1., 2. Kako Jezus izkoristi svoj zadnji večer z apostoli in zakaj so mu te zadnje ure z njimi tako dragocene?

 JEZUS se s svojimi apostoli zbere v zgornji sobi neke hiše v Jeruzalemu. Ve, da je to njegov zadnji večer z njimi. Približuje se čas, ko se bo vrnil k svojemu Očetu. Čez nekaj ur ga bodo prijeli in njegova vera bo preizkušena kot še nikoli prej. In čeprav ve, da bo kmalu umrl, ima v mislih svoje apostole.

² Jezus je apostole že pripravil na svoj odhod, ampak želi jim povedati še več, da bi lažje zdržali to, kar jih čaka. Zato se teh zadnjih nekaj ur osredotoči na apostole in na to, kar jim bo pomagalo ostati zvesti. Iz tega, kar reče, se vidi, kako zelo pomembni so mu. Ampak zakaj je Jezus bolj zaskrbljen za svoje apostole kot zase? Zakaj so mu te zadnje ure z njimi tako dragocene? Zato ker jih ima rad.

3. Kako vemo, da Jezus ni čakal vse do zadnjega večera, da bi pokazal, da ima rad svoje sledilce?

³ Več desetletij kasneje je apostol Janez po navdihnjenju poročal o dogodkih, ki so se zgodili tistega večera. V uvodu svojega poročila je napisal: »Jezus je pred praznikom pashe že vedel, da je prišel čas, da gre s tega sveta k Očetu. Ker je svoje učence, ki so bili na svetu, imel rad, jih je imel rad vse do konca.« (Janez 13:1) Jezus ni čakal vse do zadnjega večera in šele takrat pokazal, da ima rad svoje učence. Svojo ljubezen do učencev je na veliko načinov dokazoval ves čas svojega služenja. Pomembno je, da pregledamo nekaj načinov, kako je kazal svojo ljubezen. Če ga v tem posnemamo, dokažemo, da smo zares njegovi učenci.

4., 5. a) Zakaj je Jezus potreboval potrpežljivost, ko je šlo za njegove učence? b) Kako se je Jezus odzval, ko trije njegovi apostoli niso bedeli z njim v vrtu Getsemani?

⁴ Ljubezen in potrpežljivost sta povezani. »Ljubezen je potrpežljiva,« piše v 1. Korinčanom 13:4. Biti potrpežljiv med drugim pomeni prenašati druge. Ali je Jezus potreboval potrpežljivost, ko je šlo za njegove učence? Seveda! Kot smo videli v 3. poglavju, so apostoli imeli težave z razvijanjem ponižnosti. Večkrat so se prerekali glede tega, kdo od njih je največji. Kako se je Jezus odzval? Ali se je razjezil, se vznemiril in jim zameril? Ne, potrpežljivo jim je skušal dopovedati, kaj je prav, in to celo zadnjo noč z njimi, ko so se spet začeli »vroče prerekati« o tem, kdo med njimi je največji. (Luka 22:24–30; Matej 20:20–28; Marko 9:33–37)

⁵ Kasneje tega večera je bila Jezusova potrpežljivost spet preizkušena. S svojimi enajstimi zvestimi apostoli se je odpravil v vrt Getsemani. Od tam je s tremi od njih – Petrom, Jakobom in Janezom – nadaljeval pot v notranjost vrta. Rekel jim je: »Na smrt sem žalosten. Ostanite tukaj in bedite z menoj.« Zatem se je malo oddaljil od njih in začel vneto moliti. Po daljši molitvi se je vrnil k njim. Kaj je videl? Zdaj, ko mu je bilo najtežje, so oni trdno spali! Ali je bil jezen, ker niso ostali budni? Ne, z njimi se je potrpežljivo pogovoril. Iz njegovih prijaznih besed je bilo razvidno, da je razumel, pod kakšnim pritiskom so, in da je upošteval njihove šibkosti. a Rekel je: »Duh je sicer voljan, toda telo je šibko.«  Jezus je ta večer še dvakrat videl, da spijo, ampak kljub temu je ostal potrpežljiv. (Matej 26:36–46)

6. Kako lahko posnemamo Jezusa pri ravnanju z drugimi?

⁶ Spodbudno je, da Jezus ni obupal nad svojimi apostoli. Zaradi njegove potrpežljivosti so se ti zvesti moški postopoma naučili, kako pomembno je biti ponižen in duhovno buden. (1. Petrovo 3:8; 5:8) Kako lahko posnemamo Jezusa? Še posebej starešine potrebujejo potrpežljivost. Morda so takrat, ko soverniki želijo govoriti z njimi, utrujeni ali pa imajo svoje skrbi. Včasih se tisti, ki potrebujejo pomoč, ne odzovejo takoj na nasvet. Kljub temu potrpežljivi starešine poučujejo z blagostjo in nežno ravnajo s čredo. (2. Timoteju 2:24, 25; Apostolska dela 20:28, 29) Tudi starši bi morali posnemati Jezusovo potrpežljivost, saj se otroci na nasvet ali discipliniranje včasih ne odzovejo takoj. Ljubezen in potrpežljivost bosta staršem pomagali, da pri vzgoji svojih otrok ne bodo obupali. Takšna potrpežljivost je lahko res bogato nagrajena. (Psalm 127:3)

7. Kako je Jezus skrbel za fizične potrebe svojih učencev?

⁷ Ljubezen se kaže z dejanji. (1. Janezovo 3:17, 18) »Ni sebična,« piše v 1. Korinčanom 13:5. Ljubezen je Jezusa navedla, da je skrbel za fizične potrebe svojih učencev. Pogosto je to naredil, še preden so mu rekli, da kaj potrebujejo. Ko je videl, da so utrujeni, jim je predlagal: »Pojdite z menoj na samoten kraj in se malo spočijte.« (Marko 6:31) Ko je zaznal, da so lačni, je njim in tisočim drugim, ki so prišli, da bi ga slišali, priskrbel hrano. (Matej 14:19, 20; 15:35–37)

8., 9. a) Kako je Jezus pokazal, da se zaveda, da imajo njegovi učenci duhovne potrebe, in kako je skrbel zanje? b) Kako je Jezus tudi na kolu pokazal, da ga skrbi za mamino dobro?

⁸ Jezus se je zavedal, da imajo njegovi učenci duhovne  potrebe, zato jim je pomagal tudi v tem pogledu. (Matej 4:4; 5:3) Ko je poučeval, jim je pogosto posvetil posebno pozornost. Pri govoru na gori je imel še posebej v mislih svoje učence. (Matej 5:1, 2, 13–16) Ko je poučeval s ponazoritvami, je svojim učencem »na samem vse razložil«. (Marko 4:34) Napovedal je, da bo postavil »zvestega in preudarnega sužnja«, ki bo skrbel, da bodo njegovi sledilci v zadnjih dneh dobro duhovno nahranjeni. Ta zvesti suženj, ki ga sestavlja majhna skupina Jezusovih z duhom maziljenih bratov na zemlji, že vse od leta 1919 »ob pravem času« daje duhovno hrano. (Matej 24:45)

⁹ Jezus je tik pred smrtjo na ganljiv način pokazal, da želi, da njegovi bližnji ostanejo blizu Jehovu. Predstavljaj si naslednji prizor. Jezus je na kolu in trpi hude bolečine. Da bi vdihnil, se očitno mora upreti z nogami ob kol. Ob tem se mu pod težo telesa trgajo  rane na nogah, njegov prebičan hrbet pa se drgne ob kol, kar mu nedvomno povzroča hude bolečine. Gotovo mu je težko govoriti in čuti veliko bolečino, saj mora pri tem nadzirati dihanje. Kljub temu tik pred smrtjo izreče nekaj besed, ki razkrijejo, kako zelo rad ima svojo mamo Marijo. Ko vidi njo in apostola Janeza, ki stojita v bližini, ji dovolj glasno, da ga slišijo tudi drugi, reče: »Glej, tvoj sin.« Nato pa še Janezu: »Glej, tvoja mama.« (Janez 19:26, 27) Jezus je vedel, da bo ta zvesti apostol poskrbel za Marijine fizične in duhovne potrebe. b

10. Kako lahko starši posnemajo Jezusa, ko skrbijo za potrebe svojih otrok?

¹⁰ Razmišljanje o Jezusovem zgledu je lahko zelo  koristno za skrbne starše. Oče, ki ima res rad svojo družino, bo zanjo skrbel v materialnem pogledu. (1. Timoteju 5:8) Uravnovešeni in ljubeči družinski poglavarji načrtujejo, da se kot družina občasno sprostijo in rekreirajo. Še bolj pomembno pa je, da krščanski starši skrbijo za duhovne potrebe svojih otrok. Kako? Redno skupaj preučujejo Sveto pismo, obenem pa si prizadevajo, da je to družinsko preučevanje za njihove otroke spodbudno in prijetno. (5. Mojzesova 6:6, 7) Z besedo in zgledom otroke učijo, da je oznanjevanje pomembno in da sta obiskovanje krščanskih shodov in pripravljanje nanje bistven del njihove duhovne rutine. (Hebrejcem 10:24, 25)

11. Kaj je Jezus učil svoje sledilce o odpuščanju?

¹¹ Pripravljenost odpuščati je ena od značilnosti ljubezni. (Kološanom 3:13, 14) Glede na 1. Korinčanom 13:5 se ljubezen »ne spominja krivic«. Jezus je svoje sledilce učil, da je pomembno odpuščati. Spodbujal jih je, naj drugim odpustijo »ne do 7-krat, ampak do 77-krat«, se pravi neštetokrat. (Matej 18:21, 22) Učil jih je, da je treba grešniku, ki se pokesa, potem ko je bil resno posvarjen, odpustiti. (Luka 17:3, 4) Ampak Jezus ni bil kot hinavski farizeji, ki so učili samo z besedo – on je učil tudi z zgledom. (Matej 23:2–4) Poglejmo si, kako je Jezus pokazal, da je pripravljen odpuščati, in to celo takrat, ko ga je razočaral zaupen prijatelj.

12., 13. a) Kako je Peter razočaral Jezusa tisto noč, ko so ga prijeli? b) Kako iz tega, kar je Jezus storil po svojem vstajenju, vidimo, da ni samo govoril, da je treba odpuščati?

¹² Jezus in Peter sta bila dobra prijatelja. Peter je bil dober človek, ampak včasih je rekel ali naredil kaj nepremišljenega. Jezus je opazil njegove dobre lastnosti  in mu zaupal različne odgovornosti. Peter je skupaj z Jakobom in Janezom videl nekatere čudeže, ki jih ostali apostoli niso videli. (Matej 17:1, 2; Luka 8:49–55) Kot je bilo že omenjeno, je bil Peter eden od apostolov, ki so skupaj z Jezusom tisto noč, ko so ga aretirali, šli v notranjost vrta Getsemani. Ampak Peter in drugi apostoli so Jezusa takrat, ko je bil izdan in odpeljan v pripor, zapustili in se razbežali. Peter je bil kasneje tako pogumen, da je šel do hiše velikega duhovnika, v kateri so Jezusu nezakonito sodili, in stal na dvorišču. Ampak potem se je prestrašil in naredil hudo napako – trikrat se je zlagal, da Jezusa sploh ne pozna! (Matej 26:69–75) Kako se je Jezus odzval? Kako bi se odzval ti, če bi te tesen prijatelj tako razočaral?

¹³ Jezus je bil Petru pripravljen odpustiti. Vedel je, da je bil strt, ker je tako hudo grešil, saj se je ves skesan »zlomil in bruhnil v jok«. (Marko 14:72) Jezus se mu je še isti dan, ko je bil obujen, prikazal, verjetno zato, ker ga je želel potolažiti in pomiriti. (Luka 24:34; 1. Korinčanom 15:5) Manj kot dva meseca kasneje mu je izkazal čast tako, da ga je izbral, da ob binkoštih pričuje množicam v Jeruzalemu. (Apostolska dela 2:14–40) Ne pozabimo tudi, da Jezus apostolom ni zameril, da so ga zapustili. Ravno nasprotno, po svojem vstajenju jih je še vedno imenoval »moji bratje«. (Matej 28:10) Očitno je, da Jezus ni samo govoril, da je treba odpuščati, ampak je to tudi delal.

14. Zakaj se moramo naučiti odpuščati drugim in kako lahko pokažemo, da smo pripravljeni odpuščati?

¹⁴ Glede na to, da smo Kristusovi učenci, se moramo naučiti odpuščati drugim. Zakaj? V nasprotju z Jezusom smo mi nepopolni – enako kot tisti, ki grešijo proti nam. Vsi kdaj rečemo ali naredimo kaj napačnega.  (Rimljanom 3:23; Jakob 3:2) Če tistim, ki se kesajo, odpustimo, lahko pričakujemo, da bo tudi Bog odpustil nam, če se kesamo. (Marko 11:25) Kako lahko pokažemo, da smo pripravljeni odpustiti tistim, ki grešijo proti nam? Pogosto lahko zaradi ljubezni spregledamo manjše grehe in pomanjkljivosti drugih. (1. Petrovo 4:8) Jezus je odpustil skesanemu Petru in mi ga želimo posnemati, ko se tisti, ki so grešili proti nam, iskreno kesajo. Ne zamerimo jim, ampak jim odpustimo. (Efežanom 4:32) Tako prispevamo k miru v občini, pa tudi mi smo srečnejši. (1. Petrovo 3:11)

15. Zakaj je Jezus svojim učencem zaupal, čeprav so imeli pomanjkljivosti?

¹⁵ Če želimo drugim pokazati ljubezen, jim moramo zaupati. Ljubezen »vse veruje«. c (1. Korinčanom 13:7) Jezus je bil iz ljubezni pripravljen zaupati svojim učencem, čeprav so bili nepopolni. Prepričan je bil, da imajo radi Jehova in želijo izpolnjevati njegovo voljo. O njihovih motivih ni dvomil niti takrat, ko so delali napake. Na primer, ko sta ga apostola Jakob in Janez po svoji mami prosila, da bi sedela ob njem v njegovem Kraljestvu, Jezus ni mislil, da nista zvesta ali da nista primerna za apostola. (Matej 20:20–28)

16., 17. Katere odgovornosti je Jezus zaupal svojim učencem?

¹⁶ Jezus je zaupal svojim učencem in jim je dal razne naloge. Ko je ob dveh priložnostih čudežno nahranil ljudi, so bili učenci odgovorni za to, da hrano razdelijo. (Matej 14:19; 15:36) Ko se je bližala njegova zadnja  pasha, je Petra in Janeza določil, da gresta v Jeruzalem in pripravita vse potrebno. Priskrbeti sta morala jagnje, vino, nekvašen kruh, grenka zelišča in drugo. To je bila pomembna naloga, saj je bilo pri praznovanju pashe treba upoštevati predpise iz Mojzesovega Zakonika, Jezus pa je v skladu s tem Zakonikom moral živeti. Poleg tega je vino in nekvašen kruh še istega večera uporabil kot pomembna simbola pri tem, ko je vpeljal slovesnost v spomin na svojo smrt. (Matej 26:17–19; Luka 22:8, 13)

¹⁷ Jezusu se je zdelo primerno, da svojim učencem zaupa še pomembnejše odgovornosti. Spomnimo se, da je svojim učencem dal odgovorno nalogo, da oznanjujejo in pridobivajo učence. (Matej 28:18–20) Kot smo omenili že prej, je napovedal, da bo majhni skupini svojih maziljenih sledilcev na zemlji dal pomembno nalogo, da razdeljujejo duhovno hrano. (Luka 12:42–44) Še danes, čeprav je neviden in vlada iz nebes, prepušča duhovno usposobljenim »darovom v obliki ljudi« nalogo, da skrbijo za njegovo občino na zemlji. (Efežanom 4:8, 11, 12)

18.–20. a) Kako lahko pokažemo, da sovernikom zaupamo? b) Kako lahko posnemamo Jezusa v tem, da je bil pripravljen drugim zaupati odgovornosti? c) O čem bomo razpravljali v naslednjem poglavju?

¹⁸ Kako lahko posnemamo Jezusa, ko gre za naše odnose z drugimi? Če sovernikom zaupamo, pokažemo, da jih imamo radi. Ne pozabimo, da ljubezen ne išče v drugih slabega, ampak to, kar je dobro. Ko nas drugi razočarajo, kar se bo občasno nedvomno zgodilo, nam bo ljubezen preprečila, da bi hitro sklenili, da imajo slabe motive. (Matej 7:1, 2) Če na sovernike gledamo pozitivno, bomo iskali priložnosti, da jih bomo okrepili, ne pa jih kritizirali. (1. Tesaloničanom 5:11)

 ¹⁹ Ali smo tako kot Jezus pripravljeni drugim zaupati odgovornosti? Koristno je, da starešine drugim dajo ustrezne in smiselne zadolžitve in da jim zaupajo, da bodo svoje delo opravili po svojih najboljših močeh. Izkušeni starešine lahko tako vsakemu bratu, ki ustreza pogojem in si prizadeva, da bi pomagal v občini, priskrbijo potrebno in dragoceno šolanje. (1. Timoteju 3:1; 2. Timoteju 2:2) To šolanje je zelo pomembno. Ker Jehova še naprej pospešuje pridobivanje učencev, je treba izšolati vedno več bratov, da bodo skrbeli za nove v občini. (Izaija 60:22)

²⁰ Jezus nam je dal čudovit zgled, kako drugim izkazovati ljubezen. In ljubezen je od vseh njegovih lastnosti, ki jih lahko posnemamo, najpomembnejša. V naslednjem poglavju bomo razpravljali o največjem izrazu njegove ljubezni do nas. Govorili bomo o tem, da je bil pripravljen žrtvovati svoje življenje.