Jezus na zadnji, sedmi dan šotorskega praznika uči v delu templja, ki se imenuje »zakladnica«. (Janez 8:20; Luka 21:1) Očitno se to dogaja na Ženskem dvoru, kjer ljudje dajejo svoje prispevke.

Med praznikom je ta del templja ponoči še posebej osvetljen. Razsvetljujejo ga štirje ogromni svečniki in na vsakem od njih so štiri velike posode z oljem. Svetloba, ki jo dajejo ti svečniki, je dovolj močna, da osvetljuje bližnjo in daljno okolico. Morda Jezus svojim poslušalcem prikliče v spomin ravno ta prizor, ko izreče naslednje besede: »Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, zagotovo ne bo hodil v temi, ampak bo imel luč življenja.« (Janez 8:12)

Farizeji Jezusovi izjavi oporekajo in rečejo: »Ti pričuješ sam o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.« Jezus jim odvrne: »Četudi pričujem sam o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod sem prišel in kam grem.« Doda še: »V vaši Postavi piše: ‚Pričevanje dveh ljudi je resnično.‘ O sebi pričujem jaz sam, pa tudi Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« (Janez 8:13–18)

Farizeji njegovega pojasnila ne sprejmejo in vprašajo: »Kje je tvoj Oče?« Jezus jim naravnost pove: »Vi ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.« (Janez 8:19) Farizeji ga še vedno hočejo prijeti, vseeno pa se ga nihče ne dotakne.

Jezus zdaj ponovi nekaj, kar je že povedal: »Jaz odhajam in iskali me boste, vendar boste umrli v svojem grehu. Tja, kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.« Judje te njegove besede povsem napačno razumejo, zato se začnejo  spraševati: »Saj se ne bo menda ubil? Pravi namreč: ‚Tja, kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.‘« Ker se ne zavedajo, od kod prihaja, ne razumejo, kaj s tem misli. Jezus jim pojasni: »Vi ste od tu spodaj, jaz pa od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta.« (Janez 8:21–23)

S tem misli na svoj predčloveški obstoj v nebesih in na to, da je obljubljeni Mesija oziroma Kristus, ki bi ga ti verski voditelji morali pričakovati. Kljub temu pa ga z velikim prezirom vprašajo: »Kdo si?« (Janez 8:25)

Jezus se na njihovo zavračanje in nasprotovanje odzove z vprašanjem: »Zakaj vam sploh kaj govorim?« Vseeno pa usmeri pozornost na svojega Očeta in pojasni, zakaj bi Judje morali poslušati Sina: »Ta, ki me je poslal, pa je resničen in to, kar sem slišal od njega, govorim na svetu.« (Janez 8:25, 26)

Nato Jezus izrazi svoje zaupanje v Očeta, kar tem Judom manjka. Reče namreč: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, tedaj boste vedeli, da sem jaz tisti in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak da govorim tisto, kar me je naučil Oče. Ta pa, ki me je poslal, je z menoj. Ni me prepustil samemu sebi, ker vedno delam tisto, kar mu je všeč.« (Janez 8:28, 29)

Vendar pa nekateri Judje v Jezusa verujejo. Tem Jezus reče: »Če ostanete v moji besedi, ste zares moji učenci. Spoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:31, 32)

Nekaterim se besede o osvoboditvi zdijo nenavadne in ugovarjajo: »Mi smo Abrahamovi potomci in še nikoli nismo nikomur sužnjevali. Kako to, da praviš ‚Osvobojeni boste‘?« Judje se zavedajo, da so občasno bili pod tujo nadvlado, vendar nočejo, da se jih imenuje sužnji. Toda Jezus jih opozori na to, da so še vedno sužnji: »Resnično, resnično vam povem: vsak, ki greši, je suženj grehu.« (Janez 8:33, 34)

Ker Judje nočejo priznati, da so sužnji grehu, se postavljajo v nevaren položaj. »Suženj ne ostane za vedno pri hiši,« pojasni Jezus. »Sin ostane za vedno.« (Janez 8:35) Suženj nima pravice do dediščine, poleg tega se lahko kadar koli znajde na cesti. Pri hiši ostane »za vedno« oziroma do svoje smrti samo sin, ki se je v njej rodil ali pa je bil posvojen.

Resnica o Sinu je torej resnica, ki ljudi za vselej osvobaja smrtonosnega greha. Jezus oznani: »Če vas [. . .] Sin osvobodi, boste zares svobodni.« (Janez 8:36)