Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

DOMINIKANSKA REPUBLIKA

Zaprti in prepovedani

Zaprti in prepovedani

Zaprti zaradi nevtralnosti

Enrique Glass in ječa, v kateri je bil zaprt dva tedna.

Skupina izgnanih Dominikancev je 19. junija 1949 prišla v Dominikansko republiko, zato da bi strmoglavila diktatorja Rafaela Trujilla, toda napad je bil hitro zatrt. Trujillova vlada je začela zapirati tiste, ki so zavrnili vojaško službo, pa tudi vsakogar, ki je veljal za sovražnika. Med prvimi Pričami, ki so bili zaprti, ker so zavrnili vojaško službo, so bili León, Enrique in Rafael Glass, pa tudi nekaj Leónovih sodelavcev, ki so bili prav tako Priče.

León je pojasnil, kaj se je zgodilo njemu in njegovim sodelavcem: »Tajna vojaška služba nas je aretirala in zaslišala. Po izrečenih grožnjah so nas izpustili, ampak čez nekaj dni so nas znova vpoklicali, in to brez običajnega postopka. Ker smo zavrnili njihove zahteve, so nas poslali v zapor. Tam so bili še štirje drugi Pričevalci, od katerih sta bila dva moja telesna brata. Po tem, ko so nas izpustili, so nas ponovno obsodili. To se je zgodilo trikrat, med enim in drugim prestajanjem kazni pa je minil le kak dan ali dva. V zaporu smo preživeli skoraj sedem let, zadnja zaporna kazen je trajala pet let.«

»Celo takrat, ko so nas bičali ali pretepali s palicami in puškami, smo to dobro prenesli, saj nam je Jehova vlival moči, da smo zdržali.«

Za brate je bilo zaporniško življenje nenehen preizkus vere, saj so se drugi zaporniki in pazniki neprestano norčevali iz njih. V zaporu Ozama, kjer so bili bratje najprej zaprti, jim je poveljnik rekel: »Jehovove priče, ko boste postali Hudičeve priče, mi sporočite, da vas izpustim.« Kljub temu nasprotniki niso uspeli zlomiti značajnosti teh zvestih bratov. León je razložil, zakaj: »Jehova nam je vedno dajal moči, da smo vztrajali, in tudi v malih stvareh smo lahko videli, kako ukrepa v našo korist. Celo takrat, ko so nas bičali ali pretepali s palicami in puškami, smo to dobro prenesli, saj nam je Jehova vlival moči, da smo zdržali.«

Prepovedano delovanje Jehovovih prič

Tudi drugod po državi so sovražniki pravega čaščenja okrepili preganjanje. Vseeno je bilo v Dominikanski republiki do maja 1950 poleg misijonarjev že 238 oznanjevalcev. Enaindvajset jih je redno pioniralo.

V časopisu je bilo objavljeno, da so bili naši bratje zaradi nevtralnosti obsojeni na zaporno kazen.

Približno takrat je agent neke tajne službe pisal predsedniškemu sekretarju: »Člani verske sekte Jehovovih prič še naprej navdušeno opravljajo svoje dejavnosti vsepovsod po mestu [Ciudadu Trujillu].« Dodal je še: »Znova vas opozarjam, da je treba Jehovovim pričam posvetiti posebno pozornost, saj s svojim oznanjevanjem in dejavnostmi ustvarjajo zavajajočo miselnost v nekaterih sektorjih javnega mnenja, še zlasti med običajnimi ljudmi.«

Minister za notranje zadeve J. Antonio Hungría je naročil bratu Brandtu, naj sestavi pismo o tem, kakšno je stališče Prič do vojaške službe, pozdravljanja zastave in plačevanja davkov. Brat Brandt je pri pisanju pisma uporabil informacije iz knjige “Let God Be True” (»Naj se Bog izkaže resničnega«). Kljub temu je minister Hungría 21. junija 1950 izdal odlok o prepovedi delovanja Jehovovih prič v Dominikanski republiki. Brat Brandt je bil poklican v ministrovo pisarno, zato da so ga osebno seznanili z odlokom. Brandt je vprašal, ali morajo misijonarji zapustiti državo. Minister mu je zagotovil, da lahko ostanejo, vse dokler bodo poslušni zakonu in drugim ne bodo govorili o svoji veri. *

^ odst. 1 V tednih pred izrekom odloka so katoliški duhovniki v časopisnih člankih na dolgo in široko obtoževali Jehovove priče in jih po krivem povezovali s komunizmom.