Do prvega napada je prišlo v vasi blizu Koinduja, kjer je skupina moških preučevala Biblijo in redno obiskovala shode. Kot večina kisijskih moških so tudi oni pripadali Poroju, skrivni skupnosti, ki je bila prežeta s spiritizmom. »Ko so ti biblijski učenci odklonili sodelovanje v demonskih ritualih, je vodja Poroja pobesnel,« pojasnjuje James Mensah, gileadski misijonar, ki je prav tako služil v Sierri Leone. »On in njegovi pomagači so te moške pretepli, jim ukradli imetje, sežgali domove, jih vklenili v verige ter jih pustili v goščavi, da bi tam umrli od lakote. Glavni krajevni poglavar jih je k temu še spodbujal. Ti biblijski učenci so kljub vsemu ostali neomajni.«

Ko so bratje iz Koinduja to prijavili policiji, so bili vodja Poroja, njegovi pajdaši in glavni poglavar aretirani.  Sodišče jih je zaslišalo in strogo opomnilo, glavnemu poglavarju pa so za skoraj eno leto prepovedali opravljati njegovo funkcijo. Ta pravna zmaga se je razvedela daleč naokoli in tako se je še več novih opogumilo, da so pričeli obiskovati shode. Kasneje je glavni poglavar spremenil svoje stališče in se začel zanimati za resnico. Ko je bil v njegovem kraju organiziran okrajni zbor, je priskrbel prenočišča za delegate in celo podaril veliko kravo.

Drugi vodje Poroja so ubrali drugačno taktiko – prekanjeno so ustvarjali »težave s pomočjo zakona«. (Ps. 94:20) Člani Poroja, ki so bili politiki, so parlamentu predlagali, da bi prepovedali delovanje Jehovovih prič. »Toda glavni poglavar se je postavil na našo stran in pred zbranimi povedal, da je z nami preučeval dve leti,« pravi Charles Chappell. »Rekel je, da se naša organizacija popolnoma nič ne vmešava v politiko, da ljudi izobražuje in jim dviguje moralna merila. Nato je izjavil, da upa, da bo nekoč tudi sam postal Priča. Ko ga je podprl še neki drugi član parlamenta, ki je v preteklosti prav tako preučeval, je bil predlog zavrnjen.«

Tisti, ki so zapustili skrivne skupnosti, so morali prenašati hudo nasprotovanje svoje družine. Jonathan Sellu, najstnik iz Koinduja, je imel prednike, ki so bili juju duhovniki že štiri generacije. Za to vlogo so pripravljali tudi njega. Ko je začel preučevati Sveto pismo, je prenehal sodelovati v spiritističnih ritualih in žrtvovanjih. Njegova družina mu je močno nasprotovala, mu prepovedala hoditi v šolo in mu takrat, ko je šel na krščanske shode, ni dala hrane. »Naj te Bog nahrani!« so mu posmehljivo govorili. Toda Jonathan je bil neomajen. Nikoli ni ostal lačen. Naučil se je brati in pisati, kasneje pa je postal redni pionir. Veliko veselje je doživel,  ko je resnico sprejela tudi njegova mama.

Leta 1960 so bile ustanovljene občine in oddaljene skupine v Boju, Freetownu, Kissyju, Koinduju, Lunsarju, Magburaki, Makeniju, Moyambi, Port Loku, Waterlooju in daleč na severu v Kabali. Istega leta je število oznanjevalcev poskočilo s 182 na 282. Iz Gane in Nigerije so prišli številni posebni pionirji, da bi krepili rastoče občine.

Večina novih je pripadala dvema skupinama: Kreolom, ki so živeli v Freetownu in njegovi okolici, ter Kisijem, ki so živeli v Vzhodni provinci. Toda dobra novica se je širila še naprej, tako da so jo sprejela tudi druga plemena. Med njimi so bili Kuranki, Limbi in Temni na severu, Mendi na jugu ter druge etnične skupine.

Leta 1961 je občina Freetown Vzhod posvetila svojo kraljestveno dvorano. Nato je enako storila občina Koindu. Dvorana je bila narejena iz blatne opeke in je lahko sprejela 300 ljudi ter se je uporabljala tudi kot zborska dvorana. Nedolgo zatem je 40 starešin obiskalo prvi razred Kraljestvene strežbene šole v Sierri Leone. Povrhu vsega so v tem izjemnem letu bratje in sestre sodelovali v uspešni akciji, med katero so ljudem ponujali Sveto pismo – prevod novi svet.

Jasno je bilo, da Jehova blagoslavlja svoje ljudstvo. Osemindvajsetega julija 1962 so oblasti v Sierri Leone uradno registrirale pravno družbo, po kateri Jehovove priče delujejo v mnogih državah, imenovano International Bible Students Association (Mednarodno združenje Preučevalcev Biblije).

Posvetimo sedaj pozornost sosednji Gvineji (nekdaj Francoska Gvineja). Pred letom 1958 je tam na kratko oznanjevalo nekaj bratov, medtem ko so potovali skozi to deželo, toda francoska kolonialna oblast je nasprotovala našemu delu. Vendar so se tega leta odprla vrata za delovanje. Gvineja se je namreč odpovedala francoski nadvladi in je postala samostojna republika.

Kasneje istega leta je Manuel Diogo, francosko govoreči brat v svojih zgodnjih 30 letih, po rodu iz Dahomeja (danes Benin), začel delati v rudniku boksita v mestu Fria, ki leži kakih 80 kilometrov severno od prestolnice Conakry. Poln želje, da oznanjuje na tem nedotaknjenem  področju, je pisal podružnici v Franciji ter zaprosil za literaturo in pomoč posebnih pionirjev. Pismo je sklenil z besedami: »Molim, da bi Jehova blagoslovil to delo, saj se tukaj za resnico zanima veliko ljudi.«

Podružnica v Franciji je Manuelu poslala hrabrilno pismo, v katerem ga je spodbudila, naj v Gvineji ostane, kolikor dolgo je mogoče. Poleg tega je poskrbela, da ga je obiskal posebni pionir in mu pomagal, da se je izpopolnil v oznanjevanju. Manuelu so spodbude zelo koristile in dobil je dodaten zagon, tako da je v Frii goreče oznanjeval vse do svoje smrti leta 1968.

Wilfred Gooch, ki je kot conski nadzornik leta 1960 obiskal Conakry, je izvedel, da tam oznanjujeta še dva afriška brata. Predlagal je, da za Gvinejo ne bi več skrbela podružnica v Franciji, temveč podružnica v Sierri Leone. Do te spremembe je prišlo 1. marca 1961. Mesec dni kasneje je bila v Gvineji ustanovljena prva občina, in sicer v Conakryju.

Dobra novica se je širila tudi po južni Gvineji. Falla Gbondo, član plemena Kisi, ki je živel v Liberiji, se je vrnil v rodno vas Fodédou, približno 13 kilometrov zahodno od mesta Guékédou. S seboj je prinesel knjigo Od izgubljenega do zopet pridobljenega raja. Falla ni znal brati, vendar je članom svojega plemena znal pojasniti slike iz knjige. »Knjiga je bila povod za številne razprave,« se spominja. »Ljudje so ji rekli knjiga Adama in Eve.«

Falla se je vrnil v Liberijo. Tam se je krstil in kasneje postal posebni pionir. Dvakrat na mesec je obiskal vas Fodédou in preučeval s skupino, ki je štela kakih 30 ljudi. Kmalu se mu je pridružil posebni pionir iz Liberije  Borbor Seysey, ki je bil prav tako član plemena Kisi. Skupaj sta ustanovila še eno skupino v mestu Guékédou. Obe skupini sta postali občini.

Na dobro novico se je odzvalo vse več Kisijev in krajevni poglavarji so opazili njihovo lepo vedenje. Priče so bili marljivi, pošteni in so v svojih vaseh prispevali k miru. Zato so poglavarji, ko so jih bratje prosili za dovoljenje, da bi v vasi Fodédou zgradili kraljestveno dvorano, Pričam z veseljem podarili tri hektarje zemljišča. Ta kraljestvena dvorana, ki je bila prva v Gvineji, je bila dokončana na začetku leta 1964.

Medtem je v Conakryju začelo vreti. Zaradi političnih nemirov so vladni uradniki sumničavo gledali na tujce. Štirim gileadskim misijonarjem niso odobrili trajnega vizuma, zato so morali zapustiti državo. Dva brata iz Gane sta bila na temelju lažnih obtožb aretirana in zaprta za skoraj dva meseca.

Zatem ko so ju izpustili, je bil eden od njiju, Emmanuel Awusu-Ansah, takoj znova aretiran in pridržan v grozljivih razmerah. Iz skrajno umazane celice je napisal: »Duhovno sem zdrav, ampak neprestano imam vročino. Vseeno lahko še vedno oznanjujem. Prejšnji mesec sem oznanjeval 67 ur, z mano pa sta začela oznanjevati tudi dva biblijska učenca.« Eden od njegovih učencev je postal Priča. Brat Awusu-Ansah je bil po petih mesecih izpuščen in izgnan v Sierro Leone. V Conakryju je tako ostal samo en oznanjevalec.

Ko je leta 1969 politična napetost popustila, so v Conakry prispeli posebni pionirji. Z vladnim dovoljenjem so odprli kraljestveno dvorano z jasnim napisom na njej. Kmalu je shode redno obiskovalo kakih 30 ljudi.

 Priče so sprva oznanjevali previdno, saj so bili v nevarnosti, da bi jih aretirali, toda sčasoma so se opogumili in povečali svojo dejavnost. Leta 1973 so člani te male občine razdelili 6000 traktatov. Pozneje so pričeli ponujati revije po uradih in v poslovnih središčih. Vladni uradniki in ljudje na splošno so postopoma vse bolje razumeli pomen našega dela in ga pričeli ceniti. Petnajstega decembra 1993 je ta potrpežljivi in vztrajni trud obrodil sadove, saj je bila takrat uradno registrirana Krščanska skupnost Jehovovih prič v Gvineji.