Jezus v kafarnaumski sinagogi uči, da je on pravi kruh iz nebes. Očitno so njegove besede nadaljevanje tega, kar je povedal ljudem, ki so se vrnili z vzhodnega brega Galilejskega jezera, tistim ljudem, ki jim je tam za jed priskrbel kruh in ribe.

Ta pogovor nadaljuje z besedami: »Vaši praočetje so v pustinji jedli mano, a so vseeno umrli.« Kot nasprotje temu pojasni: »Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel večno. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.« (Janez 6:48–51)

Spomladi leta 30 n. št. je Jezus Nikodemu povedal, da je Bog tako zelo ljubil svet, da je dal svojega Sina kot Rešitelja. Jezus zdaj poudari, da je treba jesti njegovo meso, kar pomeni verovati v žrtev, ki jo bo priskrbel. To je pot do večnega življenja.

Toda ljudje se nad temi Jezusovimi besedami zgražajo. »Kako nam lahko ta dá jesti svoje meso?« vprašajo. (Janez 6:52) Jezus želi, da bi ljudje razumeli, da tega ne misli dobesedno, ampak v prenesenem pomenu. To hoče izraziti s tem, kar pove v nadaljevanju.

»Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor se hrani z mojim mesom in pije mojo kri, ima večno življenje, [. . .] kajti moje meso je prava hrana in moja kri prava pijača. Kdor se hrani z mojim mesom in pije mojo kri, ostaja zedinjen z menoj.« (Janez 6:53–56)

Samo zamislite si, kako nesprejemljive so morda bile te besede za judovske poslušalce! Mogoče mislijo, da jih Jezus nagovarja h kanibalizmu ali kršenju Božje postave glede uživanja krvi. (1. Mojzesova 9:4; 3. Mojzesova 17:10, 11) Toda Jezus nima v mislih dobesednega uživanja mesa ali pitja krvi. Povedati hoče, da morajo vsi, ki želijo večno živeti, verovati v žrtev, ki jo bo daroval v obliki svojega popolnega človeškega telesa in krvi. Vendar tega nauka celo mnogi njegovi učenci ne razumejo. Nekateri od njih se takole odzovejo: »Te besede so nezaslišane. Kdo lahko to posluša?« (Janez 6:60)

Ker Jezus ve, da nekateri njegovi učenci nad tem godrnjajo, vpraša: »Ali vam je to v spotiko? Kaj pa, če bi videli Sina človekovega, da gre tja gor, kjer je bil prej? [. . .] Besede, ki sem vam jih povedal, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Ob tem ga mnogi učenci zapustijo in nehajo hoditi za njim. (Janez 6:61–64)

Zato Jezus svojih 12 apostolov vpraša: »Ali hočete tudi vi oditi?« Peter odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš ti, in mi verujemo ter smo spoznali, da si ti Božji Sveti.« (Janez 6:67–69) Peter in drugi apostoli Jezusovega pouka v tem trenutku ne razumejo povsem, vseeno pa pokažejo izjemno zvestovdanost!

Čeprav je Jezus zadovoljen s Petrovim odgovorom, pa reče: »Mar vas nisem izbral dvanajst? Toda eden od vas je obrekovalec.« (Janez 6:70) Govori namreč o Judu Iškarijotu. Mogoče Jezus v tem trenutku zazna, da je Juda začel hoditi po napačni poti.

Gotovo pa je Jezus vesel, da se Peter in drugi apostoli ne odvrnejo od tega, da bi hodili za njim in sodelovali v življenjerešujočem delu, ki ga tudi sam opravlja.