Jezus je ljudi želel na razne načine spodbuditi, da bi razmislili o svojem odnosu z Bogom. Priložnost za to se mu spet ponudi po pogovoru z ljudmi pred farizejevo hišo.

Nekateri od njih omenijo tragičen dogodek. Govorijo o »Galilejcih, katerih kri je [rimski deželni upravitelj Poncij] Pilát pomešal s krvjo žrtev, ki so jih darovali«. (Luka 13:1) Kaj imajo v mislih?

Morda so bili ti Galilejci ubiti, ko je na tisoče Judov protestiralo proti temu, da je Pilat za izgradnjo akvadukta, s katerim naj bi Jeruzalem oskrbovali z vodo, uporabil denar iz tempeljske zakladnice. Pilat je mogoče ta denar pridobil s sodelovanjem tempeljskih oblasti. Ljudje, ki pripovedujejo o tej tragediji, morda razmišljajo, da so si Galilejci to nesrečo nakopali s svojimi hudobnimi dejanji. Jezus pa se s tem ne strinja.

Postavi vprašanje: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki od vseh drugih Galilejcev, ker so to pretrpeli?« Njegov odgovor je ne. Vseeno pa na podlagi tega dogodka Jude posvari: »Če se ne boste pokesali, boste tudi vsi vi tako pokončani.« (Luka 13:2, 3) Jezus nato omeni še eno nesrečo, ki se je nedavno zgodila in je bila morda prav tako povezana z gradnjo akvadukta. Vpraša namreč:

»Pa tistih osemnajst, na katere je padel stolp v Síloi in jih tako pobil – ali menite, da so bili ti večji dolžniki od vseh drugih, ki živijo v Jeruzalemu?« (Luka 13:4) Ljudje mogoče mislijo, da so ti posamezniki umrli zaradi kakšnih svojih slabih dejanj. Jezus se tudi s tem ne strinja. Ve, da se »nepredvideni dogodki ob nepričakovanem času« dogajajo in da so verjetno vzrok tudi za to nesrečo. (Pridigar 9:11) Vendar bi se ljudje iz tega dogodka morali nekaj naučiti. Jezus reče: »Če se ne boste pokesali, boste tudi vsi vi tako pokončani.« (Luka 13:5) Zakaj pa o tej temi govori ravno zdaj?

Povezana je namreč s tem, kolikšen del njegovega delovanja na zemlji je že za njim, kar ponazori takole: »Neki človek je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. In je prišel gledat, ali je na njej kaj sadu, pa ga ni našel. Tedaj je tistemu, ki mu je obdeloval vinograd, rekel: ‚Že tri leta hodim gledat, ali je na tej smokvi kaj sadu, pa ga doslej še nisem našel. Posekaj jo! Zakaj bi bila zaradi nje zemlja neuporabna?‘ On pa mu je odvrnil: ‚Gospodar, pusti jo še to leto, da jo okopljem in pognojim. Če bo potem v prihodnje rodila sad, dobro, če pa ne, jo boš posekal.‘« (Luka 13:6–9)

Že dobra tri leta se Jezus trudi negovati vero med Judi. Vendar je njegovo delo obrodilo sorazmerno malo sadu, le malo ljudi je postalo njegovih učencev. Sedaj, v četrtem letu svojega delovanja, je v tem še bolj prizadeven. Oznanjuje in poučuje po Judeji in Pereji, kot  da bi to judovsko smokvo okopaval in jo gnojil. S kakšnim uspehom? Odzove se le malo Judov. Narod kot celota se noče pokesati, zato ga čaka pokončanje.

Ta slabi odziv večine ljudi je nedolgo zatem spet opazen. Jezus na šabat uči v sinagogi. Tam vidi žensko, ki jo muči demon in je zaradi tega že 18 let sključena. Sočutno ji reče: »Rešena si svoje bolehnosti.« (Luka 13:12) Nanjo položi roke in ona se v hipu vzravna ter začne slaviti Boga.

To predstojnika sinagoge razjezi in reče: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Takrat prihajajte in se zdravite, ne pa na šabat.« (Luka 13:14) Ta uradnik ne zanika, da ima Jezus moč ozdravljati, ampak obsoja ljudi, ki se pridejo zdravit na šabat. Jezus se na to odzove z jasno logiko: »Hinavci, mar ne odveže vsak od vas na šabat bika ali osla, ki ga ima v hlevu, in ga žene napajat? Mar torej ni prav, da je tudi ta ženska, ki je Abrahamova hči in jo je Satan imel zvezano celih osemnajst let, na šabat rešena te spone?« (Luka 13:15, 16)

Nasprotnike postane sram, množice pa se veselijo čudovitih reči, ki jih Jezus dela. Zatem Jezus tu v Judeji ponovi dve preroški ponazoritvi o Kraljestvu, ki jih je že povedal, ko je na Galilejskem jezeru iz čolna učil ljudi. (Matej 13:31–33; Luka 13:18–21)