POGLEJ, ladja je nasedla. Valovi jo bodo čisto uničili. Ali vidiš tudi ljudi, ki so poskakali v vodo? Nekaj jih je že priplavalo na obalo. Ali je Pavel tudi med njimi? Pa poglejmo, kaj se mu je zgodilo.

Dve leti je bil zaprt v Cezareji, to se še spomniš. Potem so ga z nekaterimi drugimi zaporniki vred spravili na ladjo in odpluli proti Rimu. Ko so pluli mimo Krete, jih je zajel hud vihar. Bil je tako močan, da mornarji ladje niso več obvladali. Poleg tega pa ves dan ni bilo videti sonca in vso noč ne zvezd. Tako so po nekaj dneh že vsi izgubili upanje, da bi se še lahko rešili.

Nato je stopil Pavel mednje in jim rekel: »Nihče ne bo ob življenje, le ladja bo uničena. Sinoči je prišel k meni Božji angel in mi rekel: ‚Ne boj se, Pavel! Pred rimskega cesarja moraš priti. Bog te bo rešil. In vse, ki plujejo s teboj.‘«

Štirinajsti dan okoli polnoči so mornarji opazili, da je voda vse plitvejša. Bali so se, da bi ladja v temi ne treščila v čeri ali nasedla, zato so vrgli sidro. Zjutraj so zagledali zaliv in se odločili, da bodo skušali zapluti vanj.

Toda ko so pripluli bliže k obali, so nasedli na peščen greben. Valovi so se zaganjali ob ladjo in jo lomili na drobne kose. Kapitan ladje je potem ukazal: »Vsi, ki znate plavati, skočite v morje in plavajte k obali. Ostali pa skočite za njimi in se primite odlomljenih delov ladje, ki vas bodo držali na površju.« Tako so tudi naredili. In tako se je vseh 276 ljudi, kar jih je bilo na ladji, rešilo na obalo, kot je obljubil angel.

Rešili so se na otok, ki se imenuje Malta. Ljudje na tem otoku so bili zelo prijazni in so brodolomcem pomagali. Ko se je nebo razvedrilo, so se vkrcali na drugo ladjo in odpluli proti Rimu.