Jezus skupaj z učenci pride v Betsajdo. Ljudje k njemu privedejo slepega moškega s prošnjo, naj se tega človeka dotakne in ga ozdravi.

Jezus slepega prime za roko in ga pelje iz vasi. Pljune mu v oči in ga vpraša: »Ali kaj vidiš?« Moški odgovori: »Vidim ljudi! Vidim sicer nekaj podobnega drevesom, ampak ta hodijo naokoli!« (Marko 8:23, 24) Jezus moškemu na oči položi roke, in ta povsem spregleda. Nato tega človeka, ki zdaj razločno vidi, pošlje domov in mu naroči, naj ne gre v vas.

Zatem se Jezus in njegovi učenci odpravijo na pot proti severu v kraje Cezareje Filipove. Pred njimi je kakih 40 kilometrov dolg vzpon. Vas leži na nadmorski višini 350 metrov, v ozadju pa se na severovzhodu vidi zasneženi vrh gore Hermon. Potovanje verjetno traja dva dni ali več.

Nekje med potjo se Jezus umakne, da bi na samem molil. Zaskrbljen je za svoje učence, saj je do njegove smrti le še devet ali deset mesecev. Mnogi so ga pred kratkim zapustili, drugi pa so videti zmedeni ali razočarani. Morda se sprašujejo, zakaj je zavrnil prizadevanje ljudi, da bi ga postavili za kralja, oziroma zakaj ni naredil znamenja, da bi s tem odpravil kakršen koli dvom glede tega, kdo v resnici je.

Ko učenci pridejo na kraj, kjer Jezus moli, jih Jezus vpraša: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorijo mu: »Nekateri pravijo, da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, spet drugi pa, da je Jeremija ali eden od prerokov.« Res je, ljudje mislijo, da bi Jezus pravzaprav lahko bil eden od teh moških, obujen od mrtvih. Da bi Jezus ugotovil, kako razmišljajo učenci, jih vpraša: »In kaj pravite vi, kdo sem jaz?« Peter hitro odgovori: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« (Matej 16:13–16)

Jezus Petru reče, da je lahko srečen, da mu je Bog to razodel, in doda: »Pravim pa ti tudi: Ti si Peter, in na tej skali bom sezidal svojo občino, in hadova vrata je ne bodo premagala.« S tem Jezus hoče reči, da bo on sam zgradil občino in da njenih članov, če bodo na zemlji ostali zvesti, celo had oziroma grob ne bo mogel zadržati v svojem ujetništvu. Petru obljubi: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.« (Matej 16:18, 19)

Jezus s tem Petra ne postavi nad druge apostole niti ga ne naredi za temelj občine. Jezus sam je tista Skala, na kateri bo zgrajena njegova občina. (1. Korinčanom 3:11; Efežanom 2:20) Vseeno pa bo Peter prejel tri ključe. Imel bo to čast, da bo raznim skupinam ljudi tako rekoč odprl možnost za vstop v nebeško Kraljestvo.

 Peter bo prvi ključ uporabil ob binkoštih leta 33 n. št., ko bo skesanim Judom in spreobrnjencem pokazal, kaj morajo narediti za svojo rešitev. Drugega bo uporabil, ko bo verujočim Samarijanom odprl možnost, da vstopijo v Božje kraljestvo. Leta 36 n. št. pa bo uporabil še tretjega in to možnost odprl neobrezanim Nejudom, namreč Korneliju in drugim. (Apostolska dela 2:37, 38; 8:14–17; 10:44–48)

Učence vznemiri, ko Jezus med tem pogovorom napove, da bo v Jeruzalemu kmalu moral prenašati trpljenje in da bo umrl. Peter ne dojame, da bo Jezus obujen v nebeško življenje, zato ga potegne na stran in ga graja z besedami: »Bodi dober s seboj, Gospod. To se ti gotovo ne bo zgodilo.« Jezus pa se obrne in mu reče: »Poberi se od mene, Satan! Kamen spotike si mi, ker ne misliš po Božje, temveč po človeško.« (Matej 16:22, 23)

Jezus sedaj poleg apostolov k sebi pokliče še druge in jim pojasni, da ne bo lahko hoditi za njim. Reče jim: »Če kdo hoče iti za menoj, naj se odreče samemu sebi, vzame svoj mučilni kol in hodi za menoj. Kdor namreč hoče svojo dušo rešiti, jo bo izgubil. Kdor pa svojo dušo zaradi mene in dobre novice izgubi, jo bo rešil.« (Marko 8:34, 35)

Skratka, da bi bili Jezusovi sledilci vredni naklonjenosti svojega Gospoda, morajo biti pogumni in požrtvovalni. Jezus reče: »Kajti kdor se bo sramoval mene in mojih besed v tem prešuštnem in grešnem rodu, se bo tudi njega sramoval Sin človekov, ko bo v slavi svojega Očeta prišel s svetimi angeli.« (Marko 8:38) Res je, ko bo Jezus prišel, »bo vsakemu povrnil po njegovih delih«. (Matej 16:27)