1.–3. Kako pride Jezus v Jeruzalem in zakaj so nekateri od zbranih verjetno presenečeni?

 V JERUZALEMU vlada navdušenje! V mesto prihaja pomemben človek! Zunaj mesta se ob cesti zbirajo ljudje. Komaj čakajo, da izrazijo dobrodošlico temu človeku, saj se govori, da je dedič kralja Davida in upravičeni vladar v Izraelu. Številni prinesejo palmove veje, da bi mu z njimi mahali v pozdrav. Drugi pa mu spoštovanje izkažejo tako, da na pot položijo oblačila in drevesne veje. (Matej 21:7, 8; Janez 12:12, 13) Mnogi se verjetno sprašujejo, kakšen bo njegov prihod v mesto.

² Nekateri morda pričakujejo, da bo ta prihod veličasten. Gotovo vedo, da je v preteklosti prihod pomembnih ljudi običajno bil takšen. Na primer, ko se je Davidov sin Absalom razglasil za kralja, je poskrbel, da je pred njegovim vozom teklo 50 moških. (2. Samuelova 15:1, 10) Rimski vladar Julij Cezar je zahteval še več. Ko je nekoč vodil zmagovalni sprevod do Kapitola v Rimu, ga je spremljalo 40 slonov s svetilkami! Ampak Jeruzalemčani zdaj čakajo na prihod veliko pomembnejšega človeka. Ne glede na to, ali se ljudje tega zavedajo ali ne, prihaja Mesija, največji človek, kar jih je kdaj živelo. Ampak ko tega bodočega Kralja zagledajo, so nekateri verjetno presenečeni.

³ Ne vidijo nobenega voza, nobenih tekačev, nobenih konj – in seveda nobenih slonov. Jezus jezdi na navadni tovorni živali, na oslu. a Niti na Jezusu niti na oslu ni  nič razkošnega. Namesto na dragem sedlu sedi na nekaj oblačilih, ki sta jih dva od njegovih učencev položila na oslov hrbet. Zakaj se je Jezus odločil, da bo njegov prihod v Jeruzalem tako skromen, ko pa so precej manj pomembni ljudje vztrajali pri precej večjem razkošju?

4. Kaj je Sveto pismo napovedalo glede tega, kako bo Mesijanski kralj vstopil v Jeruzalem?

⁴ S tem se uresniči prerokba: »Veseli se iz vsega srca! O jeruzalemska hči, zmagoslavno vzklikaj! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi. Pravičen je in prinaša rešitev. Ponižen je in jezdi na osličku.« (Zaharija 9:9) Ta prerokba je nakazovala, da bo Božji Maziljenec, Mesija, nekega dne prebivalcem Jeruzalema razkril, da je od Boga postavljeni kralj. Poleg tega naj bi sam način njegovega prihoda, med drugim tudi njegova izbira živali, odkril eno od njegovih lepih lastnosti – ponižnost.

5. Zakaj Jezusova ponižnost na človeka naredi močan vtis in zakaj je pomembno, da se naučimo biti ponižni tako, kot je bil on?

⁵ Ponižnost je ena Jezusovih najprivlačnejših lastnosti, in ko razmišljamo o njej, se nas to močno dotakne. Kot smo razpravljali v prejšnjem poglavju, je edino Jezus »pot in resnica in življenje«. (Janez 14:6) Očitno je, da nihče od mnogih milijard ljudi, ki so živeli na zemlji, ni bil tako pomemben kot Božji Sin. Ampak v nasprotju z nepopolnimi ljudmi Jezus ni nikoli pokazal niti malo ponosa, ošabnosti ali prevzetnosti. Če hočemo hoditi za Kristusom, ne smemo dovoliti, da bi v nas prevladala ošabnost. (Jakob 4:6) Ne pozabimo, da Jehova ošabnost sovraži. Torej je nujno, da Jezusa posnemamo v ponižnosti.

6. Kaj je ponižnost in kako je Jehova vedel, da bo Mesija ponižen?

⁶ Ponižnost je nasprotje ošabnosti oziroma ponosa. Je  lastnost, ki izvira iz srca in se kaže v posameznikovem govoru, vedenju in ravnanju z drugimi. Kako je Jehova vedel, da bo Mesija ponižen? Vedel je, da je njegov Sin posnemal njegov popolni zgled ponižnosti. (Janez 10:15) Poleg tega je videl, kako je že ravnal ponižno. Ob kateri priložnosti pa?

7.–9. a) Kako je Mihael v sporu s Satanom pokazal, da je ponižen? b) Kako bi kristjani lahko posnemali Mihaelovo ponižnost?

⁷ Iz Judovega pisma izvemo za zelo zanimiv dogodek: »Toda celo nadangel Mihael si takrat, ko je prišel v spor s Hudičem in se je prerekal o Mojzesovem truplu, Hudiča ni drznil obsoditi in žaliti, ampak je rekel: ‚Naj ti sodi Jehova.‘« (Juda 9) Ime Mihael se uporablja za Jezusa, ko se o njem govori kot o nadangelu oziroma poglavarju Jehovove nebeške vojske angelov, in sicer pred njegovim prihodom na zemljo in po vrnitvi v nebesa. b (1. Tesaloničanom 4:16) Bodi zdaj pozoren na to, kako je Mihael ravnal v tem sporu s Satanom.

⁸ Judovo poročilo nam ne pove, kaj je Satan hotel narediti z Mojzesovim truplom, toda lahko smo prepričani, da njegovi nameni niso bili dobri. Morda je hotel posmrtne ostanke tega zvestega moškega uporabiti za krivo čaščenje. Mihael se je postavil po robu Satanovi hudobni spletki, vendar je obenem pokazal tudi izredno samoobvladanje. Satan si je zaslužil obsodbo, ampak Mihael, ki mu takrat, ko se je prerekal s Satanom, še ni bilo zaupano »vse sojenje«, je menil, da mu takšno obsodbo lahko izreče edino Bog Jehova. (Janez 5:22) Mihael je kot nadangel imel precej oblasti. Vendar se je ponižno podredil Jehovu in si je ni skušal prisvojiti še  več. Poleg tega da je bil ponižen, je bil tudi skromen, kar pomeni, da se je zavedal svojih omejitev.

⁹ Juda je bil z razlogom navdihnjen, da zapiše ta dogodek. Na žalost nekateri kristjani v njegovih dneh niso bili ponižni. Juda je zanje rekel, da iz ošabnosti »kritizirajo vse, česar v resnici ne razumejo«. (Juda 10) Hitro se lahko zgodi, da v nas nepopolnih ljudeh prevlada ponos! Kako se odzovemo, kadar ne razumemo nečesa, kar se zgodi v krščanski občini – morda kakšne odločitve, ki jo sprejme starešinstvo? Ali ne bi kazali, da nam manjka ponižnosti, če bi kljub temu, da ne poznamo vseh dejavnikov, ki so vplivali na takšno odločitev, govorili negativno in kritično? Raje posnemajmo Mihaela oziroma Jezusa in ne sodimo o rečeh, za katere nas Bog ni pooblastil, da jih sodimo.

10., 11. a) Kaj je tako izrednega pri tem, da je bil Božji Sin pripravljen sprejeti nalogo, da gre na zemljo? b) Kako bi lahko posnemali Jezusovo ponižnost?

¹⁰ Božji Sin je pokazal ponižnost tudi tako, da je sprejel nalogo, da gre na zemljo. Razmisli o tem, čemu se je moral odpovedati. Bil je nadangel. Bil je tudi »Beseda« – prenašal je Jehovovo sporočilo. (Janez 1:1–3) Živel je v nebesih, v Jehovovem »veličastnem prebivališču, svetem in slavnem«. (Izaija 63:15) Kljub temu »se je odrekel vsemu, kar je imel, in postal podoben sužnju. Postal je človek.« (Filipljanom 2:7) Samo pomisli, kaj vse je spadalo k njegovi nalogi na zemlji! Njegovo življenje je bilo preneseno v maternico judovske device in po devetih mesecih se je kot nemočen dojenček rodil Mariji in Jožefu, ki je bil skromen tesar. Iz malčka je zrastel v dečka in kasneje v najstnika. Čeprav je bil popoln, je vse svoje otroštvo in mladost ubogal nepopolna človeška starša. (Luka 2:40, 51, 52) Bil je izredno ponižen!

 ¹¹ Ali lahko posnemamo Jezusovo ponižnost tako, da rade volje sprejmemo naloge, ki so včasih videti manj cenjene? Na primer, oznanjevanje dobre novice o Božjem kraljestvu zahteva ponižnost, še posebej kadar naletimo na ravnodušnost, posmeh ali sovražnost. (Matej 28:19, 20) Ampak če vztrajamo pri tem delu, se lahko zgodi, da bomo komu pomagali, da si reši življenje. Tudi če nam to ne bo uspelo, se bomo veliko naučili o ponižnosti in bomo hodili po stopinjah našega Gospodarja, Jezusa Kristusa.

12.–14. a) Kako je Jezus pokazal ponižnost, ko so ga ljudje hvalili? b) Kako je Jezusova ponižnost prišla do izraza v njegovih odnosih z drugimi? c) Iz česa vidimo, da Jezusova ponižnost ni bila le stvar formalnosti ali olike?

¹² Jezus je bil ves čas svojega služenja na zemlji znan po ponižnosti. Ta lastnost se je videla v tem, da je vso hvalo in slavo dajal svojemu Očetu. Včasih so ljudje hvalili njegovo modrost, mogočne čudeže in dober značaj. Ampak takšno slavo je zavračal in jo dajal Jehovu. (Marko 10:17, 18; Janez 7:15, 16)

¹³ Jezusova ponižnost je prišla do izraza v odnosih z ljudmi. Dal je jasno vedeti, da na zemljo ni prišel zato, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel drugim. (Matej 20:28) Svojo ponižnost je kazal s tem, da je bil do ljudi blag in razumen. Ko so ga njegovi sledilci razočarali, jih ni ošteval, ampak jim je skušal priti do srca. (Matej 26:39–41) Ko je želel imeti nekaj miru in zasebnosti ter se malo odpočiti, so ga pri tem zmotile množice, vendar jih ni odgnal, ampak se je še naprej razdajal zanje in jih učil »mnoge resnice«. (Marko 6:30–34) Ko ga je neka Neizraelka vztrajno prosila, naj ozdravi njeno hčerko, ji je najprej prijazno dal vedeti, da je nima  namena uslišati. Nazadnje pa ji je zaradi njene izredne vere ustregel, o čemer bomo razpravljali v 14. poglavju. (Matej 15:22–28)

¹⁴ Jezus je na nešteto načinov potrdil resničnost svojih besed: »Sem blag in ponižnega srca.« (Matej 11:29) Njegova ponižnost ni bila le površinska, nekaj, kar bi kazal samo iz formalnosti ali olike. Prihajala je iz srca, iz njegove notranjosti. Torej ni nič čudnega, da se mu je zdelo zelo pomembno, da tudi svoje učence uči ponižnosti!

15., 16. Kako bi se stališče Jezusovih sledilcev moralo razlikovati od stališča svetnih vladarjev?

¹⁵ Jezusovim apostolom učenje ponižnosti ni bilo enostavno. Zato jih je moral Jezus vedno znova opominjati, kako pomembno je biti ponižen. Na primer, ob neki priložnosti sta Jakob in Janez po svoji mami prosila Jezusa, naj jima obljubi visok položaj v Božjem kraljestvu. Jezus je skromno rekel: »O tem, kdo bo sedel na moji desni oziroma na moji levi, ne odločam jaz. Ta mesta je za tiste, ki bodo tam sedeli, že pripravil moj Oče.« Ostali apostoli »so se na Jakoba in Janeza razjezili«. (Matej 20:20–24) Kako se je Jezus lotil te težave?

¹⁶ Prijazno jih je opomnil z besedami: »Vi veste, da narodom njihovi vladarji gospodujejo in da jih imajo pomembni ljudje pod svojo oblastjo. Med vami pa ne sme biti tako. Kdor koli hoče postati med vami velik, mora drugim streči, in kdor koli hoče biti med vami prvi, mora biti vaš suženj.« (Matej 20:25–27) Apostoli so vedeli, kako zelo ponosni, ambiciozni in sebični so lahko vladarji. Jezus je pokazal, da morajo biti njegovi sledilci drugačni od teh tiranov. Morali so biti ponižni. Ali so apostoli to razumeli?

17.–19. a) Kaj nepozabnega je naredil Jezus na večer pred svojo smrtjo, da bi svoje apostole poučil o ponižnosti? b) Kateri Jezusov pouk o ponižnosti je bil najučinkovitejši?

 ¹⁷ Apostoli so imeli kar nekaj težav s tem. To ni bilo ne prvič ne zadnjič, da jih je Jezus poučil o ponižnosti. Ko so se nekoč prej prepirali o tem, kdo med njimi je največji, je mednje postavil majhnega otroka. Rekel jim je, naj bodo bolj podobni otrokom, ki običajno niso ponosni, ambiciozni ali obremenjeni z družbenim položajem, s čimer imajo pogosto problem odrasli. (Matej 18:1–4) Kljub temu je na večer pred svojo smrtjo opazil, da jim ponos še vedno dela težave. Zato je naredil nekaj, česar niso nikoli pozabili. Vzel je brisačo in se lotil umivanja nog svojih apostolov. To delo je veljalo za najnižje od opravil in so ga za goste običajno opravili služabniki. Jezus je noge umil celo Judu, ki ga je kasneje izdal! (Janez 13:1–11)

¹⁸ Jezus jim je pomagal razumeti pouk o ponižnosti, ko jim je rekel: »Dal sem vam [...] zgled.« (Janez 13:15) Ali je ta pouk končno segel do njihovega srca? Še iste noči so se spet prerekali o tem, kdo od njih je največji! (Luka 22:24–27) Kljub temu je bil Jezus še naprej potrpežljiv z njimi in jih je ponižno poučeval. Sledil je še njegov zadnji pouk o ponižnosti, ki je bil tudi najučinkovitejši. »Ponižal se je in bil poslušen vse do smrti, in to smrti na mučilnem kolu.« (Filipljanom 2:8) Jezus je pustil, da je bil po krivem obtožen zločina in bogokletja in umrl sramotne smrti. Tako se je Božji Sin izkazal za edinstvenega, saj je bil med Jehovovimi stvarjenji najbolj ponižen.

¹⁹ Verjetno se je ravno ta zadnji Jezusov pouk o ponižnosti najbolj dotaknil njegovih učencev in tega niso nikoli pozabili. Sveto pismo nam pove, da so ti moški ponižno  služili še leta, celo desetletja pozneje. Kako pa je z nami?

20. Kako lahko vemo, ali smo ponižnega srca?

²⁰ Pavel vsakomur od nas pravi: »Imejte še naprej isto stališče, kakršno je imel Kristus Jezus.« (Filipljanom 2:5) Tako kot Jezus moramo biti ponižnega srca. Kako lahko vemo, ali imamo takšno srce? Pavel je zapisal: »Ne bodite prepirljivi ali samoljubni, ampak bodite ponižni in na druge glejte kot na boljše od sebe.« (Filipljanom 2:3) Torej ključno je to, kako gledamo na druge v odnosu do sebe. Nanje moramo gledati kot na boljše oziroma pomembnejše od sebe. Ali boš upošteval ta nasvet?

21., 22. a) Zakaj morajo biti krščanski nadzorniki ponižni? b) Kako lahko pokažemo, da smo opasani s ponižnostjo?

²¹ Veliko let po Jezusovi smrti je apostol Peter še vedno razmišljal o tem, kako pomembna je ponižnost. Krščanske nadzornike je učil, naj svoje dolžnosti opravljajo ponižno in naj nikoli ne gospodujejo nad Jehovovimi ovcami. (1. Petrovo 5:2, 3) Odgovornosti v občini niso razlog za ponos. Ravno nasprotno, več ko imamo odgovornosti, bolj ponižni moramo biti. (Luka 12:48) Seveda ta lastnost ni nujna samo za nadzornike, ampak za vse kristjane.

²² Peter gotovo ni nikoli pozabil noči, ko mu je Jezus kljub njegovemu ugovarjanju umil noge! (Janez 13:6–10) Peter je kristjanom pisal: »Vsi pa se v medsebojnih odnosih opašite s ponižnostjo.« (1. Petrovo 5:5, opomba) Ob izrazu »opasati se« nam pride na misel to, kako si je služabnik okoli pasu zavezal predpasnik, preden se je lotil svojih opravil. Ta izraz nas verjetno spomni na to, da se je Jezus opasal z brisačo, preden je pokleknil in apostolom umil noge. Če se zgledujemo  po Jezusu, nam nobena naloga, ki nam jo da Bog, ne bo izpod časti. To, da smo ponižnega srca, bi moralo biti tako očitno, kakor če bi bili opasani s to lastnostjo.

23., 24. a) Zakaj bi morali ošabnost takoj zatreti? b) Katero zgrešeno predstavo o ponižnosti nam bo pomagalo popraviti naslednje poglavje?

²³ Ošabnost je kot strup. Njene posledice so lahko hude. Celo najbolj nadarjen človek lahko zaradi te lastnosti postane Bogu nekoristen. Ponižnost pa lahko po drugi strani naredi celo najmanj nadarjenega človeka zelo koristnega Jehovu. Če vsak dan razvijamo to dragoceno lastnost tako, da si prizadevamo ponižno hoditi po Kristusovih stopinjah, nas čaka čudovita nagrada. Peter je zapisal: »Zato se ponižajte pred mogočnim Bogom, da bi vas ob svojem času povišal.« (1. Petrovo 5:6) Ker se je Jezus ponižal, ga je Jehova povišal. Naš Bog bo tudi tebe z veseljem nagradil za ponižnost.

²⁴ Žal nekateri mislijo, da je ponižnost znak šibkosti. Kako zgrešena je takšna predstava, lahko vidimo iz tega, da je Jezus kot najponižnejši človek bil tudi najpogumnejši. O tem bo govorilo naslednje poglavje.