Junija 1947 so v Freetown prišli trije diplomanti Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, in sicer Charles Fitzpatrick, George Richardson in Hubert Gresham. Ti bratje so bili prvi od mnogih, ki so prišli služit v Sierro Leone.

Misijonarji so opazili, da so krajevni oznanjevalci vneti za oznanjevanje, vendar so se morali še izpopolniti v poučevanju. (Mat. 28:20) Zato so pričeli učiti oznanjevalce, kako negovati zanimanje ljudi in kako voditi svetopisemske tečaje. Poleg tega so posredovali najnovejša navodila glede občinskih shodov in teokratične organizacije. V spominski dvorani Wilberforce je bil organiziran javni shod. Na veselje misijonarjev se ga je udeležilo 450 ljudi! Kasneje so misijonarji uvedli dan v tednu za delovanje z revijami. To šolanje je dalo občini zagon in položilo temelj za nadaljnji porast.

V tem času so si misijonarji prizadevali, da bi se prilagodili na podnebje. Leta 1948 je podružnica poročala: »Podnebne razmere v Sierri Leone so pravi izziv. Deževno obdobje traja šest mesecev na leto, dež pa pada obilno, močno in nenehno. Včasih dežuje po dva tedna skupaj. V sušnem obdobju pa je zelo vroče in vlažno.« Prvi obiskovalci iz Evrope so za Sierro Leone govorili, da je pokopališče za belce. Razsajale so malarija, rumena mrzlica in druge tropske bolezni. Misijonarji so eden za drugim zboleli in bili prisiljeni oditi.

 Seveda so bili krajevni oznanjevalci zaradi tega žalostni, vendar niso obupali. Med letoma 1947 in 1952 je najvišje število oznanjevalcev naraslo z 38 na 73. V Waterlooju, mestu blizu Freetowna, so marljivi pionirji pomagali ustanoviti novo občino. V Kissyju in Wellingtonu (oba na obrobju Freetowna) so nastale nove skupine za preučevanje. Razmere v Sierri Leone so bile videti pravšnje za razširitev krščanske dejavnosti. Potrebno je bilo samo še nekaj.

Novembra 1952 se je vitek Američan v svojih zgodnjih tridesetih letih izkrcal z ladje, stopil na pomol v Freetownu in se pridružil mestnemu vrvežu. Ta obiskovalec, Milton G. Henschel s svetovnega središča, se je spominjal: »Bil sem precej osupel, ko sem videl, da je to sodobno mesto veliko čistejše od mnogih mest marsikje po svetu. [. . .] Mestni utrip so zaznamovali tlakovane ceste, živahne trgovine, novi avtomobili in reka ljudi, ki ji ni bilo videti konca.«

Brat Henschel je šel peš do misijonarskega doma v Freetownu, ki je bil dve ulici stran od slovitega kapokovca. Tam je vse zbrane obvestil o tem, da bo Sierra Leone dobila še več pomoči. V nedeljo je 253 ljudi prišlo v spominsko dvorano Wilberforce in tam so od brata Henschla slišali kar nekaj navdušujočih novic: Sierra Leone bo imela svojo podružnico, okrajnega nadzornika in okrajne zbore. V Kissyju bo ustanovljena nova občina in zelo se bo razširilo oznanjevanje po provincah. Navzoči so bili vzhičeni!

Brat Henschel je še povedal: »Znova in znova so govorili kuše, kar je zelo opisen izraz, ki pomeni ‚zelo dobro‘. Bili so navdušeni. Bratje in sestre so v  skupinah zapuščali dvorano zvečer, v temi, [. . .] nekateri so peli.«

William Nushy, ki je prišel kot novi misijonar, je bil postavljen za nadzornika podružnice. V preteklosti je delal kot krupje oziroma delivec kart v kazinojih po celotnih Združenih državah Amerike. Ko je postal kristjan, je pustil to službo in odločno zastopal pravična načela. Zaradi tega si je pridobil naklonjenost in spoštovanje oznanjevalcev v Sierri Leone.