Mnoge otoke v Mikroneziji se zelo redko doseže z dobro novico, zato je skupina oznanjevalcev na Marshallovem otočju načrtovala dvotedensko potovanje z ladjo. Z otoka Majuro so se podali proti atolu Wotje do otokov Wotje in Ormed.

Oznanjevalci so imeli namen pričevati čim več ljudem, zato so pred potovanjem pripravili pakete z literaturo. V vsakem so  bile štiri revije in dve brošuri. Ker oznanjevalci niso vedeli, kdaj se bodo znova vrnili na otoka, so po en paket pustili pri vseh, ki so pokazali zanimanje, ter jih spodbudili, naj literaturo dajo tudi svojim družinskim članom in prijateljem. Med tem dvotedenskim potovanjem so oddali 531 brošur, 756 revij in 7 knjig.

Šest Prič v Papui Novi Gvineji se je februarja 2014 odpravilo na desetdnevno oznanjevalsko potovanje do vasi na vulkanskem otoku Karkar. Našli so veliko takšnih, ki so se ugodno odzvali, in oddali 1064 publikacij. Sestra Relvie je povedala: »Prvi dan je bila ura tri popoldan, mi pa smo še vedno oznanjevali. Do takrat so bile naše steklenice za vodo že prazne, naše čeljusti utrujene in naša usta izsušena od neprestanega govorjenja. Pogovarjala sem se z nekim dekletom. Želela sem ji prebrati svetopisemski stavek, toda ker sem bila tako žejna, tega nisem mogla narediti. Ravno takrat mi je ponudila vodo.«

Preden so oznanjevalci zapustili neko vas, so se zvečer sestali z vaščani, med katerimi so bili tudi krajevni cerkveni voditelji. Relvie se spominja: »Počutila sem se kakor Štefan pred sanhedrinom, ko je moral zagovarjati resnico, le da je bilo naše občinstvo prijazno.« Ko je teh šest oznanjevalcev nehalo govoriti, je ženska, ki je vodila evangeličansko nedeljsko šolo, vstala in se zahvalila svoji teti, eni od oznanjevalcev, da je prinesla resnico njenim sovaščanom. Rekla je: »Tvoj dobri primer me spomni na Samarijanko,  ki je šla in svoji družini povedala o vseh dobrih stvareh, ki jih je slišala od Jezusa. Hvala, ker niste pozabili na nas.«

Nekega dopoldneva je sedemletni Teariki z otoka Tarawa, ki je del otočja Kiribati, oznanjeval s svojim očetom Tuetijem. Ko sta vstopila v neko hišo, sta tam srečala kakih deset moških in žensk, starih nekaj čez 20 let. Ko jim je Tueti predstavil sporočilo o Kraljestvu, mu je eden od njih dejal: »Opazili smo, da na oznanjevanje vsi s seboj jemljete otroke. Zakaj jih silite, da gredo z vami? Premladi so še, da bi učili o Bogu.«

Tueti je odvrnil: »Bi radi videli, ali je moj sin sposoben za takšno delo? Morda grem jaz ven, vi pa poslušajte, kaj vam bo povedal.« Skupina je v en glas odgovorila: »Da, radi bi mu prisluhnili.«

Ko je Tueti šel ven, jih je Teariki vprašal: »Ali veste, kako je Bogu ime?«

»Seveda. Jezus!« je rekel eden od njih. »Bog,« je rekel nekdo drug. Tretji je dejal: »Gospod.«

Teariki je odvrnil: »Poglejmo, kaj o tem pravi Sveto pismo. Skupaj lahko preberemo Izaija 42:5.« Potem ko je prebral stavek, je vprašal: »O kom govori ta vrstica?«

Neko dekle je odgovorilo: »O Bogu.« Teariki je nato rekel: »Res je, o pravem Bogu. In kaj nam ta pravi Bog pove o sebi, če preberemo še osmo vrstico? ‚Jaz sem Jehova, to je moje ime. Svoje slave ne bom dal drugemu.‘ Ali ste opazili, kako je Bogu ime?«

Odvrnili so: »Jehova.«

 Zdaj ko so vsi pozorno poslušali, jih je Teariki vprašal: »Kakšno korist imamo, če uporabljamo Božje ime Jehova? Da bi to izvedeli, poiščimo Apostolska dela 2:21. Tu piše: ‚Vsak, ki bo klical Jehovovo ime, bo rešen.‘ Kakšno korist imamo torej, če uporabljamo Božje ime?«

Eno od deklet je odgovorilo: »Lahko smo rešeni.«

Takrat se je Tearikijev oče vrnil v sobo. Skupino je vprašal: »Torej, kaj pravite? So naši mladi sposobni za oznanjevanje? Je prav, da gredo z nami?« Vsi so se strinjali, da so otroci še kako sposobni in da je prav, da sodelujejo v oznanjevanju. Tueti je nato dejal: »Tudi  vi lahko enako kot Teariki govorite drugim resnice iz Svetega pisma, če se naučite, kaj ta knjiga uči.«

Jean-Pierre, ki dela v dislocirani prevajalski pisarni v mestu Port Vila v Vanuatuju, je novembra 2013 z letalom odpotoval na svoj rodni otok, da bi se udeležil okrajnega zbora. Ko je Jean-Pierre pristal na otoški pisti, je nekaj zainteresiranih ljudi z južnega dela otoka prišlo do njega in ga prosilo za svetopisemsko literaturo. Razdelil je skoraj vse revije, ki jih je imel s seboj. Nato je k njemu pristopil neki verski voditelj in tudi on ga je prosil za literaturo. Rotil ga je, naj pride v njegovo vas. Rekel je: »Duhovno stradamo. Moraš priti v našo vas in odgovoriti na vsa naša vprašanja.« Dan po zboru se je Jean-Pierre zgodaj zjutraj podal na dolgo pot po strmi gori. Nazadnje je prispel na vrh gore, kjer je ugnezdena ta oddaljena vas. Vaščani so ga prijazno sprejeli. Zatem je z njimi razpravljal o Kraljestveni vesti št. 38, ki ima naslov Ali je mogoče, da bi mrtvi spet živeli?. Približno 30 ljudi ga je poslušalo in vse je spodbudil, naj ga spremljajo v svojem Svetem pismu. Razprava je trajala skoraj sedem ur. Vaščani so bili resnično sestradani! Neki 70 let star moški je dejal: »Še nikoli v življenju nisem slišal tako jasne razlage glede mrtvih!«

Jean-Pierre je v tej vasi tudi prenočil. Sobo si je delil s pastorjem. Ko se je zjutraj zbudil, je videl pastorja brati našo revijo. Jean-Pierre ga je vprašal, o čem bere, in pastor je navdušeno odgovoril, da bere o Božjem kraljestvu. Strinjal se je, da Božje kraljestvo ni bilo v srcu farizejev, ki jih je Jezus obsodil v Luku 17:21. Zato je prišel do sklepa, da Božje kraljestvo ne  more obstajati v posameznikovem srcu, kot to uči njegova vera. Jean-Pierre se je vrnil v Port Vilo, vendar po telefonu še vedno goji zanimanje pri teh vaščanih. Trije bratje iz bližnje občine so se dali na razpolago in v tej vasi organizirali spominsko slovesnost. Navzočih je bilo kar 109 ljudi!