SALOMON še dvajset let ni bil star, ko je že postal kralj. Rad je imel Jehova in ravnal se je po vsem, kar mu je pametnega svetoval njegov oče David. Jehovu je bil Salomon všeč, zato mu je neke noči v sanjah rekel: »Salomon, kaj si želiš, da ti dam?«

Salomon mu je takole odgovoril: »Jehova, Bog moj, zelo mlad sem še in né vem, kako naj vladam. Zato mi daj, prosim, modrosti, da bom znal prav vladati tvojemu ljudstvu.«

Jehovu je bila Salomonova prošnja všeč. Zato mu je rekel: »Ker si prosil za modrost in ne za dolgo življenje ali bogastvo, ti dam več modrosti kot komurkoli, ki je kdaj živel. Dam pa ti tudi to, česar nisi prosil, slavo in bogastvo.«

Kmalu za tem prideta pred Salomona dve ženski z veliko težavo. »Tale je živela z menoj v isti hiši,« mu pripoveduje ena izmed njiju. »Porodila sem sina, in dva dni zatem je tudi ona rodila sina. Neke noči je njen deček umrl. Toda medtem ko sem jaz spala, je položila svojega mrtvega sina poleg mene, mojega pa je vzela k sebi. Ko sem se prebudila, sem zagledala ob sebi mrtvega otroka in vedela sem, da ni moj.«

Potem pa reče druga ženska: »Ne! Živi deček je moj, mrtvi pa je njen!« Prva pa spet pravi: »Ne! Mrtvi deček je tvoj, živi je pa moj!« Tako se obe ženski prepirata. Kaj bo zdaj storil Salomon?

Kar hitro pošlje po meč in reče: »Prerežite živega otroka in ga dajte vsaki pol.«

»Ne!« zakriči prava mati. »Prosim, nikar ne ubijte dečka. Dajte ga raje njej!« Toda druga ženska reče: »Nobeni ga ne dajte, kar razpolovite ga.«

Potem pa spregovori spet Salomon: »Ne ubijte dečka! Dajte ga prvi. Ona je res njegova mati.« Salomon je to vedel zato, ker je prava mati dečka tako ljubila, da bi ga raje dala drugi ženski, samo da bi ga ne ubili. Ko so ljudje slišali, kako je Salomon rešil to težavo, so bili veseli, da imajo tako modrega kralja.

V letih, ko je vladal Salomon, je Bog bogato blagoslovil ljudstvo. Zemlja je rodila obilo žita, grozdja, fig in druge hrane. Ljudje so bili lepo oblečeni in živeli so v dobrih hišah. Vsi so imeli več kot dovolj vsega dobrega.