Apostol Pavel je v 1. Korinčanom 6:1–8 razpravljal o tožbah med soverniki. Razočaran je bil, ker so si nekateri korintski kristjani drznili »oditi na sodišče pred nepravične ljudi«. (1. vrstica) Navedel je tehtne razloge, zakaj naj kristjani ne bi tožili drug drugega pred posvetnimi sodišči, ampak naj bi spore reševali znotraj občine. Poglejmo nekatere razloge za ta navdihnjeni nasvet in nato razmislimo o nekaj okoliščinah, v katerih ga ni obvezno upoštevati.

Če se s sovernikom spremo glede kake poslovne zadeve, je predvsem pomembno, da se problema lotimo tako, kot želi Jehova, in ne po svoje. (Pregovori 14:12) Jezus je dejal, da je nesoglasje najbolje rešiti hitro, preden preraste v hujši spor. (Matej 5:23–26) Žal pa nekateri kristjani postanejo tako prepirljivi, da spore prenesejo celo na posvetna sodišča. Pavel je rekel: »To, da se med seboj tožite, je pravzaprav za vas popoln poraz.« Zakaj? Glavni razlog je v tem, da takšni sodni postopki lahko slabo vplivajo na dobro ime občine in Boga, ki ga častimo. Zato si vzemimo k srcu Pavlovo vprašanje: »Zakaj rajši ne pustite, da se vam dela krivica?« (7. vrstica)

Pavel je tudi omenil, da je Bog priskrbel občini odlično pripravo, ki omogoča, da se lahko rešijo mnogi spori. To pripravo predstavljajo starešine. Ti krščanski moški so modri, saj dobro poznajo svetopisemske resnice. Pavel pravi, da je »zadeve tega življenja« vsak od njih »sposoben razsoditi med [. . .] brati«. (3.–5. vrstica) Jezus je omenil, da bi morali spore, h katerim spadajo hujši prestopki, kot sta denimo obrekovanje in prevara, reševati v treh korakih: 1. tisti, ki so vpleteni, si zadevo najprej prizadevajo rešiti sami, 2. če prvi korak ni uspešen, s seboj vzamejo še pričo ali dve in 3. če še pri drugem koraku ni uspeha, zadevo prenesejo na občino, ki jo predstavljajo starešine. (Matej 18:15–17)

 Seveda ni nujno, da so krščanski starešine odvetniki ali poslovneži. Niti ni njihova naloga, da dajejo pravne ali poslovne nasvete. Starešine ne določajo pravil za reševanje sporov, ki med brati nastanejo zaradi poslovnih zadev, temveč si prizadevajo vsem vpletenim pomagati, da se ravnajo po Svetem pismu in v prijateljskem pogovoru zgladijo spor. O težjih primerih se morda želijo posvetovati z okrajnim nadzornikom ali podružničnim uradom Jehovovih prič. Lahko pa se pojavijo okoliščine, v katerih Pavlovega nasveta ni nujno upoštevati. Naj jih omenimo nekaj.

Morda je v nekaterih primerih sodni postopek zgolj formalnost oziroma je po zakonu obvezen, da se zadeva reši nesebično in miroljubno. Denimo, sodni postopek je morda edino sredstvo, ki je na voljo, da se izda odločba o prenehanju zakonske zveze, pridobi skrbništvo nad otrokom, določi višina preživnine, od zavarovalnice pridobi nadomestilo za škodo, uvrsti koga na seznam upnikov v stečajnem postopku in dokaže pravnomočnost oporoke. Potem so tu še primeri, v katerih je kristjan morda prisiljen vložiti protitožbo, da bi se zaščitil v sodnem postopku. *

Sodni postopki, ki se jih ne sproži iz prepirljivosti, morda niso v nasprotju z duhom Pavlovega navdihnjenega nasveta. * Vendar bi kristjanu moralo največ pomeniti to, da se posveti Jehovovo ime ter ohranita mir in enotnost v občini. Za Kristusove sledilce je značilna predvsem njihova ljubezen, ta pa »ne išče svojih koristi«. (1. Korinčanom 13:4, 5; Janez 13:34, 35)