José je mlad pionir, ki živi na obrobju mesta Luanda v Angoli. Poučuje na neki šoli, ki stoji v bližini kraljestvene dvorane. Ker v svojem življenju kaže lepe krščanske lastnosti in je vešč učitelj, si je pridobil naklonjenost in spoštovanje svojih 86 učencev. Njegov shod med tednom se prične ob štirih popoldan, zato je za ta dan v tednu dobil dovoljenje, da  lahko prej odide iz službe. Po delu gre naravnost v kraljestveno dvorano.

Nekaj učencev je zanimalo, zakaj José odhaja bolj zgodaj in kam gre. Nekega dne sta mu dva učenca, da bi potešila svojo radovednost, sledila in obiskala shod. Čez nekaj časa so shod obiskali še trije drugi učenci in takrat je imel José točko na službenem shodu. Novica o tem se je hitro razširila po razredu. V naslednjih tednih se je število učencev, ki so začeli obiskovati shode, povzpelo s 5 na 21. Oznanjevalci v kraljestveni dvorani so vsem ponudili svetopisemski tečaj in večina ga je sprejela. Ko so učenci v šolo prinesli nekatere publikacije, so s tem vzbudili zanimanje še pri drugih in tudi ti so začeli obiskovati shode. Do konca šolskega leta je 54 od 86 njegovih učencev obiskalo kak shod. José poroča, da 23 njegovih učencev dobro duhovno napreduje in še naprej obiskuje shode.

Ko sta posebna pionirja Joseph in Evezi prispela na svojo novo dodelitev v Nigeriji, jima je nekaj razočaranih oznanjevalcev reklo: »Nimamo dovolj področja. Preveč je obdelano.« Po enem letu je Joseph pisal v podružnico: »Na našem področju oznanjujemo vsak dan v tednu in se srečujemo s predsodki in ravnodušnostjo. Na oznanjevanju uporabljamo prenosni DVD-predvajalnik, da otrokom, najstnikom in odraslim pokažemo videoposnetke. Rezultat? Vsak mesec z ženo vodiva 18 svetopisemskih tečajev in  včasih nama ne uspe obiskati vseh, s katerimi preučujeva. Pa tudi otroci naju kar naprej prosijo, naj jim pokaževa ‚videoposnetke Jakoba‘.«

Aprila 2014 je podružnični urad v Demokratični republiki Kongo prejel ganljivo pismo od skupine ribičev, ki živijo na otoku Ibinja na jezeru Kivu. Ti ribiči zaradi posla pogosto potujejo s svojega otoka do  okoliških mest. Na enem od teh potovanj so v mestu Bukavu srečali Jehovove priče. Ti so jim povedali za dobro novico ter jim dali Sveto pismo in nekaj literature.

Ribičem je bilo všeč, kar so prebrali, in so o tem govorili drugim otočanom. Ker je veliko ljudi pokazalo zanimanje, so ribiči enega od svojih mož poslali nazaj v Bukavu, da bi poiskal Priče in jih povabil na Ibinjo. Ker jih ni našel, je podružničnemu uradu napisal: »Prosimo, pošljite Priče, da nam pomagajo tako dobro poznati Sveto pismo, kot ga poznajo sami, in da nas poučijo, kako živeti večno. Pripravljeni smo jim priskrbeti nastanitev. Jaz lahko ponudim svoje zemljišče, na katerem bi zgradili cerkev. Iz svetopisemskih vrstic v vaših knjigah smo spoznali, da nas duhovniki in pastorji učijo laži. Prepričani smo, da smo našli pravo religijo. Tukaj na Ibinji je mnogo takšnih, ki bi radi preučevali Sveto pismo in postali Jehovove priče.«

V pismu je pisalo, da je na Ibinji kakih 40 ljudi, ki so pokazali zanimanje. Tam sicer živi več kot 18.000 ljudi, vendar ni nobene Priče. Podružnični urad je na otok takoj dodelil dva posebna pionirja, ki govorita jezik domačinov.

»Nikoli več ne bom izpustil nobene spominske slovesnosti.« To je izjava nekega pastorja ugledne protestantske cerkve v Južni Afriki. Kaj je navedlo tega verskega voditelja, da je aprila 2014 obiskal spominsko slovesnost? Vse se je začelo, ko sta brata različnih ras skupaj oznanjevala in potrkala na njegova vrata. Glede na izkušnje sta pričakovala, da pastor ne bo želel  govoriti z njima. Adaine, eden od bratov, razloži, kaj se je zgodilo: »Na najino presenečenje je odprl vrata in naju povabil noter. Dolgo smo se pogovarjali. Bil je osupel nad tem, da belec oznanjuje v črnski skupnosti in da se z njim pogovarja v njegovem jeziku. S pastorjem se je pričel redno voditi svetopisemski tečaj.«

Adaine nadaljuje: »Ta moški je bil misijonar in pastor več kot 40 let, toda šele pri svojih 80 letih je našel vse odgovore na svoja vprašanja. Rad ima knjigo Posnemajmo njihovo vero. Ko preučujemo, si zapomni nekatere točke in jih uporabi pri cerkvenih pridigah. Članom cerkve je pokazal knjigo Kaj Biblija v resnici uči? in jim rekel: ‚Ko bodo Jehovove priče prišli do vaše hiše s to knjigo, jih sprejmite in prisluhnite, kar vam bodo povedali, saj je ta knjiga polna duhovnih zakladov.‘«

Pastor je povedal Adainu, da so ga voditelji njegove cerkve strogo opomnili in opozorili, naj v svojih pridigah ne govori o Jehovovih pričah. Ni vedel, kaj naj stori. Adaine se je spomnil doživljaja nekega laičnega duhovnika iz Mjanmara, ki je bil objavljen v Letopisu Jehovovih prič 2013. Ko je pastorju prebral doživljaj, je ta rekel: »To je ravno zame! Sprejeti moram pomembno odločitev in s tem ne smem več odlašati.«

Pastor je prvič obiskal spominsko slovesnost 14. aprila 2014 in povedal, da ne bo nikoli več nobene izpustil. Odločil se je pretrgati vse vezi s krivo religijo.

Baffour in Aaron služita kot posebna pionirja v Bokabu, področju nasadov kakavovca v zahodnem delu Gane. Njuno razdrobljeno področje, posejano z majhnimi hišami, je dostopno samo po številnih ozkih stezah, ki se vijejo skozi plantaže. Če narobe zaviješ, se zlahka izgubiš! Nekega dne sta Baffour in Aaron namesto običajne poti ubrala drugo pot in tako prišla do kolib, ki jih nista obiskala še nikoli prej. Tam sta srečala Michaela in Patience. Ta sta pokazala zanimanje za njuno sporočilo in navdušeno sprejela svetopisemski tečaj. Kasneje jima je Michael povedal: »Zadnji dve leti ne hodiva več v cerkev, ker sva videla stvari, ki niso v soglasju s svetopisemskimi nauki. Od takrat naprej s Patience vsak večer sama preučujeva Sveto pismo in iščeva odgovore na svoja vprašanja. Molila sva za pomoč, da bi lahko našla resnico.« Nemudoma sta pričela obiskovati shode, čeprav morata prehoditi dolge razdalje po plantažah. V preteklem letu sta se ta zakonca krstila in pričela služiti kot redna pionirja. Zdaj tudi sama hodita po skritih stezah, ki se vijejo po plantažah kakavovca, in iščeta tiste, ki molijo za pomoč, da bi lahko našli resnico.