Davkarji, pismouki in farizeji bi si morali ob poslušanju ponazoritve o izgubljenem sinu, ki jo je Jezus ravnokar povedal, zapomniti, da je Bog pripravljen odpustiti skesanim grešnikom. (Luka 15:1–7, 11) Zdaj Jezus nagovori svoje učence. Tokrat pove ponazoritev o bogatem človeku, ki izve, da njegov hišni upravitelj oziroma oskrbnik ne ravna prav.

Jezus pove, da je oskrbnik obtožen slabega upravljanja z gospodarjevim imetjem. Zato gospodar reče, da ga bo odpustil. Oskrbnik se sprašuje: »Kaj naj storim, ker mi bo gospodar odvzel oskrbništvo? Za kopánje nisem dovolj močan, beračiti pa me je sram.« Glede tega, kar ga čaka, sklene: »Že vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje, ko ne bom več oskrbnik, sprejeli v svoje domove.« K sebi takoj pokliče gospodarjeve dolžnike in vsakega od njih vpraša: »Koliko dolguješ mojemu gospodarju?« (Luka 16:3–5)

Prvi mu odgovori: »Sto batov olivnega olja.« To je približno 2200 litrov olja. Morda ima ta dolžnik velik oljčni nasad ali pa trguje z oljem. Oskrbnik mu reče: »Vzemi svojo pogodbo nazaj in sedi ter hitro napiši petdeset [1100 litrov].« (Luka 16:6)

Nato oskrbnik vpraša drugega dolžnika: »Koliko pa mu dolguješ ti?« Dolžnik odgovori: »Sto korov pšenice.« To je približno 22.000 litrov žita. Oskrbnik temu dolžniku reče: »Vzemi svojo pogodbo nazaj in napiši osemdeset.« Tako dolg zmanjša za 20 odstotkov. (Luka 16:7)

Oskrbnik ima še vedno nadzor nad gospodarjevimi denarnimi zadevami, zato ima v nekem smislu pravico zmanjšati dolg gospodarjevim dolžnikom. S takšnim zmanjševanjem dolga si pridobi za prijatelje tiste, ki mu bodo lahko naredili uslugo, ko bo izgubil službo.

Gospodar nazadnje izve, kaj se je zgodilo. Kljub temu da ima zaradi tega izgubo, je nad ravnanjem oskrbnika prevzet in ga, »čeprav je bil nepravičen«, pohvali, »ker je ravnal preudarno«. Jezus doda: »Sinovi te stvarnosti so namreč do svojega rodu preudarnejši od sinov luči.« (Luka 16:8)

Jezus ne opravičuje oskrbnikovih metod niti ne spodbuja k poslovnim zvijačam. Kaj potem želi povedati? Svoje učence spodbudi: »Pridobite si prijatelje z nepravičnim bogastvom, da vas, ko to poide, sprejmejo v večna bivališča.« (Luka 16:9) Iz tega se lahko naučimo, da moramo biti daljnovidni in preudarni. Božji služabniki, »sinovi luči«, morajo svoje gmotne dobrine uporabljati modro in pri tem imeti v mislih večno prihodnost.

Posameznika lahko v nebeško Kraljestvo ali v zemeljski raj, ki bo pod vlado tega Kraljestva,  sprejmeta le Bog Jehova in njegov Sin. Prijateljstvo z njima bi morali skrbno negovati, tako da s svojim imetjem podpiramo delo v prid Kraljestva. Tako bo naša večna prihodnost zagotovljena, medtem ko bo zlato, srebro in drugo gmotno bogastvo propadlo oziroma izginilo.

Jezus tudi pove, da bodo tisti, ki so zvesti pri upravljanju in razpolaganju z bogastvom oziroma gmotnim imetjem, ki ga morda imajo, zvesti tudi pri skrbi za pomembnejše stvari. Jezus reče: »Če se torej niste izkazali zvestih glede nepravičnega bogastva, kdo vam bo zaupal tisto pravo [na primer to, kar je povezano s Kraljestvom]?« (Luka 16:11)

S tem želi svojim učencem reči, da se bo od njih veliko zahtevalo, da bi bili sprejeti »v večna bivališča«. Posameznik ne more biti pravi Božji služabnik, obenem pa sužnjevati nepravičnemu gmotnemu bogastvu. Jezus sklene: »Noben hišni služabnik ne more sužnjevati dvema gospodarjema: ker ali bo enega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo enega držal in bo drugega zaničeval. Ne morete sužnjevati Bogu in Bogastvu.« (Luka 16:9, 13)