S prepovedjo delovanja so se za naše brate in sestre začeli težki časi. »Oblast je zaprla kraljestvene dvorane in prepovedala oznanjevanje,« je povedala misijonarka Alma Parson. »Dragi bratje in sestre so doživljali številne preizkušnje in so zelo trpeli.« Marsikdo od njih je izgubil službo in je bil zaprt.  Vendar je sestra Alma rada dejala: »To, kako nas je Jehova po svoji mogočni roki vodil in ščitil, je bilo jasno vidno neštetokrat.« Zaupanje v Jehovovo mogočno roko je bratom in sestram pomagalo, da so vztrajali pod prepovedjo.

Pričam ni bilo dovoljeno imeti občinskih shodov. Lennart Johnson se spominja: »Pričeli smo se na skrivaj zbirati v majhnih skupinah v zasebnih domovih. Preučevali smo članke iz Stražnega stolpa, ki smo jih razmnoževali na šapirografu. Vsi zvesti bratje in sestre smo bili zelo hvaležni, da nas je Jehova stalno duhovno krepil po teh skupinicah za preučevanje.«

Medtem sta se vladni nadzor in nadlegovanje še zaostrila. Vendar bratom in sestram to ni vzelo poguma. Minister Hungría je 15. septembra 1950 v pismu predsedniku republike napisal: »Gospoda Leeja Roya Brandta in druge vodilne iz skupine Jehovovih prič smo večkrat poklicali v našo pisarno in jim zapovedali, da naj vso propagando glede svoje družbe ustavijo, saj je v tej Republiki uradno prepovedana. Tega ukaza očitno nočejo izpolnjevati. Dnevno dobivamo poročila iz različnih koncev države, da tajno širijo svojo propagando in se tako ne menijo za vladne uredbe.« Pismo je sklenil s priporočilom, da se vsi »vodilni tujci« Jehovovih prič izženejo iz države.

Proti koncu leta 1950 sta Dominikansko republiko obiskala brata Knorr in Henschel. Po tem obisku so  bili nekateri misijonarji dodeljeni v Argentino, Gvatemalo in Portoriko. Drugi so si poiskali posvetno zaposlitev, zato da so lahko ostali v državi. Brat Brandt je denimo delal v nekem elektroenergetskem podjetju, drugi pa so delali kot učitelji angleškega jezika. V angleškem Letopisu za leto 1951 je o teh misijonarjih pisalo: »Že to, da so ostali tukaj in niso zbežali, je vir moči zvestim sledilcem v Gospodu, ki so od njih izvedeli za resnico. Vsi so veseli, ko vidijo, kako pogumno še naprej oznanjujejo.«

Dorothy Lawrence je bila ena od misijonarjev, ki so poučevali angleščino. Poleg tega je tudi vodila svetopisemske tečaje z zainteresiranimi ljudmi. Tako je mnogim pomagala spoznati resnico.

Jehovovi zvesti služabniki so našli še druge metode, kako vztrajati v oznanjevanju, kljub temu da so bili pod nenehnim nadzorom. Včasih so knjige ločili na posamezne dele in nekaj prepognjenih strani nosili v žepu srajce ali v torbi z živili, tako da so lahko oznanjevali, ne da bi pritegnili pozornost. Obrazce za poročilo o oznanjevanju so spremenili, da so bili videti kot nakupovalni seznami. Namesto knjig, brošuric, revij, ponovnih obiskov in ur so bili na njih navedeni  papaja, fižol, jajca, zelje in špinača. Šapirografirane izvode Stražnega stolpa so imenovali juka ali kasava, po rastlinah, ki rasteta na tem področju.

Rafael Trujillo je 16. junija 1954 podpisal konkordat z Vatikanom, ki je katoliškim duhovnikom v Dominikanski republiki zagotavljal posebne pravice. Takrat je bila prepoved v veljavi okoli štiri leta. Kljub temu je bilo do leta 1955 v državi že 478 oznanjevalcev. Kako je bila takšna rast mogoča kljub težkim razmeram? »Edina skrivnost naše moči je Jehovov duh,« je pisalo v angleškem Letopisu za leto 1956. »Bratje in sestre so povezani, močni v veri in pogumno nadaljujejo delo.«

Jehovove priče iz svetovnega središča so julija leta 1955 poslali predsedniku Trujillu uradno, overjeno pismo. V njem so podrobno razložili svoje nevtralno stališče in predsednika prosili, da »ukine prepoved Jehovovih prič in omogoči delovanje družbe Watch Tower Bible and Tract Society«. In kaj se je zgodilo?