Thomson, mlad moški, ki živi v Ugandi, je postal nezadovoljen z religijo. Ker je bil zgrožen nad tem, kako pogosto je duhovščina prosila za denar, je nehal hoditi v cerkev. Vendar je še naprej vsak dan bral Sveto pismo. Še posebej ga je zanimala knjiga Razodetje in si jo je skušal razložiti, pri čemer si je delal zapiske v beležnico. Ko je neki brat prišel na majhno gradbišče,  kjer je delal Thomson, je videl, da ta bere Sveto pismo. Zapletla sta se v živahen pogovor in Thomson je sprejel knjigo Kaj Biblija v resnici uči?. V eni noči jo je prebral od začetka do konca. Naslednji dan je brat prejel SMS, v katerem je pisalo: »Hvaležen sem Bogu za informacije, ki ste mi jih dali. Sedaj sem pripravljen zapustiti Babilon Veliki.« Thomson je prosil za vse publikacije, ki so v knjigi omenjene v podčrtnih opombah in dodatkih. Intenzivno se je posvetil preučevanju Svetega pisma, hitro napredoval in se leta 2012 krstil na območnem zborovanju z naslovom »Varuj svoje srce!«. Od marca 2013 služi kot redni pionir in pomaga ljudem uvideti, da morajo zapustiti Babilon Veliki.

Jimmy je odrasel v Port Louisu, prestolnici Mauritiusa. Popivati je pričel pri šestnajstih in kmalu je bil pijan vsak dan. Zaradi alkohola so zavore v njem pogosto popustile in tako je nekajkrat pristal v zaporu. Včasih je dnevno popil po tri steklenice ruma in pokadil po šestdeset cigaret. Ko mu je zmanjkalo denarja, je pil alkohol za čiščenje oken. Šel je celo tako daleč, da je pil mamino kolonjsko vodo. Ko mu je nekdo rekel, da je videti kot živ mrlič, se je prijavil v center za odvajanje. Tam je ostal leto in pol, vendar mu ni kaj dosti pomagalo.

Čez čas je Jimmy srečal Jehovove priče in sprejel svetopisemski tečaj. Tu in tam je med tečajem na kratko odšel, da je zvrnil kakšen kozarček. Pozneje je z njim preučevalo še sedem bratov. Nazadnje mu je postalo jasno, da mora spremeniti svoj način življenja. Rekel je: »Imel sem občutek, kakor da  mi duhovni meč, omenjen v Hebrejcem 4:12, prodira v srce. Nekega dne, ko sem bral Sveto pismo, sem naletel na Pregovore 24:16. Tam piše: ‚Če pravični pade sedemkrat, zopet vstane.‘ To je bila prelomnica v mojem življenju.« Po tem, ko je »padel« pri sedmih bratih, ki so preučevali z njim, je bil sedaj odločen, da se spremeni in s pomočjo osmega brata »vstane«. Jimmy je rotil Jehova za moč, obiskoval občinske shode in se rešil slabih navad. Leta 2003 se je krstil, leta 2012 pa je postal redni pionir. Sedaj služi kot strežni služabnik v občini na otoku Rodrigues.

Sedemdesetletna Mary iz Kenije je bila vse svoje življenje prezbiterijanka. Zelo dejavna je bila pri zbiranju prispevkov za cerkev in je pomagala pri gradnji ene od krajevnih cerkva. Ko je eden od njenih sinov postal Priča, ni bila s tem prav nič zadovoljna. Sin jo je večkrat povabil na občinski shod, vendar ga je vsakič zavrnila z besedami, da hoče svetopisemsko sporočilo poslušati v svojem jeziku, kikujščini, ne pa v svahiliju. Ko je bilo organizirano območno zborovanje v kikujščini, se je Mary končno odzvala. Na zborovanju je sedela na sektorju, ki je bil namenjen starejšim. Nanjo je naredilo močan vtis, kako prijazno in ljubeče so Priče ravnali z njo. Dejala je, da v svoji cerkvi ni nikoli občutila takšne ljubezni. Pozorno je prisluhnila vsem govorom in je bila navdušena nad tem, kar je slišala.  Ko so ji ponudili, da bi preučevala Sveto pismo s pomočjo brošure Poslušajte Boga, je to pri priči sprejela.

Mary se je po nekaj mesecih preučevanja odločila, da hoče postati Jehovova priča, zato se je izpisala iz svoje cerkve. Cerkveni voditelji so bili besni, zato so poklicali pastorja iz glavnega mesta Nairobi ter ga prosili, naj pride in govori z njo. Pastor je skušal Mary prepričati, naj se ne izpiše, vendar je ostala neomajna. »Koga boš imela za prijatelje, če zapustiš cerkev?« jo je vprašal. »Imaš veliko prijateljev in sosedov, ki pripadajo naši cerkvi.«

»Jehova in angeli bodo moji prijatelji,« je odvrnila Mary. »Pa tudi Priče bodo moji prijatelji.«

Pastorju ni uspelo prepričati Mary, zato je razočaran odšel. Mary zelo dobro napreduje pri preučevanju Svetega pisma in obiskuje vse krščanske shode, čeprav živi daleč od kraja, kjer potekajo. Pred nedavnim ji ni uspelo dobiti javnega prevoza, s katerim bi odšla na shod, zato je do tja pešačila dve uri v dežju.  Kljub nasprotovanju sosedov je odločena doseči svoj cilj, namreč da se krsti.

Štirinajstletna Ashton živi v Kamerunu. Ko je začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami, sta njena teta in stric, pri katerih je živela, temu močno nasprotovala. Vztrajala sta, da skupaj z njima hodi na verske obrede v binkoštni cerkvi. Med nekim obredom je duhovnica polagala roke na navzoče ter prenašala nanje »duha«, zaradi česar so se vsi po vrsti zgrudili na tla. Toda Ashton ni padla. Duhovnica je vztrajno molila, vendar je Ashton še kar naprej stala. Zato je duhovnica povzročila, da je Ashton padla tako, da ji je spodnesla noge! Ko je Ashton prišla domov, je teti in stricu povedala, kaj se je zgodilo, vendar ji nista verjela. Takrat se je odločila, da ne bo nikoli več prestopila praga cerkve. Danes Ashton kljub temu, da ji družina in sosedje nasprotujejo in jo žalijo, še naprej obiskuje shode v kraljestveni dvorani.

Anilpa je bila stara komaj 17 mesecev, vendar je že goreče sodelovala v lanski akciji, v kateri so Priče vabili ljudi v Angoli na območno zborovanje. Imela je »nalogo«, da potrka na vrata in zatem, ko njena mama na kratko pojasni namen obiska, stanovalcu izroči vabilo. V svoji navdušenosti ni bila vedno pripravljena počakati, da mama konča pogovor, temveč je kar šla trkat na naslednja vrata. Mala Anilpa je naredila na  stanovalce zelo dober vtis. Na primer, zadnji dan zborovanja je k njej pristopila neka ženska in ji dejala: »Iskala sem te. Tako vesela sem, da sem te našla, saj si me ti povabila na to zborovanje.«

Avgusta 2012 so oznanjevalci iz občine Antaviranambo na Madagaskarju srečali skupino ljudi, ki so rekli, da hočejo postati Jehovove priče. Počutili so se zatirane s strani cerkvenih voditeljev, ki so učili eno, delali pa drugo. Dejali so, da njihove cerkve nimajo nikakršnega programa za poučevanje ljudi o Svetem pismu in nobenih publikacij, ki bi pojasnjevale njihovo verovanje. Poleg tega je cerkev za svoje obredne storitve zahtevala veliko denarja, med verniki pa ni bilo prave povezanosti niti pristne krščanske ljubezni. Rekli so še, da vedo, da med Jehovovimi pričami ni takšnih problemov.

Kasneje je ta skupina ljudi pisala v podružnični urad. V pismu je med drugim pisalo: »Pišemo vam, ker  bi vam želeli povedati, da bi radi služili Jehovu. Vendar smo od zelo daleč. Nekateri so od kraja, kjer potekajo shodi, oddaljeni od 9 do 15 ur hoje. Zato vas prosimo, da pošljete koga, ki bi nam pomagal preučevati Biblijo. Brez pomoči, da bi si okrepili ljubezen do Jehova, ne moremo uresničiti svoje želje, da bi mu služili z vsem srcem. Nas je 215 in smo iz najmanj treh vasi. Pripadali smo različnim religijam, toda sedaj vsi hrepenimo po tem, da bi z vsem srcem služili Jehovu in ga poslušali. Prepričani smo, da nam boste pomagali.«

Bratje in sestre so se odpravili k tej skupini ljudi. Do prve vasi so hodili devet ur. Tam so organizirali shod in udeležilo se ga je 65 posameznikov. Novica o tem se je hitro razširila, tako da so ljudje iz drugih vasi izrazili željo, da bi obiskali tudi njih in jih poučevali o Bibliji. Bratje in sestre so tako hodili še nadaljnje štiri ure do naslednje vasi ter tudi tam organizirali shod. Bilo je več kot 80 navzočih. Nekateri ljudje so jih prosili, naj pridejo še v njihovo vas, ki je bila oddaljena dve uri hoje. Bratje in sestre so se radovoljno odzvali in tudi tam organizirali shod. Prišlo je več kot 50 ljudi.

Dvakrat se je zgodilo, da se je čez 30 prebivalcev teh vasi udeležilo zbora v mestu Mahanoro. V eno smer so morali pešačiti dan in pol. Petindvajset jih je prišlo tudi na shode v času obiska okrajnega nadzornika. Med njimi so bili pari, cele družine in starejši. Vsi so bili nastanjeni v eni hiši, se pogovarjali o mislih, ki so jih slišali, in postavljali vprašanja do poznih nočnih ur. Rekli so, da se Pričam pri čaščenju Jehova želijo pridružiti še številni, saj so utrujeni od zatiranja s strani verskih voditeljev.