Jezus je še vedno skupaj s štirimi apostoli na Oljski gori in spet jim pove ponazoritev. Nekaj dni prej, ko je bil v Jerihi, je povedal ponazoritev o minah. Z njo je želel pokazati, da bo Kraljestvo prišlo šele v daljni prihodnosti. Ponazoritev, ki jo pove zdaj, ima s ponazoritvijo o minah veliko skupnega. Je del odgovora na vprašanje glede njegove navzočnosti in sklenitve stvarnosti. Ponazoritev poudarja, da morajo biti njegovi učenci marljivi pri delu, ki jim je zaupano.

Jezus začne pripovedovati: »Tako bo kakor s človekom, ki je nameraval odpotovati v tujino in je sklical svoje sužnje ter jim izročil svoje imetje.« (Matej 25:14) Glede na to, da je Jezus sebe že primerjal s človekom, ki je odšel v tujo deželo, »da bi si zagotovil kraljevsko oblast«, apostolom ni težko ugotoviti, da je on »človek«, o katerem govori sedaj. (Luka 19:12)

Preden človek v ponazoritvi odpotuje v tujino, izroči sužnjem svoje dragoceno imetje. Jezus se je med svojim triinpolletnim javnim delovanjem osredotočal na oznanjevanje dobre novice o Božjem kraljestvu. Za opravljanje tega dela je šolal tudi svoje apostole. Tako zdaj odhaja popolnoma prepričan, da bodo nadaljevali delo, za katero jih je izšolal. (Matej 10:7; Luka 10:1, 8, 9; primerjaj Janez 4:38; 14:12.)

Kako človek iz te ponazoritve razdeli svoje imetje? Jezus reče: »Enemu je dal pet talentov, drugemu dva, spet drugemu enega, vsakemu pač po njegovi zmožnosti, in odpotoval.« (Matej 25:15) Kaj bodo ti sužnji naredili s tem, kar jim je zaupano? Ali bodo marljivi in bodo talente uporabili v korist svojega gospodarja? Jezus apostolom pove:

»Ta, ki je dobil pet talentov, je takoj šel svojo pot in trgoval z njimi ter jih zaslužil še pet. Enako je tudi tisti, ki je dobil dva, zaslužil še dva. Tisti, ki je dobil le enega, pa je odšel, izkopal jamo in srebrni denar svojega gospodarja skril.« (Matej 25:16–18) Kaj se bo zgodilo, ko se bo gospodar vrnil?

Jezus nadaljuje: »Po dolgem času pa je gospodar teh sužnjev prišel in z njimi poravnal račune.« (Matej 25:19) Prva dva sužnja sta vsak po svojih zmožnostih naredila vse, kar sta lahko. Oba sta s tem, kar jima je bilo zaupano, marljivo, pridno in uspešno trgovala. Suženj, ki je prejel pet talentov, je to vsoto podvojil. In enako je storil tudi tisti, ki je prejel dva talenta. (V tistih časih bi moral delavec delati približno 19 let, da bi njegov skupni zaslužek dosegel vrednost enega talenta.) Gospodar oba enako pohvali z besedami: »Dobro si opravil,  dobri in zvesti suženj! V malem si bil zvest, postavil te bom nad veliko. Veseli se s svojim gospodarjem.« (Matej 25:21)

Povsem drugače pa je s sužnjem, ki je prejel en talent. Ta reče: »Gospodar, vedel sem, da si strog človek, da žanješ, kjer nisi posejal, in pobiraš, kjer nisi vejal. Pa sem se zbal ter šel in skril tvoj talent v zemljo. Tu imaš, kar je tvojega.« (Matej 25:24, 25) Suženj niti tega ni storil, da bi denar vložil pri bankirjih, kar bi gospodarju prineslo vsaj nekaj dobička. Pravzaprav je delal v nasprotju z voljo svojega gospodarja.

Zato ga gospodar povsem primerno označi za »hudobnega in lenega sužnja«. Temu sužnju se to, kar ima, vzame in da sužnju, ki je pripravljen marljivo delati. Gospodar pove, po katerem načelu se ravna: »Vsakemu namreč, ki ima, se bo dalo še več in bo imel obilo, vsakemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima.« (Matej 25:26, 29)

Jezusovi učenci imajo že samo glede te ponazoritve o marsičem razmišljati. Vidijo lahko, da ima to, kar jim Jezus izroča, namreč dragoceno nalogo pridobivanja učencev, res veliko vrednost. In od njih pričakuje, da to posebno nalogo marljivo izpolnjujejo. Jezus ne želi reči, da morajo pri oznanjevanju, delu, ki jim ga je zaupal, vsi narediti enako veliko. Kot je ponazoril, bi moral vsak glede na svoje zmožnosti narediti vse, kar lahko. Nikakor pa to ne pomeni, da bo Jezus zadovoljen, če bo nekdo »len« in se ne bo trudil po svojih najboljših močeh povečati Gospodarjevega imetja.

Gotovo pa so apostoli zelo veseli naslednjega zagotovila: »Vsakemu namreč, ki ima, se bo dalo še več.«