Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

DOMINIKANSKA REPUBLIKA

Nevarnost aretacije

Nevarnost aretacije

»Oprezni kakor kače in nedolžni kakor golobje«

Za Jehovove zveste služabnike je bilo življenjskega pomena, da so pod prepovedjo redno prejemali duhovno hrano, vseeno pa je bilo to za prave častilce zelo nevarno obdobje. V teh letih so bili mnogi bratje in sestre aretirani in obsojeni na več zapornih kazni.

»Ko sem leta 1953 spoznala resnico,« je povedala Juanita Borges, »sem se še kako zavedala, da sem kot Jehovova priča v nevarnosti, da me aretirajo. In točno to se je zgodilo. Ko sem novembra 1958 obiskala sestro Eneido Suárez, je prišla tajna policija in naju obtožila, da imava shod. Obsojeni sva bili na trimesečno zaporno kazen in vsaka je morala plačati globo v višini 100 pesov, kar je bilo takrat enako 100 ameriškim dolarjem.«

Tajna policija je imela natančne podatke o naših bratih in sestrah.

Vlada je naredila vse, da bi Pričam preprečila zbiranje, toda bratom in sestram to ni vzelo poguma. Vseeno pa so morali biti »oprezni kakor kače in nedolžni kakor golobje«. (Mat. 10:16) Andrea Almánzar se spominja: »Ko smo šli na shod, nismo smeli priti vsi naenkrat. Domov smo odšli zelo pozno zvečer, saj smo morali zavlačevati z odhodom, da ne bi postali sumljivi.«

Jeremías Glass se je rodil, ko je bil njegov oče León v zaporu. Pri sedmih letih je postal oznanjevalec, in sicer leta 1957. Spominja se skrivnih shodov, ki so potekali na njihovem domu, ter kaj vse so morali početi, da jih ne bi odkrili. »Vsi navzoči so dobili košček kartona, na katerem je bila napisana številka, ki je označevala vrstni red njihovega odhoda,« je razložil Jeremías. »Ko se je shod končal, me je oče poslal k vratom, da sem preverjal številke na kartončkih ter usmerjal brate in sestre, da so odhajali po dva naenkrat in v različne smeri.«

Dodaten varnostni ukrep je bil, da so bili shodi organizirani takrat, ko je bilo najmanj nevarno, da bi koga ujeli. Na primer, Mercedes García je izvedela za resnico od svojega strica Pabla Gonzáleza. Ko je imela komaj sedem let, ji je umrla mama, oče pa je bil v zaporu. Tako so ona in njenih devet bratov in sester ostali sami. Mercedes se je krstila leta 1959, ko je bila stara devet let. Bratje so zato, da jih ne bi razkrinkali, govor za krst organizirali ob pol štirih zjutraj. Govor je bil v hiši nekega brata, krst pa je potekal v reki Ozama, ki teče skozi glavno mesto. »Domov smo se vračali ob pol šestih zjutraj, ko so se ljudje v soseski šele prebujali,« je povedala Mercedes.