Jezus je svojim učencem že povedal ponazoritev, ki je poudarjala vztrajnost v molitvi. (Luka 11:5–13) Zdaj je morda v Samariji ali v Galileji in spet poudari, da je pomembno v molitvi vztrajati. To naredi tako, da pove še eno ponazoritev:

»V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga niti se ni oziral na človeka. Bila pa je v tem mestu tudi vdova, in ta je vztrajno hodila k njemu in govorila: ‚Poskrbi, da bom dosegla pravico v sporu s svojim nasprotnikom.‘ Nekaj časa tega ni hotel storiti, potem pa si je rekel: ‚Res je, da se Boga ne bojim in da se na človeka ne oziram, vendar ker me ta vdova stalno nadleguje, bom vseeno poskrbel, da bo dosegla pravico, tako da ne bo več hodila in me do konca izmučila.‘« (Luka 18:2–5)

Jezus ponazoritev naobrne z besedami: »Poslušajte, kaj pravi ta nepravični sodnik! Mar ne bo potem tudi Bog poskrbel, da bodo njegovi izbrani, ki dan in noč vpijejo k njemu, dosegli pravico, čeprav je potrpežljiv do njih?« (Luka 18:6, 7) Kaj s tem želi reči o svojem Očetu?

Gotovo noče reči, da je Bog Jehova kakor koli podoben temu nepravičnemu sodniku. Bistvo njegove naobrnitve je primerjava, ki izraža nasprotje: če se že nepravičen človeški sodnik odzove na vztrajne prošnje, se bo brez dvoma odzval tudi Bog. Bog je pravičen in dober, zato bo na molitve svojih služabnikov gotovo odgovoril, če bodo v njih vztrajali. To lahko spoznamo iz tega, kar Jezus reče v nadaljevanju: »Povem vam, da bo [Bog] poskrbel, da bodo hitro dosegli pravico.« (Luka 18:8)

Preprosti in revni ljudje pogosto ne dosežejo pravice, medtem ko imajo mogočni in bogati ljudje pri tem privilegije. Toda Bog ne ravna tako. Ob za to določenem času bo pravično poskrbel, da bodo hudobni kaznovani, njegovi služabniki pa nagrajeni z večnim življenjem.

Kdo ima takšno vero kot ta vdova? Koliko jih resnično verjame, da bo Bog »poskrbel, da bodo hitro dosegli pravico«? Jezus je ravnokar ponazoril, da je v molitvi treba vztrajati. Sedaj pa glede vere v moč molitve vpraša: »Vendar ali bo Sin človekov, ko bo prišel, res našel takšno vero na zemlji?« (Luka 18:8) S tem hoče namigniti, da takšna vera morda ne bo nekaj običajnega, ko bo Kristus prišel.

Nekateri Jezusovi poslušalci so zelo samozavestni glede svoje vere. Prepričani so, da so pravični, na druge ljudi pa gledajo zviška. Takšnim Jezus pove to ponazoritev:

»Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej in drugi davkar. Farizej je stal in začel v sebi moliti: ‚O Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje, namreč izsiljevalci, nepravični, prešuštniki ali kakor tale davkar. Postim se dvakrat tedensko in dajem desetino od vsega, kar pridobim.‘« (Luka 18:10–12)

 Farizeji so znani po tem, da v javnosti razkazujejo svojo navidezno pravičnost. To delajo zato, da bi na ljudi naredili vtis. Za post, ki so si ga sami naložili, običajno izberejo ponedeljke in četrtke, ker so takrat velike tržnice polne ljudi in jih lahko mnogi vidijo. Poleg tega natančno dajejo desetino celo od najmanjših rastlinic. (Luka 11:42) Nekaj mesecev prej so pokazali svoj prezir do preprostih ljudi z besedami: »Ampak ta množica, ki ne pozna Postave [kakor jo razlagajo farizeji], je prekleta.« (Janez 7:49)

Jezus ponazoritev nadaljuje takole: »Davkar pa je stal od daleč in si niti oči ni upal dvigniti proti nebu, temveč se je tolkel po prsih in govoril: ‚O Bog, usmili se mene, grešnika.‘« Davkar ponižno priznava svoje napake. Jezus sklene: »Povem vam: ta človek je šel na svoj dom pravičnejši od onega. Kajti vsak, ki se povišuje, bo ponižan, kdor pa se ponižuje, bo povišan.« (Luka 18:13, 14)

Tako Jezus jasno pokaže, da je treba biti ponižen. Za njegove učence, ki so odraščali v družbi, v kateri samopravični farizeji poudarjajo položaj in ugled, je ta nasvet zelo koristen. Dragocen pa je tudi za vse druge Jezusove sledilce.