Medtem ko Jezus obeduje s farizejem, se pred hišo zbere zelo veliko ljudi in čaka nanj. Že v Galileji je imel podobno izkušnjo z množicami. (Marko 1:33; 2:2; 3:9) Tu v Judeji ga mnogi ljudje želijo videti in slišati, s čimer pokažejo, da razmišljajo precej drugače od farizejev, ki so bili na obedu.

To, kar Jezus najprej pove, ima poseben pomen za njegove učence: »Pazite se farizejskega kvasa, namreč hinavščine.« Pred tem jih je posvaril že enkrat prej, toda kar je videl na obedu, kaže, da je ta nasvet res zelo nujen. (Luka 12:1; Marko 8:15) Farizeji morda skušajo svojo hudobnost zakriti s tem, da se kažejo pobožne, toda predstavljajo nevarnost, ki jo je treba razgaliti. Jezus pojasni: »Nič ni skrbno zakritega, kar se ne bo odkrilo, in nič ni skritega, kar se ne bo razodelo.« (Luka 12:2)

Mnogi od ljudi, ki se gnetejo okoli Jezusa, so najbrž Judejci, ki ga niso slišali učiti v Galileji. Zato ponovi glavne misli, ki jih je že povedal. Vsem, ki ga poslušajo, položi na srce: »Ne bojte se tistih, ki ubijejo telo, potem pa ne morejo storiti ničesar več.« (Luka 12:4) Tudi tokrat poudari, da morajo tisti, ki hodijo za njim, zaupati Bogu, da bo poskrbel zanje. Poleg tega morajo priznati Sina človekovega in dojeti, da jim Bog lahko pomaga. (Matej 10:19, 20, 26–33; 12:31, 32)

Tedaj neki moški iz množice omeni, kaj ga trenutno skrbi: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj dediščino podeli z menoj.« (Luka 12:13) V Postavi piše, da prvorojenec dobi dvojni delež od dediščine, zato glede tega ni kaj razpravljati. (5. Mojzesova 21:17) Toda zdi se, da ta moški hoče več, kot mu po zakonu pripada. Jezus ravna modro in se v tem sporu noče postaviti na nobeno stran. »Človek, kdo me je postavil za vajinega sodnika ali delilca?« vpraša. (Luka 12:14)

Zatem Jezus vse posvari: »Pazite, varujte se vsakršne lakomnosti. Četudi ima namreč kdo obilo, njegovo življenje ne izvira iz tega, kar ima.« (Luka 12:15) Ali ni res, da vsak človek, pa naj je še tako bogat, enkrat umre in zapusti vse svoje imetje? Jezus to misel poudari z nepozabno ponazoritvijo, ki prav tako pokaže, da si je pomembno ustvariti dobro ime pri Bogu:

»Nekemu bogatemu človeku je zemlja dobro obrodila. Zato je začel pri sebi razmišljati: ‚Kaj naj storim zdaj, ko nimam kam spraviti svojega pridelka?‘ Pa je rekel: ‚Tole bom storil: podrl bom žitnice in zgradil večje ter vanje shranil vse svoje žito in dobrine. Potem pa bom svoji duši rekel: »Duša, veliko dobrin imaš shranjenih za mnogo let. Počivaj, jej, pij in uživaj.«‘ Toda Bog mu je rekel: ‚Nespametnež, še to noč bodo od tebe zahtevali tvojo dušo. Čigavo bo potem to, kar si shranil?‘ Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.« (Luka 12:16–21)

Vsi – Jezusovi učenci in drugi ljudje, ki ga poslušajo – bi se lahko ujeli v zanko pridobivanja oziroma kopičenja bogastva. Lahko pa bi jih pri služenju Jehovu ovirale skrbi življenja. Zato Jezus ponovi koristni nasvet, ki ga je že pred približno letom in pol povedal v govoru na gori:

»Ne bodite več zaskrbljeni za svojo dušo, namreč za to, kaj boste jedli, niti za svoje telo, kaj boste oblekli. [. . .] Dobro pomislite na krokarje: ne sejejo in ne žanjejo, nimajo ne skednja ne žitnice, pa vendar jih Bog hrani. In koliko  ste vi vrednejši od ptic? [. . .] Dobro pomislite na lilije, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam, da niti Salomon v vsem svojem sijaju ni bil oblečen kakor ena od njih. [. . .] Zato se ne obremenjujte s tem, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne bodite več zaskrbljeni. [. . .] Vaš Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite pa njegovo kraljestvo, in to vam bo dodano.« (Luka 12:22–31; Matej 6:25–33)

Kdo bo iskal Božje kraljestvo? Jezus odkrije, da bo to delalo sorazmerno malo število ljudi, »mala čreda« zvestih posameznikov. Kasneje bo odkrito, da jih bo samo 144.000. Kaj je zanje pripravljeno? Jezus jim zagotavlja: »Vaš Oče se je odločil, da vam dá kraljestvo.« Ti posamezniki si ne bodo kopičili zakladov na zemlji, kjer jih tatovi lahko ukradejo. Njihovo srce bo hrepenelo po »neizčrpnem zakladu v nebesih«, kjer bodo vladali skupaj s Kristusom. (Luka 12:32–34)