LETA 1991 sva z ženo Satto iz strahu pred tem, da bi izgubila življenje, pobegnila pred uporniki, ki so pustošili po najinem domačem mestu Koindu v Sierri Leone. V naslednjih osmih letih sva živela v številnih begunskih taboriščih. Tam nama je primanjkovalo hrane, pestile so naju bolezni in bila sva obkrožena s sosedi, ki so se predajali nemorali.

V vsakem taborišču smo pristojne zaprosili za nekaj zemljišča, na katerem bi zgradili kraljestveno dvorano. Včasih so nam prošnjo odobrili, vedno pa ni bilo tako. Ne glede na to smo zmeraj kak prostor uredili za shode. Odločeni smo bili služiti Jehovu. Nazadnje smo v taboriščih zgradili štiri kraljestvene dvorane.

Po vojni se nisva mogla vrniti domov. V dolgoletnih bojih je bil Koindu povsem opustošen, zato so naju poslali v begunsko taborišče blizu mesta Bo. Tam smo s sredstvi, ki nam jih je priskrbela podružnica, zgradili še peto kraljestveno dvorano.