1.–3. a) Kako se Jezus odzove, ko ga slepa berača prosita za pomoč? b) Kaj pomeni to, da sta se Jezusu zasmilila? (Glej opombo.)

 SLEPA moška sedita ob cesti v bližini Jerihe. Vsak dan prideta tja, si poiščeta mesto, kjer gre ponavadi mimo veliko ljudi, in prosita za miloščino. Ampak danes se bo zgodilo nekaj, kar jima bo spremenilo življenje.

² Berača kar naenkrat slišita veliko skupino ljudi. Ker ne vidita, eden od njiju vpraša, kaj se dogaja. Povejo mu: »Jezus Nazaréčan gre mimo!« Jezus tokrat še zadnjič potuje v Jeruzalem. Spremlja ga velika skupina ljudi. Ko berača izvesta, kdo gre mimo, začneta klicati: »Gospod, Davidov sin, usmili se naju!« Ljudje se razjezijo in jima naročijo, naj bosta tiho. Ampak ker sta obupana, še glasneje vpijeta.

³ Jezus ju sliši kljub hrupu množice. Kaj bo naredil? Skrbi ga veliko stvari. Pred njim je zadnji teden njegovega življenja na zemlji. Ve, da ga v Jeruzalemu čakata trpljenje in kruta smrt. Vseeno ne presliši njunih vztrajnih klicev. Ustavi se in naroči, naj moška, ki vpijeta, privedejo k njemu. Prosita ga: »Gospod, povrni nama vid.« Jezusu se zasmilita, zato se dotakne njunih oči in jima povrne vid. a Takoj gresta za njim. (Luka 18:35–43; Matej 20:29–34)

4. Kako je Jezus izpolnil prerokbo »Usmilil se bo ubogih«?

 ⁴ To ni bil edini primer. Jezusa je sočutje večkrat spodbudilo k dejanjem. V svetopisemski prerokbi je bilo zanj napovedano: »Usmilil se bo ubogih.« (Psalm 72:13) Opazil je občutke ljudi in naredil prvi korak, da bi jim pomagal. Sočutje ga je navedlo, da je oznanjeval drugim. Poglejmo, kako je iz evangelijev razvidno, da je njegove besede in dejanja vodila najgloblja sočutnost. Poleg tega razmislimo, kako bi lahko njegovo sočutnost posnemali.

5., 6. Iz katerih primerov vidimo, da je imel Jezus empatijo?

⁵ Jezus je imel močno empatijo. Znal se je vživeti v občutke tistih, ki so trpeli, in je sočustvoval z njimi. Čeprav sam ni doživljal vsega, kar so doživljali oni, je v svojem srcu čutil njihovo bolečino. (Hebrejcem 4:15) Ko je ozdravil žensko, ki je 12 let krvavela, je njeno zdravstveno težavo opisal kot »mučno bolezen«, s čimer je priznal, da ji je povzročala veliko trpljenja. (Marko 5:25–34) Ko je videl, da je Marija skupaj z drugimi jokala za Lazarjem, ga je njihova žalost močno pretresla. Čeprav je vedel, da bo Lazarja kmalu obudil, je bil tako ganjen, da se je razjokal. (Janez 11:33, 35)

⁶ Ob neki drugi priložnosti je k Jezusu prišel neki gobavec in mu rekel: »Vem, da me lahko ozdraviš, če le hočeš.« Kako se je odzval Jezus, ki kot popoln človek ni bil nikoli bolan? Ni ostal ravnodušen. »Jezusu se je zasmilil.« (Marko 1:40–42) Zatem je naredil nekaj izrednega. Vedel je, da so gobavci glede na Zakonik nečisti in da se ne smejo družiti z drugimi. (3. Mojzesova 13:45, 46) Seveda bi lahko tega moškega ozdravil  brez dotika. (Matej 8:5–13) Ampak odločil se je, da bo iztegnil roko in se ga dotaknil. Rekel mu je: »Hočem! Bodi ozdravljen.« In gobavost je takoj izginila. Jezus je pokazal zelo globoko empatijo!

7. Kaj nam lahko pomaga razvijati empatijo in kako lahko pokažemo, da čutimo z drugimi?

⁷ Kristjani smo spodbujeni, da posnemamo Jezusovo empatijo. Sveto pismo nam prigovarja: »Čutite z bližnjim.« b (1. Petrovo 3:8) Včasih ni enostavno razumeti občutkov tistih, ki trpijo za kronično boleznijo ali za depresijo, še posebej, če sami tega nismo doživeli. Ampak ne pozabimo, da empatija ni odvisna od enakih okoliščin. Jezus se je lahko vživel v občutke bolnih, čeprav sam ni bil nikoli bolan. Kako lahko torej razvijamo empatijo? Tako da potrpežljivo poslušamo, ko nam tisti, ki trpijo, izlijejo svoje srce in razkrijejo, kaj čutijo. Lahko bi se vprašali: Kako bi se jaz počutil, če bi bil na njihovem mestu? (1. Korinčanom 12:26) Če se vživimo v občutke drugih, bomo lažje tolažili potrte. (1. Tesaloničanom 5:14) Empatijo lahko včasih pokažemo tudi s solzami. V Rimljanom 12:15 piše: »Jokajte s tistimi, ki jokajo.«

8., 9. Kako je Jezus pokazal, da upošteva občutke drugih?

⁸ Jezus je bil uvideven do drugih in je upošteval njihove občutke. Spomnimo se, kaj je storil, ko so k njemu privedli moškega, ki je bil gluh in je težko govoril. Očitno je zaznal, da se počuti neprijetno, zato je naredil nekaj, kar običajno ni, ko je ozdravljal druge – »odpeljal ga je stran od množice na samo«. Potem ga je ozdravil. (Marko 7:31–35)

 ⁹ Jezus je bil uvideven tudi, ko so k njemu privedli slepega moškega in ga prosili, naj ga ozdravi. »Slepega je prijel za roko in ga peljal iz vasi.« Potem mu je postopno povrnil vid. To je moškemu verjetno pomagalo, da so se njegovi možgani in oči privadili na slepečo sončno svetlobo in na vse, kar ga je obdajalo. (Marko 8:22–26) Jezus je bil zelo uvideven!

10. Kako lahko upoštevamo občutke drugih?

¹⁰ Ker smo Jezusovi sledilci, se od nas pričakuje, da upoštevamo občutke drugih. Zato pazimo, kaj rečemo, ker se zavedamo, da lahko z nepremišljenimi besedami ranimo čustva. (Pregovori 12:18; 18:21) Kot kristjanom nam ni vseeno za druge, zato z njimi ne govorimo grobo in poniževalno ter ne uporabljamo žaljivega sarkazma. (Efežanom 4:31) Starešine, kako lahko upoštevate občutke drugih? Ko svetujete, bodite prijazni. Tako boste ohranili sogovornikovo dostojanstvo. (Galačanom 6:1) Starši, kako bi lahko upoštevali občutke svojih otrok? Ko jih disciplinirate, se trudite, da jih ne bi spravili v neroden položaj. (Kološanom 3:21)

11., 12. Iz katerih svetopisemskih poročil vidimo, da Jezusa ni bilo treba prositi, naj ravna sočutno?

¹¹ Jezus ni bil sočuten do drugih samo, ko so ga prosili za pomoč. Sočutje ni pasivna lastnost, ampak je  lastnost, ki v človeku vzbudi željo, da pomaga. Torej ni presenetljivo, da je Jezus iz najgloblje sočutnosti prevzel pobudo in pomagal drugim. Na primer, ko je bila velika skupina ljudi z njim tri dni in jim je že zmanjkalo hrane, ni bilo treba, da bi mu kdo povedal, da so ljudje lačni, ali da bi mu namignil, naj kaj naredi glede tega. Poročilo pravi: »Jezus je k sebi poklical svoje učence in jim rekel: ‚Ljudje se mi smilijo, ker so že tri dni z menoj in nimajo kaj jesti. Nočem jih poslati domov lačnih, ker bi lahko na poti omagali.‘« Potem je na lastno pobudo ljudi čudežno nahranil. (Matej 15:32–38)

¹² Razmislimo o še enem dogodku. Leta 31 n. št. je Jezus v bližini mesta Nain videl zelo žalosten prizor. Pogrebni sprevod je odhajal iz mesta, verjetno proti grobovom na bližnjem griču, da bi tam pokopali »edinega sina neke vdove«. Ali si lahko predstavljaš njeno bolečino? Čez nekaj trenutkov bo pokopala svojega sina. Moža, ki bi jo lahko tolažil, pa tudi nima več. Med vsemi ljudmi v tem sprevodu je Jezus zagledal prav to vdovo. Kar je videl, ga je ganilo – ženska »se mu je zasmilila«. Ni bilo treba, da bi ga kdo prosil, naj pomaga. Sočutje ga je navedlo, da je ukrepal. Zato »je stopil k nosilom in se jih dotaknil«, potem pa mladeniča obudil. Kaj se je zgodilo zatem? Jezus ga ni prosil, naj se pridruži veliki množici, ki je potovala z njim, ampak ga je »vrnil njegovi mami«. Tako ni bila več sama in sin je lahko spet skrbel zanjo. (Luka 7:11–15)

13. Kako lahko tako kot Jezus prevzamemo pobudo in pomagamo tistim, ki so v stiski?

¹³ Kako lahko posnemamo Jezusa? Seveda ne moremo čudežno priskrbeti hrane ali obujati mrtvih.  Lahko pa tako kot Jezus prevzamemo pobudo in pomagamo tistim, ki so v stiski. Sovernik se je mogoče znašel v hudih finančnih težavah ali pa je izgubil službo. (1. Janezovo 3:17) Mogoče je dom kakšne vdove nujno potreben popravila. (Jakob 1:27) Morda poznamo kakšno družino, ki je izgubila koga od svojih dragih in potrebuje tolažbo ali praktično pomoč. (1. Tesaloničanom 5:11) Ko je kdo v stiski, ni treba, da čakamo, da nas prosi za pomoč, ampak lahko sami kaj naredimo. (Pregovori 3:27) Sočutje nas bo navedlo, da bomo na lastno pobudo pomagali, kolikor lahko. Nikoli ne pozabimo, da lahko sočutje učinkovito izrazimo že s prijazno gesto ali z nekaj tolažilnimi besedami, izrečenimi iz srca. (Kološanom 3:12)

14. Zakaj je dal Jezus prednost oznanjevanju dobre novice?

¹⁴ Kot smo izvedeli v 2. delu te knjige, je bil Jezus izjemen zgled v oznanjevanju dobre novice. Rekel je: »Dobro novico o Božjem kraljestvu moram oznaniti tudi drugim mestom, ker sem bil za to poslan.« (Luka 4:43) Zakaj je dal prednost temu delu? Predvsem zato, ker je imel rad Boga. Ampak to ni bil edini razlog – tudi pristno sočutje ga je navedlo, da je oznanjeval. Kot smo že videli, je Jezus pokazal sočutje na različne načine. Najpomembnejši način pa je bil ta, da je drugim pomagal spoznati svojega Očeta. Poglejmo dva dogodka, ki pokažeta, kako je gledal na ljudi, ki jim je oznanjeval. To nam lahko pomaga razumeti, zakaj oznanjujemo drugim.

15., 16. Opiši dogodka, iz katerih se vidi, kako je Jezus gledal na ljudi, ki jim je oznanjeval.

¹⁵ Leta 31 n. št., po približno dveh letih gorečega oznanjevanja,  je Jezus naredil še več. »Odpravil se je na pot po vseh mestih in vaseh« v Galileji. To, kar je videl, se je dotaknilo njegovega srca. Apostol Matej poroča: »Ko je videl množice ljudi, so se mu zasmilili, ker so bili izmučeni in razkropljeni kakor ovce brez pastirja.« (Matej 9:35, 36) Jezus je čutil s preprostimi ljudmi. Dobro se je zavedal, v kako žalostnem duhovnem stanju so. Vedel je, da verski voditelji, ki bi jim morali pastirjevati, grdo ravnajo z njimi in ne skrbijo za njihove duhovne potrebe. Poln globokega sočutja si je prizadeval, da bi ljudi potolažil in jim dal upanje. Ničesar niso potrebovali bolj kot dobro novico o Božjem kraljestvu.

¹⁶ Nekaj podobnega se je zgodilo več mesecev pozneje, okoli pashe leta 32 n. št. Takrat je Jezus skupaj z apostoli stopil v čoln in odplul na drugo stran Galilejskega jezera, da bi našel miren kraj za počitek. Ampak ljudje so tekli ob obrežju na drugo stran in tja prišli še pred čolnom. Kako se je Jezus odzval? »Ko je Jezus stopil iz čolna, je videl veliko množico ljudi. Zasmilili  so se mu, ker so bili kakor ovce brez pastirja, in začel jih je učiti mnoge resnice.« (Marko 6:31–34) Spet so se Jezusu ljudje »zasmilili«, ker so potrebovali duhovno pomoč. Kot »ovce brez pastirja« so duhovno stradali in bili prepuščeni samim sebi. Jezusa k oznanjevanju ni navedel samo občutek dolžnosti, ampak je to delal iz sočutja.

17., 18. a) Kaj nas navaja, da oznanjujemo? b) Kaj nam lahko pomaga razvijati sočutnost?

¹⁷ Kaj nas kot Jezusove sledilce motivira, da oznanjujemo? Kot smo izvedeli v 9. poglavju te knjige, imamo nalogo oziroma odgovornost, da oznanjujemo in pridobivamo učence. (Matej 28:19, 20; 1. Korinčanom 9:16) Ampak k temu delu naj nas ne bi navajal samo občutek dolžnosti. K oznanjevanju dobre novice o Jehovovem kraljestvu nas predvsem žene ljubezen do Jehova. Žene pa nas tudi sočutje do tistih, ki ne verujejo isto kot mi. (Marko 12:28–31) Kaj nam torej lahko pomaga razvijati sočutnost?

¹⁸ Na ljudi moramo gledati tako, kot je nanje gledal Jezus – kot na »izmučene in razkropljene kakor ovce brez pastirja«. Predstavljaj si, da najdeš izgubljeno jagnje. To ubogo bitje strada in je žejno, ker nima pastirja, ki bi ga vodil na zelene pašnike in k vodam. Ali se ti ne bi to jagnje smililo? Ali se ne bi po svojih najboljših močeh potrudil in mu priskrbel hrano in vodo? To jagnje je podobno ljudem, ki še ne poznajo dobre novice. Krivi verski voditelji jih zanemarjajo, zato so duhovno lačni in žejni ter brez pravega upanja za prihodnost. Mi pa imamo, kar potrebujejo: kakovostno duhovno hrano in poživljajočo vodo resnice iz Božje Besede. (Izaija 55:1, 2) Ko razmišljamo o duhovnih potrebah ljudi, se nam ti zasmilijo. Če tako kot Jezus  čutimo z ljudmi, se bomo na vso moč trudili, da jih seznanimo z upanjem na Kraljestvo.

19. Kako bi lahko svetopisemskega učenca, ki ustreza pogojem za oznanjevalca, spodbudili, da začne oznanjevati?

¹⁹ Kako lahko pomagamo drugim, da posnemajo Jezusa? Predstavljaj si, da želiš spodbuditi svetopisemskega učenca, ki ustreza pogojem za oznanjevalca, da začne z nami sodelovati v oznanjevanju. Ali pa želiš pomagati nedejavnemu, da bi začel spet oznanjevati. Kaj lahko narediš v takšnih primerih? Moraš trkati na posameznikovo srce. Ne pozabi, da so se Jezusu ljudje najprej »zasmilili«, nato pa jih je učil. (Marko 6:34) Če boš posamezniku pomagal razviti sočutje, ga bo njegovo srce verjetno navedlo, da bo posnemal Jezusa in začel drugim govoriti o dobri novici. Lahko bi ga vprašal: Kako je to, da si sprejel sporočilo o Kraljestvu, izboljšalo tvoje življenje? Kaj pa ljudje, ki še ne poznajo tega sporočila? Ali ne potrebujejo tudi oni dobre novice? Kako bi jim lahko pomagal? Seveda pa je najmočnejša motivacija za oznanjevanje ljubezen do Boga in želja, da bi mu služili.

20. a) Kaj pomeni biti Jezusov sledilec? b) Kaj bomo pregledali v naslednjem poglavju?

²⁰ Biti Jezusov sledilec pomeni več kot samo ponavljati njegove besede in delati to, kar je delal on. Moramo imeti »isto stališče«, kot ga  je imel on. (Filipljanom 2:5) Zelo hvaležni smo, da nam Sveto pismo odkriva misli in občutke, ki so vodili njegove besede in dejanja! Če bomo razmišljali tako kot Kristus, bomo znali razvijati pristno sočutje in bomo z drugimi ravnali tako, kot je Jezus ravnal z ljudmi. (1. Korinčanom 2:16) V naslednjem poglavju bomo pogledali, kako je svojim sledilcem pokazal, da jih ima rad.