Jehova je blagoslovil marljivo delo svojih služabnikov v Dominikanski republiki. Leta 1994 je bilo povprečno 16.354 kraljestvenih oznanjevalcev v 259 občinah. Glede na ta izredni porast je nastala vse večja potreba po usposobljenih starešinah in strežnih služabnikih. Istega leta je Vodstveni organ odobril, da je v Dominikanski republiki začela potekati Strežnospopolnjevalna šola (zdaj nadomeščena s Šolo za oznanjevalce Kraljestva).

 Do oktobra 2011 je v 25 razredih, ki so bili organizirani v državi, diplomiralo približno 600 učencev. Trenutno več kot polovica diplomantov služi v eni od oblik polnočasne službe, 71 jih je dobilo dodelitev kot posebni pionirji in pet jih je v okrajni službi. Prvih deset razredov je potekalo v podružnici, toda od enajstega razreda naprej šola poteka v mestu Villa González.

Po Dominikanski republiki je 22. septembra 1998 pustošil orkan Georges. Vetrovi so pihali s sunki do 190 kilometrov na uro in povzročili obsežno škodo. Tisoči so ostali brez strehe nad glavo in več kot 300 jih je izgubilo življenje. Odbor za pomoč ob naravnih nesrečah je na zemljišču kraljestvene dvorane v  mestu La Romana s pomočjo regionalnega gradbenega odbora odprl center za pomoč. Pomagalo je približno 300 prostovoljcev, med drugim tudi bratje in sestre iz 16 držav.

Skupno je bilo popravljenih ali novozgrajenih 23 kraljestvenih dvoran in več kot 800 domov naših bratov in sester. Na primer, starejša redna pionirka Carmen je bila povsem na tleh, ko ji je orkan uničil hišo, v kateri je živela 38 let. Toda njeno veselje je bilo neizmerno, ko je prišlo 15 bratov in sester ter naredilo temelje za njen novi dom. »Jehova nas ima vedno v mislih,« pravi Carmen, »in skrbi za nas. Poglejte to lepo hišo, ki jo bratje in sestre gradijo zame. Moji sosedje pravijo: ‚Jehovove priče skrbijo za svoje brate in sestre. Prav zares ljubijo drug drugega.‘« Podobne izjave je bilo slišati po celi državi, ko so prostovoljci pomagali svojim bratom in sestram v stiski.

Čeprav je orkan Georges povzročil strašno katastrofo, je Jehovovo ljudstvo tako v fizičnem kot duhovnem pogledu ljubeče pomagalo svojim bratom in sestram, ki so bili žrtve tega neurja. Najpomembnejše pa je, da so prostovoljci s svojo požrtvovalnostjo oslavili Jehova, ki je vir resnične tolažbe.

Zaradi hitrega priliva novih učencev je bila potreba po novih kraljestvenih dvoranah vse večja. Zato so novembra 2000 v Dominikanski republiki pričeli graditi kraljestvene dvorane s pomočjo programa za dežele z omejenimi sredstvi. Rezultat tega je, da občina lahko zgradi udobno in lepo kraljestveno dvorano v približno osmih tednih. Do septembra 2011 sta dve  skupini za gradnjo zgradili ali obnovili okoli 145 kraljestvenih dvoran.

Te stavbe in prostovoljci so dali izredno pričevanje. Na primer, v majhnem mestu na severozahodu države so bratje našli zemljišče, ki bi utegnilo biti primerno za novo kraljestveno dvorano. Neki posebni pionir je vprašal lastnika, ali je to zemljišče naprodaj. »Ne tratite svojega časa,« je odvrnil moški, »ne prodam vam tega zemljišča, sploh če bi na njem radi zgradili cerkev.«

Kmalu po tem pogovoru je lastnik zemljišča šel v mesto Puerto Plata na obisk k svojemu ostarelemu bratu, ki je Jehovova priča. Ko je prispel, je ugotovil, da je neka družina Prič njegovega bolnega brata vzela k sebi na dom, da bi skrbela zanj. Člani te družine so ga vozili k zdravniku, na shode in na oznanjevanje. Moški je vprašal svojega brata, koliko mora plačati za vso oskrbo, ki jo prejema. »Čisto nič,« je odvrnil. »To so moji bratje in sestre.«

Lastnik zemljišča je bil tako ganjen nad izjemno prijaznostjo Prič, da je poklical posebnega pionirja, s katerim sta prej govorila, in mu povedal, da si je premislil ter da je pripravljen prodati zemljišče. Bratje so kupili parcelo in pričeli graditi dvorano. Pred tem je imela žena lastnika zemljišča zelo negativno mnenje o Jehovovih pričah. Toda ko je videla, kako bratje in sestre skupaj delajo na gradbišču, je rekla: »To je najbolj enotna in prijazna skupina ljudi, ki sem jih kdaj srečala.«