1.–3. a) Kaj naredi kmetovalec, ko je pridelka preveč, da bi ga lahko sam spravil? b) Pred kakšno težavo se je Jezus znašel spomladi leta 33 n. št. in kako jo je rešil?

 KMETOVALEC je pred nekaj meseci preoral polja in jih posejal. Budno je spremljal, kako so iz zemlje pogledali prvi poganjki, in se veselil njihove rasti. Zdaj je ves njegov trud poplačan, saj je prišel čas žetve. Toda znašel se je pred velikim problemom: pridelka je preveč, da bi ga lahko sam spravil. Kako naj reši ta problem? Modro se odloči, da bo najel nekaj delavcev in jih poslal na svoja polja. Navsezadnje za spravljanje pridelka ni veliko časa.

² Spomladi leta 33 n. št. je obujeni Jezus pred podobno težavo. Med svojim služenjem na zemlji je sejal  semena resnice. Zdaj pa je nastopil čas žetve in pridelka je veliko. Mnogi so se odzvali in postali učenci. (Janez 4:35–38) Kako je Jezus rešil to težavo? Malo preden se je vrnil v nebesa, je na neki gori v Galileji učencem dal nalogo, naj poiščejo več delavcev. Zapovedal jim je: »Zato pojdite in mi pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov. Krščujte jih [...] ter jih učite, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal.« (Matej 28:19, 20)

³ Pravi Kristusovi sledilci izpolnjujejo to nalogo. Poglejmo si tri vprašanja: Zakaj je Jezus zapovedal svojim učencem, naj poiščejo še več delavcev? Kako je učence izšolal za to nalogo? Kako se ta naloga tiče nas?

4., 5. Zakaj ni bilo možno, da bi Jezus dokončal delo, ki ga je začel, in kdo naj bi po njegovi vrnitvi v nebesa nadaljeval njegovo delo?

⁴ Ko je Jezus leta 29 n. št. pričel oznanjevati, je vedel, da tega dela ne bo mogel končati sam. V kratkem času, ki mu ga je še ostalo na zemlji, s sporočilom o Kraljestvu ni mogel doseči vseh ljudi. Oznanjeval je predvsem Judom in spreobrnjencem, ki so bili »kakor izgubljene ovce«. (Matej 15:24) Ampak te »izgubljene ovce« so živele po celotnem Izraelu, deželi, ki je obsegala več tisoč kvadratnih kilometrov. Poleg tega bi bilo sčasoma treba dobro novico oznaniti še po vsem preostalem svetu. (Matej 13:38; 24:14)

⁵ Jezus se je zavedal, da bo po njegovi smrti treba opraviti še veliko dela. Svojim enajstim zvestim apostolom je rekel: »Zagotavljam vam: kdor veruje vame, bo tudi sam opravljal dela, ki jih jaz opravljam, in še večja dela od teh bo opravljal, ker jaz odhajam k Očetu.«  (Janez 14:12) Glede na to, da se je vračal v nebesa, je apostole in vse bodoče učence čakala naloga, da nadaljujejo z oznanjevanjem in poučevanjem. (Janez 17:20) Jezus je ponižno priznal, da bodo opravljali »še večja dela« od njegovih. V kakšnem smislu?

6., 7. a) V kakšnem smislu naj bi Jezusovi sledilci opravljali večja dela, kot jih je Jezus? b) Kako lahko pokažemo, da se Jezus ni motil, ko je zaupal svojim učencem?

⁶ Prvič, Jezusovi sledilci bodo oznanjevali na širšem področju. Danes se oznanjuje do skrajnega konca zemlje, ne samo v deželi, v kateri je oznanjeval Jezus. Drugič, z dobro novico bodo seznanili več ljudi. Kmalu po Jezusovi smrti je majhna skupina učencev narasla na več tisoč sledilcev. (Apostolska dela 2:41; 4:4) Danes jih je že več milijonov in vsako leto se krsti na tisoče novih. Tretjič, oznanjevali bodo daljše obdobje. Jezus je oznanjeval tri leta in pol, njegovi sledilci pa to delajo že dve tisočletji.

⁷ Ko je Jezus svojim sledilcem rekel, da bodo opravljali »še večja dela od teh«, je s tem pokazal, da jim zaupa. Prepustil jim je delo, ki mu je bilo zelo pomembno, in sicer oznanjevanje in poučevanje ljudi o »dobri novici o Božjem kraljestvu«. (Luka 4:43) Bil je prepričan, da bodo to nalogo zvesto opravili. Kaj pomeni to za nas danes? Ko goreče in iz vsega srca sodelujemo pri oznanjevanju in pridobivanju učencev, kažemo, da se Jezus ni motil, ko je zaupal svojim učencem. Ali ni to izjemna čast? (Luka 13:24)

8., 9. Kakšen zgled je dal Jezus, kar se tiče oznanjevanja, in kako ga lahko posnemamo?

⁸ Jezusovi učenci so imeli najboljše možno šolanje za oznanjevanje. Jezus jim je predvsem dal odličen zgled.  (Luka 6:40) V prejšnjem poglavju smo razpravljali o tem, kako je gledal na oznanjevanje. Za trenutek razmislimo, kako je s tem vplival na učence, ki so ga spremljali. Videli so, da je oznanjeval povsod, kjer so bili ljudje – ob jezerih, na pobočjih, v mestih, na trgih in po domovih. (Matej 5:1, 2; Luka 5:1–3; 8:1; 19:5, 6) Videli so, da je svoje delo opravljal od jutra do večera. Zanj oznanjevanje ni bil hobi. (Luka 21:37, 38; Janez 5:17) Čutili so, da oznanjuje, zato ker ima zelo rad ljudi. Morda so na njegovem obrazu opazili iskreno sočutje. (Marko 6:34) Kaj meniš, kako je Jezusov zgled vplival na njegove učence? Kako bi vplival nate?

⁹ Kot Kristusovi sledilci ga pri oznanjevanju posnemamo. Zato izkoristimo vsako priložnost, da bi ljudem »temeljito« pričevali. (Apostolska dela 10:42) Tako kot Jezus obiskujemo ljudi pri njih doma. (Apostolska dela 5:42) Če je treba, prilagodimo svoj urnik, tako da jih obiščemo takrat, ko je bolj verjetno, da so doma. Ljudem nevsiljivo oznanjujemo tudi na javnih krajih – po ulicah, parkih, v trgovinah in na delovnih mestih. Pri tem se »zelo trudimo in marljivo delamo«, saj to nalogo jemljemo resno. (1. Timoteju 4:10) Močna in iskrena ljubezen do drugih nas motivira, da iščemo priložnosti za oznanjevanje, kjer koli in kadar koli je mogoče. (1. Tesaloničanom 2:8)

10.–12. Kaj pomembnega je Jezus naučil svoje učence, preden jih je poslal oznanjevat?

¹⁰ Jezus je svoje učence šolal tudi tako, da jim je dal natančna navodila. Preden jih je poslal oznanjevat, se je sestal z njimi in jih pripravil. (Matej 10:1–15; Luka 10:1–12) To šolanje je obrodilo dobre sadove, saj v Luku 10:17 beremo, da so se učenci z oznanjevanja vrnili »polni veselja«. Kljub temu da so učenci  oznanjevali v drugačnih okoliščinah, se lahko iz tega poročila veliko naučimo. Poglejmo zdaj dve pomembni stvari, o katerih je Jezus takrat poučil svoje učence.

¹¹ Jezus je svoje učence učil, naj zaupajo Jehovu. Rekel jim je: »Ne polnite si pasu z zlatim, srebrnim ali bakrenim denarjem, niti ne jemljite popotne torbe s hrano, ne dodatnega oblačila, ne sandal, ne palice, saj si delavec zasluži, da dobi svojo hrano.« (Matej 10:9, 10) Popotniki so takrat običajno vzeli s seboj pas, v katerem so hranili denar. Poleg tega so imeli še popotno torbo za hrano in druge potrebščine ter dodaten par sandal. Jezus je svojim učencem s tem, da jim je naročil, naj jih ne skrbi za takšne reči, pravzaprav hotel povedati: Povsem zaupajte Jehovu, saj bo on poskrbel za vaše potrebe. Jehova bo poskrbel zanje tako, da bo tiste, ki bodo sprejeli dobro novico, spodbudil h gostoljubju, ki je bilo v Izraelu nekaj običajnega. (Luka 22:35)

¹² Jezus je svoje učence učil tudi, naj pazijo, da jim nepotrebne reči ne bi odvračale pozornosti. Rekel je: »Na poti nikogar ne pozdravljajte.« (Luka 10:4) Ali je s tem hotel povedati, naj bodo hladni in neprijazni? Nikakor ne. V svetopisemskih časih je pozdravljanje zajemalo več kot samo reči »Zdravo« ali »Živijo«. Običajno je k temu spadalo tudi upoštevanje različnih  formalnosti in dolg pogovor. Neki biblicist pravi: »Orientalci se niso pozdravljali kot mi, z rahlim poklonom ali z iztegom roke, ampak so se objemali in priklanjali. Včasih so celo pokleknili in se poklanjali do tal. Vse to pa je zahtevalo veliko časa.« Jezus je svojim učencem s tem, da jim je naročil, naj nikogar ne pozdravljajo, pravzaprav hotel povedati: Kar najbolj izkoristite svoj čas, saj prinašate nujno sporočilo. a

13. Kako lahko pokažemo, da resno jemljemo navodila, ki jih je Jezus dal svojim učencem v prvem stoletju?

¹³ Navodila, ki jih je Jezus dal svojim učencem v prvem stoletju, jemljemo resno. Povsem zaupamo, da bo Jehova poskrbel za svoje služabnike. (Pregovori 3:5, 6) Vemo, da bomo imeli vse, kar potrebujemo, če bomo upoštevali Jezusove besede, naj nam bo Kraljestvo na prvem mestu v življenju. (Matej 6:33) Polnočasni oznanjevalci Kraljestva po vsem svetu lahko potrdijo, da tudi v težavnih časih Jehova poskrbi zanje. (Psalm 37:25) Prav tako se zavedamo, da se moramo ogibati vsega, kar bi nam lahko odvračalo pozornost. Če nismo previdni, se nam lahko hitro zgodi, da nas ta stvarnost premoti. (Luka 21:34–36) Vendar ne smemo pustiti, da bi nas kaj zaneslo s prave poti. Ker so na kocki življenja, je nujno, da naše sporočilo prenesemo ljudem. (Rimljanom 10:13–15) Če se bomo vedno zavedali, kako nujno je oznanjevati, nas ta svet ne  bo mogel zamotiti z dejavnostmi, ki bi nam kradle čas in energijo. Ne pozabimo, da je ostalo le še malo časa, žetev pa je velika! (Matej 9:37, 38)

14. Zakaj lahko sklepamo, da naloga iz Mateja 28:18–20 velja za vse Kristusove sledilce? (Glej tudi opombo.)

¹⁴ Obujeni Jezus je z besedami »Pojdite in mi pridobivajte učence« svojim sledilcem zaupal zelo odgovorno nalogo. Vendar v mislih ni imel le učencev, ki so bili tistega pomladnega dne zbrani na gori v Galileji. b K nalogi je spadalo oznanjevanje »ljudem iz vseh narodov«. Očitno je to naloga vseh Kristusovih sledilcev, tudi nas danes. Poglejmo si Jezusove besede, zapisane v Mateju 28:18–20.

15. Zakaj je modro, da ubogamo Jezusovo zapoved, naj pridobivamo učence?

¹⁵ Preden je Jezus svojim učencem zaupal to nalogo, je rekel: »Dana mi je bila vsa oblast v nebesih in na zemlji.« (Vrstica 18) Ali ima Jezus res toliko oblasti? Da. Jezus je nadangel, ki vodi ogromno vojsko angelov. (1. Tesaloničanom 4:16; Razodetje 12:7) Kot »glava občini« ima oblast nad svojimi sledilci na zemlji. (Efežanom 5:23) Od leta 1914 vlada v nebesih kot Mesijanski kralj. (Razodetje 11:15) Oblast ima tudi nad grobom, saj ima moč obuditi mrtve. (Janez 5:26–28) S tem da se je najprej sklical na svojo veliko oblast, je nakazal, da njegove besede niso predlog, ampak zapoved. Modro je, da ga ubogamo, saj si oblasti ni kar  sam prisvojil, ampak mu jo je dal Bog. (1. Korinčanom 15:27)

16. Kaj Jezus pričakuje, ko pravi »Pojdite«, in s katerimi metodami si lahko pri tem pomagamo?

¹⁶ Jezus je nato opisal, kaj zajema ta naloga. Začel je z eno samo besedo: »Pojdite.« (Vrstica 19) Želi, da prevzamemo pobudo in ljudi seznanimo s sporočilom o Kraljestvu. Pri tem si lahko pomagamo z različnimi metodami. Oznanjevanje po hišah je najučinkovitejši način, da z ljudmi navežemo osebni stik. (Apostolska dela 20:20) Poleg tega iščemo priložnosti, da bi ljudem oznanjevali neformalno. Iščemo priložnosti, da bi drugim govorili o dobri novici, kadar koli je to primerno. Pri tem uporabljamo različne metode glede na krajevne potrebe in okoliščine. Ampak eno ostaja isto: Jezusovi sledilci gremo in iščemo vredne. (Matej 10:11)

17. Kako pridobivamo učence?

¹⁷ Jezus je nato pojasnil, kakšen je cilj naloge. Rekel je: »Pridobivajte učence med ljudmi iz vseh narodov.« (Vrstica 19) Kako pridobivamo učence? Pri tem ne gre samo za prenašanje znanja na druge. Ko z nekom preučujemo Sveto pismo, je naš cilj, da mu pomagamo postati Kristusov sledilec. Kadar koli je možno, poudarimo, kakšen zgled je dal Jezus. Tako se bo učenec naučil gledati nanj kot na Učitelja in ga bo skušal v vsem posnemati. (Janez 13:15)

18. Zakaj je krst najpomembnejši mejnik v življenju učenca?

¹⁸ Pomemben del te naloge je izražen v besedah: »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega duha.« (Vrstica 19) Krst je najpomembnejši mejnik v življenju učenca, saj s tem pokaže, da se je posvetil Bogu iz vsega srca. Krst je bistven za rešitev. (1. Petrovo 3:21) Če bo učenec po krstu še naprej po svojih najboljših  močeh služil Jehovu, lahko upa na neskončne blagoslove v prihajajočem novem svetu. Ali si že kdaj komu pomagal, da je napredoval do krsta? Ni večjega veselja od tega. (3. Janezovo 4)

19. Kaj učimo učence in zakaj se poučevanje morda nadaljuje še po njihovem krstu?

¹⁹ Jezus je naslednji del naloge pojasnil z besedami: »Učite jih, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal.« (Vrstica 20) Učence učimo, naj upoštevajo Jezusove zapovedi, h katerim med drugim spada to, da ljubimo Boga in bližnjega ter pridobivamo učence. (Matej 22:37–39) Postopoma jih učimo, kako lahko drugim pojasnijo svetopisemske resnice in branijo svojo vero. Ko toliko napredujejo, da lahko oznanjujejo z občino, jih vzamemo s seboj na področje. Tako jim lahko z zgledom in besedami pomagamo, da uspešno opravljajo to delo. Ni nujno, da se poučevanje učenca konča, ko se ta krsti. Morda potrebuje dodatno pomoč, da bi lahko še naprej hodil za Kristusom. (Luka 9:23, 24)

20., 21. a) Zakaj nas ni treba biti strah te naloge? b) Zakaj zdaj ni čas, da bi se upočasnili, in kaj bi morali biti odločeni delati?

²⁰ Sklepne besede Jezusove zapovedi so zelo pomirjujoče: »In ne pozabite: jaz bom z vami vse do izteka zadnjih dni te stvarnosti.« (Matej 28:20) Jezus se zaveda, kako pomembna je ta naloga. Prav tako ve, da bodo njegovim sledilcem zaradi oznanjevanja včasih nasprotovali ali jih preganjali. (Luka 21:12) Ampak nimamo razloga za strah. Naš Voditelj ne pričakuje, da bomo to nalogo opravljali sami, brez kakršne koli pomoči. Tolažilno je vedeti, da je tisti, ki ima »vso oblast v nebesih in na zemlji«, z nami, zato da bi nam pomagal izpolniti to nalogo.

²¹ Jezus je svojim učencem zagotovil, da bo z njimi pri oznanjevanju vsa stoletja »do izteka zadnjih dni te stvarnosti«. Nalogo, ki nam jo je dal Jezus, moramo izpolnjevati, dokler ne pride konec. Zdaj ni čas, da bi se upočasnili, saj smo sredi obilne duhovne žetve. Resnico sprejema veliko iskrenih posameznikov. Kot Kristusovi sledilci bodimo odločeni izpolnjevati to pomembno nalogo, ki nam je bila zaupana. Svoj čas, moči in sredstva namenjajmo izpolnjevanju Kristusove zapovedi: »Pojdite in mi pridobivajte učence.«