Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

17. POGLAVJE

Ponoči uči Nikodema

Ponoči uči Nikodema

JANEZ 2:23–3:21

  • JEZUS GOVORI Z NIKODEMOM

  • KAJ POMENI TO, DA SE KDO »RODI PONOVNO«

Med praznovanjem pashe leta 30 n. št. v Jeruzalemu Jezus dela presenetljiva znamenja oziroma čudeže. Zato vanj začne verovati mnogo ljudi. Nad njegovimi deli je prevzet tudi Nikodem, farizej in član judovskega vrhovnega sodišča sanhedrina. Želi izvedeti več, zato ga ponoči obišče. Verjetno ga takrat obišče, ker se boji, da bi pri drugih judovskih voditeljih izgubil svoj ugled, če bi ga kdo videl.

»Rabi,« reče Nikodem, »vemo, da si kot učitelj prišel od Boga. Nihče namreč ne more delati teh znamenj, ki jih delaš ti, če ni z njim Bog.« V odgovor Jezus Nikodemu pove, da je za vstop v Božje kraljestvo nujno, da se posameznik »rodi ponovno«. (Janez 3:2, 3)

Kako pa se lahko človek ponovno rodi? »Mar lahko gre še enkrat v telo svoje matere in se rodi?« vpraša Nikodem. (Janez 3:4)

Ne, ponovno se roditi ne pomeni tega. Jezus pojasni: »Kdor se ne rodi iz vode in duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Janez 3:5) Ko je bil Jezus krščen in se je nanj spustil sveti duh, se je tako rodil »iz vode in duha«. Ta dogodek je spremljala izjava iz nebes: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.« (Matej 3:16, 17) Bog je s tem naznanil, da je Jezus sedaj njegov duhovni Sin, in ima tako priložnost vstopiti v nebeško Kraljestvo. Pozneje, ob binkoštih leta 33 n. št., bo sveti duh izlit še na druge krščene posameznike, s čimer se bodo ponovno rodili kot z duhom rojeni Božji sinovi. (Apostolska dela 2:1–4)

Nikodemu je to, kar ga Jezus uči o Kraljestvu, težko razumeti. Zato Jezus še več pove o svoji posebni vlogi, ki jo ima kot Božji človeški Sin. Reče namreč: »Tako kakor je Mojzes v pustinji dvignil kačo, tako mora biti dvignjen Sin človekov, da bo lahko vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje.« (Janez 3:14, 15)

Nekoč v preteklosti je moral vsak Izraelec, ki ga je pičila strupena kača, pogledati bakreno kačo, da je ostal živ. (4. Mojzesova 21:9) Podobno morajo vsi ljudje verovati v Božjega Sina, da bi bili rešeni iz svojega umrljivega stanja in bi dobili večno življenje. Jezus nato želi poudariti Jehovovo ljubečo vlogo pri vsem tem, zato Nikodemu pove: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16) Tako Jezus tukaj v Jeruzalemu, približno šest mesecev po začetku svojega delovanja, razkrije, da je on pot, ki bo človeštvo pripeljala do rešitve.

Jezus Nikodemu reče: »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet zato, da bi svet sodil.« To pomeni, da ni bil poslan zato, da bi svet sodil neugodno in tako vse človeštvo obsodil na uničenje. Kot pove, je bil poslan zato, »da bi se svet po njem rešil«. (Janez 3:17)

Nikodem iz strahu Jezusa obišče v okrilju teme. Zato je zanimivo, da Jezus pogovor z njim sklene z besedami: »Temelj za sodbo pa je to, da je na svet prišla luč [Jezus s svojim življenjem in svojimi nauki], toda ljudje so ljubili temo namesto luči, saj so bila njihova dela hudobna. Kdor namreč ravna hudobno, sovraži luč in ne prihaja k luči, da se njegova dela ne bi grajala. Kdor pa dela, kar je prav, prihaja k luči, da bi se razodelo, da so njegova dela narejena v skladu z Božjo voljo.« (Janez 3:19–21)

In sedaj mora Nikodem, farizej in učitelj v Izraelu, razmisliti o tem, kar je ravnokar slišal o Jezusovi vlogi v Božjem namenu.