1.–4. a) Kako Jezus spretno poučuje Samarijanko in do česa to vodi? b) Kako se odzovejo apostoli?

 JEZUS in njegovi apostoli hodijo že več ur. Iz Judeje so namenjeni proti severu, v Galilejo. Najkrajša pot, ki traja približno tri dni hoje, jih popelje skozi Samarijo. Približno ob dvanajsti uri pridejo do majhnega mesta, imenovanega Sihar. Tam si vzamejo čas za počitek.

² Medtem ko gredo apostoli kupit hrano, Jezus počiva ob vodnjaku zunaj mesta. Neka ženska pride zajet vodo. Jezus bi se lahko odločil, da jo ignorira. Navsezadnje je »utrujen od poti«. (Janez 4:6) Bilo bi povsem razumljivo, če bi zadremal in pustil, da Samarijanka zajame vodo in odide. Kot smo izvedeli v 4. poglavju te knjige, ta ženska verjetno pričakuje, da jo bo Jud preziral. Ampak Jezus z njo začne pogovor.

³ Pove ji ponazoritev, ki je povezana z njenim vsakodnevnim življenjem, pravzaprav s tem, kar pravkar dela. Glede na to, da je prišla zajet vodo, ji Jezus pove za vodo, ki daje življenje in ki bo potešila njeno duhovno žejo. Samarijanka omeni nekaj reči, ki bi zlahka privedle do prepiranja. a Jezus se tem spornim vprašanjem taktno ogne in pogovor vodi v želeno smer.  Osredotoča se na duhovne reči – na čisto čaščenje in na Boga Jehova. Njegove besede ne vplivajo samo nanjo, ampak tudi na njene someščane. Ko jim Samarijanka pove, o čem sta se pogovarjala, ga želijo tudi sami slišati. (Janez 4:3–42)

⁴ Kako se apostoli odzovejo, ko se vrnejo in zagledajo Jezusa, da oznanjuje tej ženski? Videti je, da niso ravno navdušeni nad tem. Presenečeni so, da Jezus sploh govori z njo, in očitno ji nič ne rečejo. Ko Samarijanka odide, Jezusa spodbujajo, naj poje nekaj. Vendar jim Jezus reče: »Jaz imam hrano, za katero vi ne veste.« To jih zmede, ker mislijo, da govori o dobesedni hrani. Nato jim pojasni: »Moja hrana je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dokončam delo, ki mi ga je zaupal.« (Janez 4:32, 34) Jezus jih s tem pouči, da mu je delo, ki ga mora opraviti, pomembnejše od hrane. Hoče, da bi do tega dela enako čutili tudi oni. Katero delo je imel v mislih?

5. Katero delo je bilo Jezusu najpomembnejše v življenju in kaj bomo pregledali v tem poglavju?

⁵ Jezus je ob neki priložnosti rekel: »Dobro novico o Božjem kraljestvu moram oznaniti tudi drugim mestom, ker sem bil za to poslan.« (Luka 4:43) Jezus je bil poslan, da oznanjuje dobro novico o Božjem kraljestvu in da poučuje o njem. b Jezusovi sledilci moramo opravljati enako delo. Zato je pomembno, da pregledamo, zakaj je Jezus oznanjeval, kaj je oznanjeval in kako je gledal na svojo nalogo.

6., 7. Kaj naj bi glede na Jezusovo ponazoritev »vsak učitelj« čutil do oznanjevanja dobre novice? Ponazori.

⁶ Najprej poglejmo, kaj je Jezus čutil do resnic, o katerih je učil, nato pa bomo videli, kako je gledal na ljudi, ki jih je poučeval. Jezus je s ponazoritvijo jasno pokazal, kaj čuti do tega, da druge uči resnice, o katerih ga je poučil Jehova. Rekel je: »Zato je vsak učitelj, ki je poučen o nebeškem Kraljestvu, podoben gospodarju, ki iz svoje zakladnice prinaša novo in staro.« (Matej 13:52) Zakaj v tej ponazoritvi gospodar prinaša stvari iz zakladnice?

⁷ Gospodar s tem ne želi razkazovati svojega imetja, kot je to ob neki priložnosti naredil kralj Ezekija, in to z bolečimi posledicami. (2. kraljev 20:13–20) Zakaj torej gospodar to dela? Razmisli o naslednjem: Recimo, da obiščeš nekega učitelja, ki ga zelo ceniš. Iz predala svoje pisalne mize vzame dve pismi, ki ju je dobil od svojega očeta. Prvo je dobil že pred več desetletji, ko je bil še deček, in je porumenelo. Drugo pa je novejše. Učitelj ti pripoveduje, kako zelo sta mu dragoceni in kako so nasveti v njiju spremenili njegovo življenje in bi lahko pomagali tudi tebi. Njegove oči kar žarijo. Ti pismi imata v učiteljevem srcu prav posebno mesto. (Luka 6:45) Ko ti ju pokaže, tega ne stori zato, da bi se hvalil z njima ali da bi imel od tega kakšno korist. To stori zato, da bi se ti kaj naučil iz njiju in ugotovil, kako dragoceni sta.

8. Zakaj lahko na resnice, ki se jih učimo iz Božje Besede, upravičeno gledamo kot na zaklad?

⁸ Iz istega razloga je veliki učitelj Jezus drugim govoril o Božjih resnicah. Zanj so bile neprecenljiv zaklad. Imel jih je rad in močno si je želel, da jih tudi drugi  spoznajo. Hotel je, da bi vsak njegov sledilec, »vsak učitelj«, čutil enako. Ali čutimo tako? Imamo veliko razlogov, da imamo radi vsako resnico iz Božje Besede. Na te resnice gledamo kot na dragulje ne glede na to, ali gre za dolgoletna verovanja ali pa za nedavno razjasnjene nauke. Ker imamo radi svetopisemske resnice, o njih govorimo z navdušenjem in tako kot Jezus drugim pomagamo, da jih vzljubijo.

9. a) Kaj je Jezus čutil do ljudi, ki jih je poučeval? b) Kako lahko posnemamo Jezusa?

⁹ Jezus je prav tako imel rad ljudi, ki jih je poučeval, o čemer bomo podrobneje razpravljali v 3. delu. Za Mesija je bilo prerokovano, da »se bo usmilil ubogih in revnih«. (Psalm 72:13) In res so bili Jezusu ljudje pri srcu. Zanimalo ga je njihovo razmišljanje in stališče. Zaskrbljen je bil zaradi bremen, ki so jih težila, in ovir, ki so jim preprečevale, da bi razumeli resnico. (Matej 11:28; 16:13; 23:13, 15) Spomnimo se na primer Samarijanke. Nedvomno je nanjo naredilo vtis to, da se je Jezus zanimal zanjo. Ker je poznal podrobnosti iz njenega življenja, ga je sprejela za preroka in o njem govorila drugim. (Janez 4:16–19, 39) Jezusovi sledilci ne moremo videti v srce ljudi, s katerimi se pogovarjamo o dobri novici. Kljub temu se lahko zanimamo zanje, kot se je Jezus. Lahko jim damo vedeti, da nam ni vseeno zanje. Lahko se jim prilagodimo, tako da z njimi govorimo o tem, kar jih zanima, o njihovih težavah in potrebah.

10., 11. a) Kaj je Jezus oznanjeval? b) Zakaj je bilo ustanovljeno Božje kraljestvo?

¹⁰ Kaj je Jezus oznanjeval? Glede na nauke številnih cerkva, ki trdijo, da ga predstavljajo, bi lahko dobili  vtis, da je širil nekakšno socialno reformo. Morda bi mislili, da je zagovarjal reformo političnega sistema ali pa da je od vsega najbolj poudarjal osebno odrešitev. Ampak Jezus je preprosto rekel, da mora oznaniti »dobro novico o Božjem kraljestvu«. Kaj točno pa je to zajemalo?

¹¹ Spomnimo se, da je Jezus bil v nebesih, ko je Satan blatil Božje sveto ime in vzbudil dvom o tem, ali je njegov način vladanja pravilen. Jezusa je zelo bolelo, ko je videl, da je Satan njegovega pravičnega Očeta obtoževal, da je nepravičen vladar, ki ljudem odreka dobre stvari. Božjega Sina je prizadelo, ko sta Adam in Eva verjela Satanovemu obrekovanju. Videl je, da so ljudje zaradi upora podedovali greh in smrt. (Rimljanom 5:12) Nedvomno je bil navdušen, ko je izvedel, da bo njegov Oče nekega dne uredil zadeve s pomočjo svojega Kraljestva.

12., 13. Katere krivice bo popravilo Božje kraljestvo in kako vemo, da je bilo Kraljestvo glavna tema Jezusovega oznanjevanja?

¹² Kaj je bilo treba urediti? Treba je bilo posvetiti Jehovovo ime, oprati z njega vso sramoto, ki so mu jo nakopali Satan in tisti, ki so stopili na njegovo stran. Treba je bilo tudi dokazati, da ima Jehova pravico vladati in da je njegov način vladanja najboljši. Jezus je bolje od katerega koli drugega človeka razumel, kako pomembno je, da se to razreši. V vzorčni molitvi je svoje sledilce učil, naj najprej prosijo za posvetitev Očetovega imena, nato za prihod Očetovega Kraljestva in nazadnje za to, da bi se na zemlji zgodila Božja volja. (Matej 6:9, 10) Božje kraljestvo s Kristusom Jezusom na čelu bo z zemlje kmalu odpravilo Satanov pokvarjeni sistem in potrdilo, da je Jehova najboljši vladar. (Daniel 2:44)

 ¹³ To Kraljestvo je bilo tema Jezusovega oznanjevanja. Vse, kar je Jezus rekel in naredil, je pomagalo razjasniti, kaj je to Kraljestvo in kako bo izpolnilo Jehovov namen. Jezus ni ničemur dovolil, da bi ga odvrnilo od oznanjevanja dobre novice o Božjem kraljestvu. Kljub nerešenim socialnim vprašanjem in neštetim krivicam v njegovih dneh se je osredotočal na svoje sporočilo in delo. Ali je to pomenilo, da je bil ozkogleden, da je bil njegov pristop brezčuten in enoličen? Daleč od tega!

14., 15. a) Zakaj je bil Jezus »pomembnejši od Salomona«? b) Kako lahko pri oznanjevanju posnemamo Jezusa?

¹⁴ Kot bomo še videli v tem 2. delu, je Jezus poskrbel, da je bilo njegovo poučevanje zanimivo in pestro. Ljudem je trkal na srce. To nas morda spomni na modrega kralja Salomona, ki si je prizadeval najti prijetne besede in zapisati to, kar je točno in resnično, zato da bi izrazil misli, ki jih je po navdihnjenju dobil od Jehova. (Pridigar 12:10) Jehova je temu nepopolnemu človeku »srce napolnil z razumnostjo«, tako da je lahko govoril o marsičem, vse od ptic in rib do drevja in zveri. Ljudje so prihajali od daleč, da bi mu prisluhnili. (1. kraljev 4:29–34) Ampak Jezus je bil »pomembnejši od Salomona«. (Matej 12:42) Bil je veliko bolj moder oziroma razumen. Pri poučevanju mu je pomagalo to, da je odlično poznal Božjo Besedo pa tudi živalski svet, kmetijstvo, vremenske pojave, aktualne dogodke, zgodovino in socialne razmere. Obenem pa se s svojim znanjem ni nikoli hvalil ali skušal na druge narediti vtis. Vedno je govoril preprosto in jasno. Nič čudnega, da so ga ljudje tako radi poslušali! (Marko 12:37; Luka 19:48)

¹⁵ Kristjani se trudimo posnemati Jezusa. Kljub temu  da nimamo njegove neizmerne modrosti in znanja, imamo določeno spoznanje in izkušnje, ki nam pridejo prav, ko se z drugimi pogovarjamo o resnicah iz Božje Besede. Starši lahko na podlagi izkušenj, ki so si jih pridobili pri vzgoji otrok, ponazorijo Jehovovo ljubezen do nas. Drugi lahko dobijo ideje za ponazoritve iz posvetne zaposlitve, šole ali iz poznavanja ljudi in aktualnih dogodkov. Obenem pa pazimo, da ne bi kaj odtegnilo pozornosti od našega sporočila – dobre novice o Božjem kraljestvu. (1. Timoteju 4:16)

16., 17. a) Kako je Jezus gledal na oznanjevanje? b) Kako je pokazal, da mu je oznanjevanje najpomembnejše?

¹⁶ Jezus je na svojo oznanjevalsko nalogo gledal kot na dragocen zaklad. Z veseljem je pomagal ljudem, da so njegovega nebeškega Očeta videli takšnega, kot v resnici je, ne pa takšnega, kot ga napačno predstavljajo nauki in tradicije krivih religij. Rad jim je pomagal, da so se zbližali z Jehovom in imeli upanje na večno življenje. Vedel je, da bo ljudi z dobro novico potolažil in razveselil. Kako vemo, da se je tako počutil? Poglejmo si tri dokaze.

¹⁷ Kot prvo, Jezusu je bilo oznanjevanje najpomembnejše v življenju. Razglašanje dobre novice o Kraljestvu je bilo njegova glavna dejavnost. Zato je, kot smo omenili v 5. poglavju, ravnal modro, tako da je živel preprosto. Kot je svetoval drugim, je tudi sam bil osredotočen na to, kar je bilo najpomembnejše. Pozornosti mu niso odvračale stvari, ki bi jih moral kupiti, vzdrževati in sčasoma popraviti ali nadomestiti z novimi. Živel je preprosto, tako da ga nepotrebne  stvari niso odvračale od oznanjevanja. (Matej 6:22; 8:20)

18. Kako se je Jezus razdajal pri oznanjevanju?

¹⁸ Kot drugo, Jezus je oznanjevanju namenil veliko časa in energije. Prehodil je na stotine kilometrov po Palestini in iskal ljudi, s katerimi bi lahko govoril o dobri novici. Z njimi se je pogovarjal na njihovem domu, zunaj v naravi, na trgih in tržnicah. Oznanjeval je tudi takrat, ko je bil utrujen, lačen in žejen ali ko se je želel družiti z najtesnejšimi prijatelji. Še ko je umiral, je drugim govoril o dobri novici o Božjem kraljestvu! (Luka 23:39–43)

19., 20. Kako je Jezus ponazoril, da je oznanjevanje nujno?

¹⁹ Kot tretje, Jezus je na oznanjevanje gledal kot na nekaj nujnega. Spomnimo se njegovega pogovora s Samarijanko ob vodnjaku zunaj Siharja. Njegovi učenci takrat očitno niso dojeli, kako nujno je z drugimi govoriti o dobri novici. Zato jim je rekel: »Vi pravite, da je še štiri mesece do žetve. Jaz pa vam pravim: Poglejte polja, da so zrela za žetev.« (Janez 4:35)

²⁰ Ko je Jezus povedal to ponazoritev, je bil mesec kislev (november/december). Žetev ječmena naj bi se začela šele čez štiri mesece, okoli pashe, 14. nisana. Zato se kmetje takrat še niso obremenjevali z žetvijo. Kako pa je bilo s figurativno žetvijo? Mnogi so bili pripravljeni prisluhniti, se učiti, postati Kristusovi sledilci in si pridobiti čudovito upanje, ki jim ga je ponujal Jehova. Ko je Jezus videl te ljudi, si je predstavljal polja in videl, da zrelo klasje z nežnim zibanjem v vetriču naznanja, da je pripravljeno za žetev. To delo je bilo nujno! Zato je Jezus ljudem v nekem mestu, ko so ga hoteli zadržati, rekel: »Dobro novico o Božjem  kraljestvu moram oznaniti tudi drugim mestom, ker sem bil za to poslan.« (Luka 4:43)

21. Kako lahko posnemamo Jezusa?

²¹ Jezusa lahko posnemamo na vse te tri načine. Oznanjevanje naj nam bo najpomembnejše v življenju. Čeprav imamo morda družino in druge obveznosti, lahko s tem, da kot Jezus goreče in redno oznanjujemo, pokažemo, da ima oznanjevanje prednost. (Matej 6:33; 1. Timoteju 5:8) Oznanjevanju namenimo čim več časa, energije in sredstev. (Luka 13:24) Poleg tega imejmo vedno v mislih, da je naše delo treba nujno opraviti. (2. Timoteju 4:2) Za oznanjevanje moramo izkoristiti prav vsako priložnost!

22. O čem bo govorilo naslednje poglavje?

²² Jezus se je zavedal, kako je to delo pomembno, zato je poskrbel, da se je nadaljevalo še po njegovi smrti. Svojim sledilcem je dal nalogo, da oznanjujejo in poučujejo. O tej nalogi bo govorilo naslednje poglavje.