Iz Pereje Jezus prispe na obrobje Betanije, vasi, ki leži približno tri kilometre vzhodno od Jeruzalema. Lazar je pred kratkim umrl, zato njegovi sestri Marija in Marta žalujeta. Mnogi so ju prišli tolažit.

Potem pa nekdo pove Marti, da prihaja Jezus. Marta mu hiti naproti. Ko pride do njega, mu reče nekaj, o čemer s sestro najverjetneje že štiri dni razmišljata: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Vendar ni izgubila upanja. Jezusu reče: »Vem, da ti bo Bog dal vse, kar koli ga prosiš.« (Janez 11:21, 22) Občutek ima, da Jezus morda še vedno lahko pomaga njenemu bratu.

Jezus ji reče: »Tvoj brat bo vstal.« Marta sklene, da Jezus s tem misli na zemeljsko vstajenje v prihodnosti, na katero so upali Abraham in drugi. Nato pokaže, da verjame, da se bo to gotovo zgodilo: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« (Janez 11:23, 24)

Vendar ali je mogoče, da lahko Jezus v tem primeru takoj kakor koli pomaga? Marto spomni, da mu je Bog dal moč nad smrtjo, ko reče: »Kdor veruje vame, bo, četudi umre, oživel. In kdor živi ter veruje vame, ne bo nikoli umrl.« (Janez 11:25, 26)

Jezus s tem noče reči, da njegovi takrat živeči učenci ne bodo nikoli umrli. Celo sam bo moral umreti, kot je to povedal svojim apostolom. (Matej 16:21; 17:22, 23) Jezus želi poudariti, da vera vanj lahko vodi do večnega življenja. Mnogi bodo večno življenje dobili, ko bodo vstali od mrtvih. Tistim, ki se bodo ob koncu te stvarnosti izkazali zveste, pa morda nikoli ne bo treba umreti. Kakor koli že, nikomur, ki veruje v Jezusa, se ni treba bati večne smrti.

Toda ali lahko Jezus, ki je ravnokar rekel »Jaz sem vstajenje in življenje«, pomaga Lazarju, ki je mrtev že več dni? Jezus Marto vpraša: »Ali veruješ v to?« Marta mu odgovori: »Da, Gospod, verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, tisti, ki prihaja na svet.« Polna vere, da lahko Jezus že tisti dan nekaj stori, steče domov in skrivaj reče svoji sestri: »Učitelj je tukaj in te kliče.« (Janez 11:25–28) Marija takoj odide iz hiše, kmalu pa ji sledijo še drugi, saj mislijo, da gre k Lazarjevemu grobu.

Marija ne gre h grobu, ampak k Jezusu, jokaje pade k njegovim nogam in mu reče isto, kot je prej rekla njena sestra: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko Jezus vidi, da Marija in drugi jokajo, zavzdihne in se vznemiri ter se tudi sam razjoka. Tisti, ki vse to opazujejo, so ganjeni. Toda nekateri sprašujejo: »Mar ni mogel ta, ki je slepemu odprl oči, tudi preprečiti smrt tega človeka?« (Janez 11:32, 37)