Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

13. POGLAVJE

Oznanjevalci Kraljestva na sodišču

Oznanjevalci Kraljestva na sodišču

BISTVO POGLAVJA

Kot je napovedal Jezus, nasprotniki s pravnimi sredstvi nasprotujejo oznanjevanju njegovih sledilcev.

1., 2. a) Kaj je verskim voditeljem uspelo doseči glede oznanjevanja, toda kako so se apostoli odzvali? b) Zakaj apostoli niso hoteli ubogati prepovedi oznanjevanja?

 PIŠE se leto 33 n. št. Pred kratkim so obhajali praznik binkošti. Krščanska občina v Jeruzalemu obstaja le nekaj tednov. Očitno Satan meni, da je sedaj pravi čas, da jo napade. Želi jo uničiti, še preden postane velika in močna. Dogodke prične nemudoma usmerjati tako, da verski voditelji prepovejo oznanjevanje Kraljestva. Vendar apostoli hrabro oznanjujejo naprej. Tako veliko moških in žensk prične verovati v Gospoda. (Apd. 4:18, 33; 5:14)

Apostoli so se veselili, »ker so bili šteti za vredne, da smejo trpeti zasramovanje za njegovo ime«.

2 Pobesneli nasprotniki ponovno udarijo – tokrat zaprejo v ječo vse apostole. Ponoči pa Jehovov angel odpre vrata ječe, in ob prvem svitu so apostoli že zunaj ter naprej oznanjujejo! Ponovno jih aretirajo in odvedejo pred voditelje. Ti jih obtožijo, da kršijo prepoved oznanjevanja. Apostoli jim pogumno odvrnejo: »Pokorni moramo biti Bogu, ne pa ljudem.« Voditelji so na apostole tako jezni, da jih hočejo umoriti. V tem odločilnem trenutku spregovori Gamaliel, zelo spoštovan učitelj Postave, in voditelje opozori: »Pazite [. . .]: Nikar se ne vtikajte v te ljudi, ampak jih pustite pri miru.« Presenetljivo je, da voditelji poslušajo njegov nasvet in apostole izpustijo. Kaj ti zvesti apostoli naredijo? Še naprej z nezmanjšano vnemo neustrašno učijo in oznanjajo dobro novico o Jezusu Kristusu. (Apd. 5:17–21, 27–42; Preg. 21:1, 30)

3., 4. a) Katero preizkušeno metodo Satan uporablja za napad proti Božjemu ljudstvu? b) Na kaj se bomo osredinili v tem poglavju in kaj bomo pregledali v naslednjih dveh poglavjih?

3 Ta sodni proces iz leta 33 n. št. je prvo uradno nasprotovanje krščanski občini, še zdaleč pa ne zadnje. (Apd. 4:5–8; 16:20; 17:6, 7) V današnjem času Satan še vedno vpliva na nasprotnike pravega čaščenja. Ti nasprotniki hujskajo oblasti k temu, da prepovejo naše oznanjevanje. Božje služabnike obtožujejo, da na različne načine kršijo zakon. Med drugim nam očitajo, da motimo javni red oziroma povzročamo težave. Obtožujejo nas tudi, da smo uporniki. Nekateri pa pravijo, da smo akviziterji oziroma trgovci. Naši bratje so ravno ob pravem času svoje primere predložili sodišču in dokazali, da so takšne obtožbe lažne. Kako so se ti sodni primeri razpletli? Kako se razsodbe sodišč, ki so bile izrečene pred desetletji, danes tičejo tebe? Preglejmo nekaj sodnih primerov. Videli bomo, kako vse so ti primeri pomagali »pri zagovarjanju in pravnem utrjevanju dobre novice«. (Fil. 1:7)

4 V tem poglavju se bomo osredinili na to, kako smo v preteklosti zagovarjali svojo pravico do svobode oznanjevanja. V naslednjih dveh poglavjih pa bomo pregledali nekatere pravne bitke, ki smo jih bojevali pri svojem prizadevanju, da ostanemo ločeni od sveta in živimo po merilih Kraljestva.

Ali res povzročamo težave ali pa smo le zvesti zagovorniki Božjega kraljestva?

5. Zakaj so v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja aretirali oznanjevalce Kraljestva? O čem so zato razmišljali tisti, ki jim je bilo v organizaciji zaupano vodstvo?

5 V poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja so si v Združenih državah Amerike oblasti različnih mest in zveznih držav prizadevale Jehovove priče prisiliti v to, da si pridobijo nekakšno uradno dovoljenje oziroma dovolilnico za oznanjevanje. Toda naši bratje niso vložili prošnje za takšno dovolilnico. Dovolilnico se namreč da preklicati. Naši bratje pa so bili prepričani, da nobena vlada nima pravice ovirati Jezusove zapovedi, ki kristjanom narekuje, naj oznanjujejo sporočilo o Kraljestvu. (Mar. 13:10) Tako je bilo na stotine oznanjevalcev Kraljestva aretiranih. Zato so tisti, ki jim je bilo v organizaciji zaupano vodstvo, razmišljali o tem, da bi pravico poiskali na sodišču. Upali so, da bodo dokazali, da oblast Pričam nezakonito omejuje pravico do svobodnega izražanja svoje vere. Leta 1938 se je zgodilo nekaj, kar je vodilo v prelomni sodni primer. Kaj se je zgodilo?

6., 7. Kaj se je zgodilo družini Cantwell?

6 V torek zjutraj, 26. aprila 1938, se je družina Cantwell odpravila na oznanjevanje v mesto New Haven (Connecticut). Oče Newton (star 60 let), mama Esther in njuni sinovi Henry, Russell in Jesse so bili posebni pionirji. Pravzaprav so bili pripravljeni, da bodo zdoma dlje kot en dan. Zakaj? Ker so bili aretirani že nekajkrat, so se zavedali, da se jim to lahko ponovno zgodi. Vendar pa to ni zadušilo njihove želje po oznanjevanju sporočila o Kraljestvu. Z dvema avtomobiloma so prispeli v New Haven. Newton je vozil družinski avto, napolnjen s svetopisemsko literaturo in prenosnimi gramofoni, 22-letni Henry pa je vozil avtomobil z ozvočenjem. In kot so predvidevali, jih je čez nekaj ur ustavila policija.

7 Policija je najprej aretirala 18-letnega Russlla, nato pa še Newtona in Esther. Jesse, ki mu je bilo 16 let, je le od daleč opazoval, kako so njegove starše in brata odvedli. Henry je oznanjeval na drugem koncu mesta, tako da je bil mladi Jesse prepuščen samemu sebi. Kljub temu je vzel svoj gramofon in naprej oznanjeval. Neka katoličana sta mu dovolila, da jima predvaja posnetek govora brata Rutherforda z naslovom »Sovražniki«. Med poslušanjem govora sta se razjezila in hotela Jesseja udariti. Jesse je mirno odšel, kmalu zatem pa ga je ustavil policist. Tako je tudi on končal v priporu. Policija sestre Cantwell ni obtožila, obtožila pa je brata Cantwella in sinove. Vendar so bili še isti dan proti varščini izpuščeni.

8. Zakaj je sodišče Jesseja Cantwella obsodilo, da povzroča težave?

8 Nekaj mesecev kasneje, septembra 1938, se je družina Cantwell znašla pred prvostopenjskim sodiščem v New Havnu. Newton, Russell in Jesse so bili obtoženi, da brez dovoljenja prosijo za prispevke in da nagovarjajo h kršenju javnega reda in miru, torej, da povzročajo težave. Pritožili so se na vrhovno sodišče v Connecticutu, in to je Newtona in Russlla oprostilo obtožbe nagovarjanja h kršenju javnega reda in miru, Jesseja pa spoznalo za krivega. Zakaj? Ker sta katoličana, ki sta prisluhnila posnetku govora, na sodišču pričala, da je Jesse žalil njuno religijo in ju razdražil. Odgovorni bratje v naši organizaciji so na razsodbo odgovorili tako, da so se pritožili na ameriško vrhovno sodišče, ki je najvišje sodišče v državi.

9., 10. a) Kako je ameriško vrhovno sodišče razsodilo v primeru družine Cantwell? b) Kako nam ta razsodba še vedno koristi?

9 Predsednik vrhovnega sodišča, Charles E. Hughes, je skupaj z osmimi drugimi sodniki 29. marca 1940 začel sodno obravnavo. Prisluhnil je argumentom, ki jih je predstavil brat Hayden Covington, odvetnik Jehovovih prič. a Ko je tožilec zvezne države Connecticut predstavil svoje argumente in skušal dokazati, da Priče povzročajo težave, je eden od sodnikov vprašal: »Ali ni res, da je bilo sporočilo, ki ga je oznanjal Jezus Kristus, nepriljubljeno v njegovih dneh?« Državni tožilec je odvrnil: »Res je, vendar, če se prav spomnim, v mojem Svetem pismu celo piše, kaj se je Jezusu zgodilo, ker je oznanjal to sporočilo.« Kakšna zgovorna izjava! Ne da bi se tožilec zavedal, je Priče povezal z Jezusom, zvezno državo pa s tistimi, ki so ga obsodili. Sodišče je 20. maja 1940 soglasno razsodilo v korist Prič.

Hayden Covington (spredaj v sredini), Glen How (levo) in drugi zapuščajo sodišče po pravni zmagi.

10 Kaj je tako izjemnega pri tej razsodbi sodišča? Še bolj je zaščitila pravico do svobodnega izražanja vere. Tako ni mogla nobena zvezna, državna ali krajevna oblast z zakonom omejiti te pravice. Nadalje je sodišče glede Jessejevega vedenja razsodilo, da »ni [. . .] ogrozilo javnega miru in reda«. Torej je razsodba povsem jasno dokazala, da Jehovove priče ne motijo javnega reda. To je bila res odločilna pravna zmaga za Jehovove služabnike! Kako nam ta razsodba še vedno koristi? Neki odvetnik, ki je Priča, pravi: »Zaradi pravice do svobodnega izražanja vere lahko danes Jehovove priče brez strahu pred nepravičnimi omejitvami oznanjujemo sporočilo upanja ljudem, ki živijo v naši okolici.«

Uporniki ali oznanjevalci resnice?

Quebec’s Burning Hate for God and Christ and Freedom Is the Shame of All Canada (Quebeška goreča mržnja do Boga in Kristusa ter svobode je sramota za vso Kanado)

11. Katero kampanjo so organizirali naši bratje v Kanadi in zakaj?

11 V štiridesetih letih prejšnjega stoletja so se Jehovove priče v Kanadi spoprijemali s krutim preganjanjem. Naši bratje so želeli javnost seznaniti s tem, da država ne upošteva njihove pravice do svobode bogočastja. Zato so leta 1946 organizirali 16-dnevno kampanjo, v kateri so razdeljevali traktat z naslovom Quebec’s Burning Hate for God and Christ and Freedom Is the Shame of All Canada (Quebeška goreča mržnja do Boga in Kristusa ter svobode je sramota za vso Kanado). Ta štiristranski traktat je podrobno razkril nemire, ki jih je podpihovala duhovščina, razkril pa je tudi brutalnost policije in nasilje drhali, s čimer so se morali spoprijemati naši bratje in sestre v provinci Quebec. »Nezakonite aretacije Jehovovih prič se nadaljujejo,« je pisalo v traktatu. »V Montrealu in bližnji okolici je proti Jehovovim pričam vloženih že okoli 800 ovadb.«

12. a) Kako so se nasprotniki odzvali na kampanjo, v kateri so Priče razdeljevali traktate? b) Za kateri zločin so bili naši bratje in sestre obtoženi? (Glej tudi podčrtno opombo.)

12 Quebeški predsednik vlade, Maurice Duplessis, ki je sodeloval s katoliškim kardinalom Villeneuvom, se je na traktat odzval tako, da je Pričam napovedal »neusmiljeno vojno«. Število ovadb se je hitro podvojilo z 800 na 1600. »Policija nas je aretirala že tolikokrat, da smo nehali šteti,« je rekla neka pionirka. Priče, ki so jih aretirali zaradi razdeljevanja traktatov, so obtožili za zločin tiskanja gradiva, ki »poziva k uporu«. b

13. Kdo so bili prvi, ki so jih privedli pred sodišče z obtožbo, da so uporniki? Kako je sodišče razsodilo?

13 Leta 1947 so bili brat Aimé Boucher in njegovi hčeri, 18-letna Gisèle in 11-letna Lucille, prvi, ki so jih privedli pred sodišče z obtožbo, da so uporniki. V bližini svoje kmetije, v hribovitem področju južno od mesta Quebec, so razdeljevali traktat Quebec’s Burning Hate (Quebeška goreča mržnja). Težko si je bilo zamisliti, da povzročajo težave in se upirajo zakonu. Brat Boucher je bil ponižen in blag moški, ki je mirno skrbel za svojo malo kmetijo. Občasno se je s konjem in kočijo odpravil v mesto. Kljub vsemu je njegova družina doživela nekatere hude stvari, o katerih je pisalo v traktatu. Sodnik prvostopenjskega sodišča, ki je sovražil Priče, ni želel priznati dokazov, ki so pričali o nedolžnosti družine Boucher. Ravno nasprotno, strinjal se je s tožilstvom, da traktat spodbuja k sovraštvu in bi zato morali družino Boucher obsoditi. Sodnikovo stališče je pravzaprav bilo: Govoriti resnico je zločin! Aimé in Gisèle sta bila obsojena javnega pozivanja k uporu in celo mlada Lucille je bila dva dni v ječi. Bratje so se pritožili na kanadsko vrhovno sodišče, ki je najvišje sodišče v državi. Na sodišču so se strinjali, da bodo primer obravnavali.

14. Kaj so bratje in sestre v Quebecu v letih, ko so jih preganjali, še naprej delali?

14 Medtem so naši pogumni bratje in sestre v mestu Quebec še naprej oznanjevali sporočilo o Kraljestvu. To so počeli kljub nepopustljivim in nasilnim napadom, kar je pogosto prineslo izjemne rezultate. V štirih letih po koncu kampanje razdeljevanja traktata, ki se je pričela leta 1946, je število Prič v Quebecu naraslo s 300 na 1000. c

15., 16. a) Kako je kanadsko vrhovno sodišče razsodilo v primeru družine Boucher? b) Kako je ta zmaga vplivala na naše brate in sestre ter druge?

15 Junija leta 1950 je senat kanadskega vrhovnega sodišča, ki ga je sestavljalo devet sodnikov, obravnaval primer Aiméja Boucherja. Šest mesecev kasneje, 18. decembra 1950, je sodišče razsodilo v našo korist. Zakaj? Brat Glen How, odvetnik Prič, je pojasnil, da se je sodišče strinjalo z dejstvi, ki jih je predstavila obramba, in sicer, da je za »upor« potrebno spodbujanje k nasilju ali vstaja proti vladi. Traktat pa »ni hujskal k temu, zato je bil zakonita oblika svobode govora«. Brat How je še dodal: »Na lastne oči sem videl, kako nam je Jehova dal zmago.« d

16 Odločitev vrhovnega sodišča je bila prav zares odmevna zmaga za Božje kraljestvo. Zaradi te odločitve ni bilo več podlage za sojenje v nobenem od 122 nerešenih primerov Prič iz Quebeca, ki so jih obtožili pozivanja k uporu. Nadalje je razsodba sodišča pomenila, da so prebivalci Kanade in držav Britanske skupnosti narodov sedaj lahko svobodno izrazili svoje nestrinjanje z ravnanjem vlade. Ta zmaga pa je ubranila tudi svobodo Jehovovih prič, ki sta jo napadli quebeška cerkev in oblast. e

Trgovci ali goreči oznanjevalci Božjega kraljestva?

17. Kako skušajo nekatere vlade nadzorovati naše oznanjevanje?

17 Tako kot zgodnji kristjani tudi Jehovovi služabniki danes »z Božjo besedo ne trgujemo«. (Beri 2. Korinčanom 2:17.) Nekatere vlade kljub temu skušajo nadzorovati naše oznanjevanje. To počnejo z zakoni, ki urejajo trgovinsko dejavnost. Razmislimo o dveh sodnih primerih, v katerih se je obravnavalo vprašanje, ali smo Jehovove priče trgovci ali oznanjevalci.

18., 19. Kako so oblasti na Danskem skušale zatreti oznanjevanje?

18 Danska. Prvega oktobra 1932 je pričel veljati zakon, po katerem se natisnjeno gradivo ni smelo prodajati brez prodajnega dovoljenja. Vendar naši bratje za to dovoljenje niso zaprosili. Naslednji dan je pet oznanjevalcev cel dan oznanjevalo v kraju Roskilde, ki leži več kot 30 kilometrov zahodno od glavnega mesta Kopenhagen. Na koncu dneva so ugotovili, da manjka August Lehmann, eden od oznanjevalcev. Bil je aretiran, ker naj bi prodajal dobrine brez prodajnega dovoljenja.

19 August Lehmann se je 19. decembra 1932 zglasil pred sodiščem. Izjavil je, da je ljudi obiskoval zato, da bi jim ponudil svetopisemsko literaturo, zanikal pa je obtožbo glede trgovanja. Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo z njim. Izjavilo je: »Obtoženi [. . .] se je sposoben sam finančno podpirati. Ni si pridobil nikakršnih ekonomskih koristi, niti ni bil to njegov namen. Ravno nasprotno, zaradi svoje dejavnosti je utrpel finančno izgubo.« Sodišče je stopilo na stran Prič in razsodilo, da se Lehmannove dejavnosti ne more »označiti kot trgovanje«. Vendar so bili nasprotniki Božjega ljudstva odločeni, da bodo po vsej državi zatrli oznanjevanje. (Ps. 94:20) Javni tožilec se je pritožil na državno vrhovno sodišče. Kako so se naši bratje odzvali?

20. Kakšna je bila razsodba danskega vrhovnega sodišča in kako so se naši bratje in sestre nanjo odzvali?

20 V tednu pred obravnavo na vrhovnem sodišču so Priče po vsej Danski še povečali svojo oznanjevalsko dejavnost. V torek, 3. oktobra 1933, je vrhovno sodišče objavilo svojo razsodbo. Strinjalo se je z nižjim sodiščem, da August Lehmann ni kršil zakona. Ta razsodba je pomenila, da lahko Priče še naprej svobodno oznanjujejo. Da bi se bratje in sestre zahvalili Jehovu, ker jim je naklonil to pravno zmago, so si prizadevali še več oznanjevati. Vse od te razsodbe naprej lahko naši bratje in sestre na Danskem oznanjujejo, ne da bi se vlada vmešavala v njihovo dejavnost.

Pogumni Priče na Danskem v tridesetih letih prejšnjega stoletja

21., 22. Kakšna je bila razsodba ameriškega vrhovnega sodišča v primeru brata Murdocka?

21 Združene države Amerike. V nedeljo, 25. februarja 1940, so pionirja Roberta Murdocka ml. skupaj s sedmimi drugimi Pričami aretirali med oznanjevanjem v mestu Jeannette, ki je v bližini Pittsburgha. Obsodili so jih, ker so ponujali publikacije, ne da bi za to kupili dovoljenje. Bratje so se pritožili, in ameriško vrhovno sodišče se je strinjalo, da bo obravnavalo njihov primer.

22 Vrhovno sodišče je svojo razsodbo v korist Prič razglasilo 3. maja 1943. Sodišče se ni strinjalo z zahtevo, da je treba pridobiti dovoljenje, ker bi to pomenilo »zaračunavanje pravice, ki jo zagotavlja zvezna ustava«. Razveljavilo je mestni odlok in ga označilo kot »omejevanje svobode tiska in oviranje svobodnega izražanja vere«. Med branjem razsodbe, s katero se je strinjala večina sodnikov, je sodnik William O. Douglas dejal, da je dejavnost Jehovovih prič »več kot oznanjevanje; je več kot samo razdeljevanje verske literature. Je kombinacija obojega.« Nato je še dodal: »Ta oblika verske dejavnosti je [. . .] na enako pomembnem mestu kakor cerkveno bogoslužje in pridiganje s prižnice.«

23. Zakaj so sodne zmage iz leta 1943 pomembne za nas danes?

23 Ta razsodba vrhovnega sodišča je bila pomembna pravna zmaga za Božje ljudstvo. Potrdila je to, kar v resnici smo – krščanski oznanjevalci, ne pa akviziterji. Na ta dan leta 1943, ki si ga velja zapomniti, smo Jehovove priče zmagali v 12 primerih od 13, ki jih je obravnavalo vrhovno sodišče. Med temi primeri je bil tudi primer Murdock. Te odločitve sodišča so močan precedens za novejša sojenja, v katerih so nasprotniki ponovno želeli oporekati naši pravici, da javno in po hišah oznanjujemo sporočilo o Kraljestvu.

»Pokorni moramo biti Bogu, ne pa ljudem«

24. Kako se odzovemo, kadar vlada prepove naše oznanjevanje?

24 Jehovovi služabniki zelo cenimo, kadar nam vlada prizna zakonito pravico do svobodnega oznanjevanja sporočila o Kraljestvu. Če pa prepove naše oznanjevanje, enostavno prilagodimo svoje metode in ob vsaki primerni priložnosti oznanjujemo naprej. Tako kakor apostoli moramo biti pokorni »Bogu, ne pa ljudem«. (Apd. 5:29; Mat. 28:19, 20) Po drugi strani pa na sodišče vložimo pritožbo, da bi se odpravila prepoved našega delovanja. Razmislimo o dveh primerih.

25., 26. Kateri dogodki v Nikaragvi so vodili do sojenja na tamkajšnjem vrhovnem sodišču in kakšen je bil izid?

25 Nikaragva. Misijonar in sluga dežele brat Donovan Munsterman je 19. novembra 1952 prišel na urad za priseljevanje v glavnem mestu Managua. Naročili so mu, da se mora zglasiti pri načelniku Arnoldu Garcíi, ki je vodil urad. Načelnik je Donovanu rekel, da je vsem Jehovovim pričam v Nikaragvi »prepovedano še naprej oznanjevati svoje doktrine in sodelovati pri svojih verskih dejavnostih«. Ko ga je Donovan vprašal zakaj, je načelnik pojasnil, da Priče za oznanjevanje nimajo dovoljenja vladnega ministra in da so jih obtožili, da so komunisti. In kdo nas je obtožil? Katoliška duhovščina.

Bratje v Nikaragvi med prepovedjo

26 Brat Munsterman se je nemudoma pritožil na ministrstvo za javno upravo in religijo, pritožbo pa je poslal tudi predsedniku Anastasiu Somozi Garcíi. Žal je bil njegov trud neuspešen. Zato so bratje prilagodili svoje metode. Zaprli so kraljestvene dvorane, se pričeli zbirati v manjših skupinah in nehali oznanjevati na ulici, toda še naprej so oznanjevali sporočilo o Kraljestvu. Istočasno so na nikaragovsko vrhovno sodišče vložili prošnjo, s katero so sodišče prosili za preklic prepovedi. Časopisi so na veliko poročali o prepovedi in vsebini prošnje. Tako se je vrhovno sodišče odločilo, da bo obravnavalo primer. Kakšna je bila razsodba? Sodišče je 19. junija 1953 objavilo svojo soglasno odločitev v korist Prič. Ugotovilo je, da je prepoved kršila ustavno pravico do svobode izražanja, vesti in izpovedovanja vere. Prav tako je odredilo, da mora biti odnos med nikaragovsko vlado in Pričami takšen, kakršen je bil pred prepovedjo.

27. Zakaj so bili prebivalci Nikaragve presenečeni nad odločitvijo sodišča? Kako so bratje in sestre gledali na to zmago?

27 Prebivalci Nikaragve so bili presenečeni, da je vrhovno sodišče stopilo na stran Prič. Do takrat je bil vpliv duhovnikov tako močan, da je sodišče pazilo, da z njimi ne bi prišlo v konflikt. Poleg tega so imeli vladni uradniki tolikšno moč, da je sodišče le redkokdaj razsodilo v nasprotju z njihovimi odločitvami. Naši bratje in sestre so bili prepričani, da so zmagali zato, ker jih je zaščitil njihov Kralj, in so naprej oznanjevali. (Apd. 1:8)

28., 29. Do katerega nepričakovanega preobrata je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja prišlo v Zairu?

28 Zair. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v Zairu (danes Demokratična republika Kongo) kakih 35.000 Prič. Podružnični urad je pričel graditi nove objekte, zato da bi zadostil vse več dejavnostim, ki so povezane s Kraljestvom. Decembra leta 1985 je v glavnem mestu Kinšasa potekalo mednarodno zborovanje. Na mestnem stadionu se je zbralo 32.000 delegatov z različnih delov sveta. Nato pa so se razmere za Jehovove služabnike pričele spreminjati. Kaj se je zgodilo?

29 V tistem času je v Zairu služil brat Marcel Filteau. Bil je misijonar iz Quebeca, ki je doživel preganjanje v času Duplessisevega političnega režima. Povedal je, kaj se je zgodilo: »Odgovornim bratom je bilo 12. marca 1986 vročeno pismo, v katerem je pisalo, da je združenje Jehovovih prič v Zairu nezakonito.« Prepoved je podpisal predsednik države Mobutu Sese Seko.

30. Katero pomembno odločitev je moral sprejeti podružnični odbor in kaj se je odločil storiti?

30 Naslednji dan je državna radijska postaja objavila, da v Zairu ne bodo nikoli več slišali za Jehovove priče. Takoj se je pričelo preganjanje. Kraljestvene dvorane so uničili, naše brate in sestre pa so ropali, aretirali, zapirali in pretepali. Celo otroke Prič so zapirali. Vlada je 12. oktobra 1988 zasegla imetje naše organizacije, civilna garda (vojaška enota) pa je zasedla zemljišče podružnice. Odgovorni bratje so predsedniku Mobutuju poslali pritožbo, vendar niso prejeli odgovora. Podružnični odbor je moral sprejeti pomembno odločitev: »Ali se bomo pritožili na vrhovno sodišče ali bomo počakali?« Misijonar Timothy Holmes, ki je v tistem času služil kot koordinator podružničnega odbora, je rekel: »Jehova smo prosili za modrost in vodstvo.« Odbor je o zadevi premislil v molitvi in sklenil, da še ni pravi čas za sodno ukrepanje. Raje se je osredotočil na skrb za bratovščino in na to, da najde načine, kako še naprej oznanjevati.

»Med trajanjem te pravde smo videli, kako lahko Jehova spreminja stvari.«

31., 32. Katero izjemno odločitev je sprejelo zairsko vrhovno sodišče in kako je ta odločitev vplivala na naše brate in sestre?

31 Minilo je nekaj let. Pritisk na Priče se je zmanjšal, država pa je pričela bolj spoštovati človekove pravice. Podružnični odbor je sklenil, da je sedaj pravi čas, da oporeka prepovedi. Pritožil se je na zairsko vrhovno sodišče. Presenetljivo je, da se je vrhovno sodišče odločilo, da bo obravnavalo primer. Osmega januarja 1993, skoraj sedem let po tem, ko je predsednik države podpisal prepoved, je sodišče razsodilo, da je vlada s Pričami ravnala nezakonito, in odpravilo prepoved. Samo pomisli, kaj je to pomenilo! Sodniki so, s tem da so razveljavili odločitev predsednika države, tvegali svoje življenje! Brat Holmes pravi: »Med trajanjem te pravde smo videli, kako lahko Jehova spreminja stvari.« (Dan. 2:21) Ta zmaga je bratom in sestram okrepila vero. Občutili so, da je kralj Jezus usmerjal svoje sledilce tako, da so točno vedeli kdaj in kako ukrepati.

Priče v Demokratični republiki Kongo se veselijo, da lahko svobodno častijo Jehova.

32 Ko je bila prepoved odpravljena, je podružnični urad v državo lahko povabil misijonarje, zgradil nove podružnične prostore in uvažal svetopisemsko literaturo. f Božji služabniki po vsem svetu so zares veseli, ko opazujejo, kako Jehova ščiti duhovno blaginjo svojega ljudstva! (Iza. 52:10)

»Jehova je moj pomočnik«

33. Kaj se naučimo iz kratkega pregleda nekaterih sodnih primerov?

33 Pregled nekaterih naših pravnih bitk dokazuje, da Jezus ravna skladno s svojo obljubo: »Jaz vam bom namreč dal besede in modrost, ki se jim vsi vaši nasprotniki skupaj ne bodo mogli upirati niti jih spodbijati.« (Beri Luka 21:12–15.) V nekaterih primerih je Jehova očitno priskrbel novodobne Gamaliele, da bi zaščitil svoje ljudstvo. Spet drugič je spodbudil pogumne sodnike in odvetnike, da so se postavili na stran pravice. Skrhal je orožje naših nasprotnikov. (Beri Izaija 54:17.) Nasprotovanje ne more ustaviti Božjega dela.

34. Zakaj so naše pravne zmage tako izjemne in kaj dokazujejo? (Glej tudi okvir » Pomembne sodne zmage, ki so dale zagon oznanjevanju Kraljestva«.)

34 Zakaj so naše pravne zmage tako izjemne? Razmisli o tem: Jehovove priče nismo pomembni oziroma vplivni ljudje. Ne volimo, ne podpiramo političnih kampanj oziroma ne skušamo vplivati na politike. Na tiste Priče, ki se s svojim primerom znajdejo pred vrhovnim sodiščem, ljudje na splošno gledajo kot na neizobražene in preproste. (Apd. 4:13) Če torej gledamo s človeškega stališča, sodišča nimajo nobene koristi od tega, da se postavijo po robu vplivnim verskim in političnim voditeljem ter razsodijo v našo korist. Toda ne glede na vse, sodišča večkrat razsodijo nam v prid! Naše pravne zmage dokazujejo, da hodimo »pred Božjimi očmi, skupaj s Kristusom«. (2. Kor. 2:17) Tako kot apostol Pavel razglašamo: »Jehova je moj pomočnik, ne bom se bal.« (Heb. 13:6)

a Primer Cantwell proti zvezni državi Connecticut je bil prvi od 43 primerov pred ameriškim vrhovnim sodiščem, v katerih je Priče branil brat Hayden Covington. Brat Covington je umrl leta 1978. Njegova ovdovela žena Dorothy je zvesto služila vse do svoje smrti. Umrla je leta 2015 v starosti 92 let.

b Obtožba je temeljila na zakonu iz leta 1606. Zakon je dovoljeval poroti, da človeka spozna za krivega, če je menila, da je s svojo izjavo podpihoval sovraštvo – tudi če je bilo to, kar je rekel, res.

c Leta 1950 je v Quebecu služilo 164 polnočasnih oznanjevalcev. Med njimi je bilo tudi 63 diplomantov šole Gilead, ki so voljno sprejeli svojo dodelitev, čeprav so vedeli, da jih čaka hudo nasprotovanje.

d Brat W. Glen How je bil pogumen odvetnik, ki je od leta 1943 do leta 2003 za Jehovove priče v Kanadi in drugod vešče bojeval na stotine pravnih bitk.

e Za več informacij o tem primeru glej članek »Boj ni vaš, ampak Božji« v Prebudite se!, 22. april 2000, strani 18–24.

f Civilna garda je nazadnje zapustila zemljišče podružnice, vendar so bratje nove podružnične prostore zgradili na drugi lokaciji.