicer z razumevanjem vpila »z mogočnim glasom: ,Zveličanje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu‘«, če ne bi pila od življenjske vode resnice? (Raz. 7:9, 10; 22:17)

12. Zakaj moramo o Božji Besedi stalno premišljevati?

¹² Pač, ne gre drugače! Da bi nam navdihnjena Pisma res kaj koristila, da bi torej prišli do rešitve, večnega življenja, se je treba iz teh Pisem učiti in jih v življenju iz dneva v dan udejanjati. Vedno in vsekdar moramo o Božji Besedi premišljevati z enako iskreno spoštljivostjo, kot jo izpoveduje psalmist: »S hvalo [se] bom spominjal dejanj GOSPODOVIH, da, spominjal se bom vseh čudes tvojih od starodavnosti. In premišljal bom vsaktero delo tvoje.« (Ps. 77:11, 12, AC) Če bomo premišljevali o Jehovovih ,čudesih in delih‘, nas bo srce tudi gnalo, da z večnim življenjem pred očmi neutrudno delamo dobra dela. Pričujoča knjiga, »Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno«, je nastala ravno zato, da bi slehernega pravicoljubnega človeka spodbudili, naj vsekakor zajame od večnih in vsepotešljivih koristi, ki so nasledek trajnega preučevanja in udejanjanja Božje Besede.

V ,HUDIH ČASIH‘

13. V katerih ,hudih časih‘ zdaj živimo?

¹³ Naš moderni vek je najhujši čas vse človeške zgodovine. Je kakor sod smodnika, ki lahko zdaj zdaj eksplodira. Pač, brez pretiravanja smemo reči, da je v nevarnosti sam obstanek človeškega rodu. Torej se besede apostola Pavla temu kar najbolj prilegajo: »To pa vedi! V poslednjih dneh bodo nastopili hudi časi. Ljudje bodo namreč sebični, lakomni, bahavi, prevzetni, nehvaležni bodo in brezbožni, trdosrčni, nespravljivi, obrekljivi, razuzdani, divji, brez dobrotljivosti, izdajalski, predrzni in  napuhnjeni, bolj se bodo navduševali za naslade kakor za Boga, pobožnost bodo hlinili in prezirali njeno moč. Teh se izogiblji!« (2. Tim. 3:1–5)

14. Po katerem Pavlovem nasvetu bi bilo spričo časa, v katerem živimo, dobro ravnati?

¹⁴ Zakaj se jih izogibati? Zato, ker se bo njihovo brezboštvo že kmalu nehalo s pokončanjem! Rajši se skupaj z vsemi ljudmi iskrenega srca ozrimo po zdravem pouku navdihnjenih Pisem: naj ta Pisma postanejo resnična podstava našega vsakdanjika! Ravnajmo po Pavlovih besedah v pismu mlademu Timoteju: »Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel.« (2. Tim. 3:14) Res, ,ostanimo pri tem‘, pravi Pavel. Pri tem pa moramo biti toliko ponižni, da se damo Pismom poučiti, posvariti, poboljševati in vzgajati v pravičnosti. Jehova namreč ve, česa nam je treba; njegove misli so pač veliko višje od naših misli. Po svojih navdihnjenih Pismih nam pripoveduje, kaj nam lahko koristi, da bi bili docela napravljeni in pripravljeni za dobro delo pričevanja za njegovo ime in Kraljestvo. Pavel namreč navaja pomenljivo poučilo »Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek popoln in primeren za vsako dobro delo« ravno v besedilu, ki riše te ,hude čase‘, kakršni naj bi nastopili »v poslednjih dneh«. Da bi le vsi ubogali ta navdihnjeni nasvet in tako vendarle obstali v teh hudih časih! (2. Tim. 3:16, 17; Iza. 55:8–11)

15. a) Do česa je privedla nepokorščina? b) Katera sijajna priložnost se nam ponuja ravno zaradi Kristusove pokornosti?

¹⁵ Za cilj bi si torej morali zastaviti pokorščino navdihnjenim Pismom. Prvi človek je namreč zapadel grehu in smrti ravno zaradi nepokorščine do Jehovove besede in zapovedi »in je tako smrt prišla na vse ljudi«. Tako se je človeku izmuznila iz rok priložnost, ki se mu je v edenskem raju že ponujala, namreč priložnost, da ,bi vzel tudi od drevesa življenja in jedel in živel vekomaj‘. (Rim. 5:12; 1. Mojz. 2:17; 3:6, 22–24) Vendar pa bo ,reka žive vode, bleščeča kakor kristal,‘ po Jehovovi naredbi pridrla na plan v prid vseh ljudi, ki se mu ubogljivo posvetijo, ravno po pokorščini Kristusa in po žrtvi tega ,božjega Jagnjeta‘. Ali kakor je to v videnju gledal apostol Janez: »Obákraj reke pa raste drevo življenja, ki dvanajstkrat rodi in daje svoj sad vsak mesec. Listje tega drevesa je zdravilo narodom.« (Jan. 1:29; Raz. 22:1, 2; Rim. 5:18, 19)

16. Kako so lahko navdihnjena Pisma človeku v večno korist?

¹⁶ Zdaj se človeštvu znova odpira pot v večno življenje. Srečni torej tisti, ki poslušajo navdihnjeno pismo: »Izvoli torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda [Jehova, NW], svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! Kajti to je zate življenje in dolgotrajno bivanje.« (5. Mojz. 30:19, 20) In hvaljen Jehova, Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki po žrtvi svojega Sina in po svojem večnem Kraljestvu pripravlja tako veličastne reči za življenje! Kako veseli smo in hvaležni, da lahko o teh dragocenih resnicah vedno znova beremo, preučujemo in premišljamo, ker je pač ,vse Sveto pismo navdihnjeno od Boga in koristno‘ in vodi človeka k večnemu življenju, bodisi v nebesih bodisi na rajski zemlji. (Jan. 17:3; Efež. 1:9–11) Takrat bo pač vse ,sveto Jehovu‘. (Zah. 14:20, NW; Raz. 4:8)

[Preučevalna vprašanja]