Jezus je od svojega krsta pa do zdaj med ljudmi postal zelo znan. Že na tisoče Judov je bilo priča njegovim čudežem, poročila o njegovih delih pa so se razširila po vsej deželi. Sedaj na šotorskem prazniku v Jeruzalemu ga mnogi iščejo.

Ljudje imajo o Jezusu zelo različna mnenja. »Dober človek je,« pravijo nekateri. Drugi pa govorijo: »Ne, ni. Množico zavaja.« (Janez 7:12) V prvih dneh praznika se na veliko šepeta o njem. Toda nihče nima dovolj poguma, da bi javno spregovoril v njegov prid, saj se vsi bojijo odziva judovskih voditeljev.

Jezus se na polovici praznika pojavi v templju. Mnogi ljudje so osupli nad njegovo izjemno sposobnostjo poučevanja. Nikoli ni obiskoval rabinskih šol, zato se Judje čudijo: »Kako ta pozna pisma, ko pa se ni učil v šolah?« (Janez 7:15)

»To, kar učim jaz, ni moje,« pojasni Jezus, »ampak je od tistega, ki me je poslal. Če kdo želi izpolnjevati Njegovo voljo, bo vedel, ali je to poučevanje od Boga ali pa to, kar govorim, izvira od mene.« (Janez 7:16, 17) Jezus poučuje v skladu z Božjo postavo, zato bi moralo biti očitno, da ne išče svoje slave, ampak Božjo.

Nato jim še reče: »Mar vam ni Mojzes dal Postave? Toda prav nihče od vas je ne izpolnjuje. Zakaj me hočete ubiti?« Nekateri izmed množice, verjetno obiskovalci, ki so prišli od drugod, ne vedo za takšne namere. Zdi se jim nepredstavljivo, da bi kdo hotel ubiti takšnega učitelja, kot je Jezus. Zato sklenejo, da je z njim gotovo nekaj narobe, ker to trdi. »Demona imaš,« mu rečejo. »Kdo te hoče ubiti?« (Janez 7:19, 20)

Pravzaprav so pred letom in pol judovski voditelji hoteli Jezusa ubiti, ker je na šabat ozdravil nekega moškega. Jezus zdaj z logičnim dopovedovanjem skuša ljudi navesti na razmišljanje, hkrati pa razgali njihovo nerazumnost. Opozori na to, da mora biti po Postavi dojenček moškega spola osmi dan po rojstvu obrezan, četudi ta dan pride na šabat. Nato jih vpraša: »Če pa človeka obrezujete na šabat, zato da se ne bi prelomila Mojzesova postava, zakaj se potem tako jezite name, ker sem na šabat človeka povsem ozdravil? Nehajte soditi po zunanjosti, temveč sodite s pravično sodbo.« (Janez 7:23, 24)

Jeruzalemčani, ki so seznanjeni z okoliščinami, pa rečejo: »Mar ni to tisti, ki ga [voditelji] hočejo ubiti? Pa glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Mar so voditelji zares spoznali, da je ta Kristus?« Zakaj potem ljudje ne verjamejo, da je Jezus res Kristus? »Mi vemo, od kod je ta, za Kristusa pa, kadar pride, ne bo nihče vedel, od kod je,« rečejo. (Janez 7:25–27)

Jezus jim kar tam v templju odgovori: »Vi me poznate in veste, od kod sem. Jaz nisem prišel sam od sebe; toda ta, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem njegov predstavnik. On me je poslal.« (Janez 7:28, 29) Zaradi te nedvoumne izjave ga hočejo prijeti, da bi ga vrgli v ječo ali pa ubili. Toda to jim ne uspe, saj čas za njegovo smrt še ni prišel.

Vendar pa mnogi verujejo v Jezusa. In tako je tudi prav. Hodil je po vodi; pomiril veter; z  nekaj hlebci kruha in ribami čudežno nahranil tisoče; ozdravljal bolne; povzročil, da so hromi shodili; slepim je odprl oči; ozdravil gobavce; in celo obudil mrtve. Zares imajo dober razlog za vprašanje: »Ali bo Kristus, kadar bo prišel, storil več znamenj, kakor jih je ta?« (Janez 7:31)

Ko farizeji slišijo, kaj množica govori, skupaj z višjimi duhovniki pošljejo stražnike, da bi Jezusa prijeli.