DOMINIKANSKA REPUBLIKA
Ostali bodo tukaj
Našli so resnico
Juana Ventura je začela preučevati, ko je bilo oznanjevanje prepovedano, in se je leta 1960 krstila v reki Ozama. Nekoč jo je evangeličanski duhovnik v Santu Domingu hotel dati zapreti, ker mu je po njegovem mnenju »kradla župljane«. V želji, da bi dokazal, da so Jehovove priče lažnivci, in da bi osramotil Juano, jo je povabil, da pride v cerkev ter pred vsemi odgovori na nekaj vprašanj glede svojega novega verovanja.
»Zastavil mi je tri vprašanja,« pove Juana. »Zakaj ne greste na volitve? Zakaj se ne vojskujete? Zakaj se imenujete Jehovove priče? Na vsako vprašanje sem odgovorila s Svetim pismom. Vsi župljani so me spremljali v svojem izvodu in bili so presenečeni nad tem, kar
so prebrali. Številni so ugotovili, da so našli resnico. Cela skupina je pričela preučevati in nazadnje se jih je 25 posvetilo Jehovu.« Ta dramatični dogodek je dal oznanjevanju v Santu Domingu nov zagon.Jehovove priče bodo ostali tukaj
Trujillova smrt je pustila mnoge negativne politične posledice. V angleškem Letopisu za leto 1963 je pisalo: »Po ulicah so se zgrinjali vojaki, protesti in nasilje pa so bili na dnevnem redu.« Kljub političnim nemirom je oznanjevanje ter pridobivanje učencev napredovalo in do konca službenega leta 1963 je bilo doseženo najvišje število oznanjevalcev, in sicer 1155.
Nathan Knorr iz svetovnega središča je leta 1962 prišel na obisk v Dominikansko republiko. Ker je oznanjevanje v državi naglo napredovalo, je poskrbel za nakup zemljišča, da bi na njem zgradili večje prostore. Na tem novem zemljišču sta zrastli enonadstropna stavba in kraljestvena dvorana. V soboto, 12. oktobra 1963, je imel Frederick Franz, še en obiskovalec iz svetovnega središča, posvetitveni govor za nove podružnične prostore. Bilo je jasno, da Jehovove priče nameravajo ostati v Dominikanski republiki. Kmalu po posvetitvi sta prišla Harry in Paquita Duffield, zadnja misijonarja, ki sta bila izgnana s Kube.
Porast kljub revoluciji
V državi je 24. aprila 1965 izbruhnila revolucija. Toda v težavnih dnevih, ki so sledili, je Jehovov narod duhovno napredoval. Leta 1970 je bilo 3378 oznanjevalcev in 63 občin. Več kot polovica se je pridružila organizaciji v predhodnih petih letih. V angleškem
Letopisu za leto 1972 je pisalo: »So najrazličnejših družbenih položajev: avtomehaniki, kmetje, taksisti, računovodje, gradbinci, tesarji, odvetniki, zobozdravniki in seveda nekdanji politiki. Vse povezuje ljubezen do resnice in do Jehova.«