Rafael Pared, ki skupaj s svojo ženo Francio služi v Betelu, je postal oznanjevalec leta 1957, ko je bil star 18 let. Spomni se, kako mu je tajni policist sledil, ko  je šel na oznanjevanje, saj je policist iskal priložnost, da bi aretiral njega in tiste, ki so ga spremljali. »Včasih,« pravi Rafael, »smo se morali izmuzniti po stranskih ulicah in prehodih ter preskakovati ograje, da nas ne bi aretirali.« Andrea Almánzar je pojasnila, kaj vse so ona in drugi delali, zato da jih ne bi prijeli: »Morali smo biti oprezni. Ko smo oznanjevali, smo obiskali eno hišo, nato smo jih deset izpustili in oznanjevali pri naslednji.«

Leta 1959 je bil Trujillo na oblasti že skoraj 30 let, toda politično ozračje se je pričelo spreminjati. Dominikanski izgnanci so 14. junija 1959 napadli državo in že drugič skušali strmoglaviti Trujilla. Čeprav je bil napad zatrt, zarotniki pa bodisi ubiti bodisi zaprti, je vse več Trujillovih nasprotnikov ugotovilo, da njegova vlada ni nepremagljiva, zato so okrepili svoje nasprotovanje.

Cerkvena hierarhija je 25. januarja 1960 po dolgih letih sodelovanja s Trujillovo vlado objavila pastoralno pismo, v katerem je izrazila ogorčenje nad tem, da se kršijo človekove pravice. Dominikanski zgodovinar Bernardo Vega pojasnjuje: »Zaradi napada, ki se je zgodil junija 1959, in zatiranja tistih, ki so bili vpleteni v ta napad, ter kasneje zaradi zatiranja skrivnega odporniškega gibanja, ki je nastalo znotraj države, je bila Cerkev prvič pod pritiskom, da zavzame odklonilno stališče do Trujilla.«

Zanimivo je, da je maja 1960 vlada odpravila prepoved delovanja Jehovovih prič. Po več letih omejevanja je olajšanje prišlo iz nepričakovanega vira – od samega Trujilla – po tem, ko se je sprl s Katoliško cerkvijo.