Borbonio Aybar se je krstil 19. januarja 1955, ko je bilo oznanjevanje še vedno pod prepovedjo. Po krstu je v mestih Monte Adentro in Santiago vodil številne svetopisemske tečaje. Ko je bila leta 1956 prepoved odpravljena, so se nekateri njegovi učenci krstili in med njimi je bila tudi njegova žena.

Sredi julija 1957 so se vladni uradniki zbrali v Salcedu, zato da bi širili negativno propagando o Pričah. »Francisco Prats-Ramírez je bil glavni govornik,« je povedal brat Aybar. »Prats-Ramírez je izjavil: ‚Samo še nekaj dni in pokončani bodo.‘« Kmalu zatem, 19. julija 1957, je policija zbrala vse Jehovove priče v mestih Blanco Arriba, El Jobo, Los Cacaos in Monte Adentro.

»Tudi jaz sem bil med aretiranimi,« se je spominjal brat Aybar. »Odpeljali so nas v vojaški štab v Salcedu. Takoj ko smo prispeli tja, me je polkovnik Saladín pretepel. Medtem ko nam je grozil, so bile njegove oči izbuljene od jeze. Nato smo se morali postaviti v dve vrsti, v eno moški in v drugo ženske. Stražarji so moške pričeli brcati in tepsti, ženske pa pretepati s palicami. Ves čas so vzklikali: ‚Sem katoličan in ubijam.‘«

Brat Aybar je bil oglobljen in obsojen na trimesečno zaporno kazen. Povedal je še: »Enkrat nas je v zaporu obiskal vojaški poveljnik Santos Mélido Marte. Rekel nam je: ‚Berem Sveto pismo in vem, da Jehova je Bog. Storili niste ničesar, s čimer bi si zaslužili zaporno kazen, ampak ne morem čisto nič  narediti za vas, saj so katoliški škofje tisti, zaradi katerih ste zaprti. Edini, ki lahko poskrbijo za to, da bi bili izpuščeni, so ti isti škofje ali pa el jefe (»šef«, Trujillo).‘«

Med aretiranimi so bile tudi hčerka in nečakinji Fidelie Jiménez. Fidelia je z vsemi tremi preučevala. Čeprav ni bila med prvimi, ki so bili aretirani, pa se je predala oblastem, ker je želela opogumiti tiste, ki so že bili v zaporu. V tem času je na uradni obisk zapora prišel zloglasni visoki vojaški poveljnik Ludovino Fernández, ki je bil znan po ošabnosti in krutosti. Ukazal je, naj Fidelio privedejo k njemu, in jo vprašal: »Torej, si ti šefinja?«

»Ne,« je odvrnila Fidelia. »Vsi vi ste šefi«.

»Torej,« je nadaljeval Fernández, »potem si duhovnica.«

»Ne,« je odgovorila Fidelia. »Jezus je duhovnik.«

»Ali niso zaradi tebe vsi ti ljudje zaprti?« je vprašal Fernández. »Ti si jih poučevala, a ne?«

»Ne,« je odgovorila. »Ti ljudje so zaprti zaradi Svetega pisma. Ravnajo po tem, kar so se naučili iz njega.«

Ravno takrat sta šla mimo po hodniku brata Pedro Germán in Negro Jiménez, ki sta bila prav tako aretirana. Negro je bil Fideliin bratranec. Iz samice sta bila premeščena v običajno zaporniško celico. Negro je imel srajco prekrito z madeži posušene krvi, Pedro pa je imel oko hudo otečeno. Ko je Fidelia videla, kako kruto so ju pretepli, je poveljnika vprašala: »Ali se tako ravna z dobrimi, poštenimi, bogaboječimi ljudmi?«  Ko je Fernández ugotovil, da je ne more prestrašiti, ji je ukazal, naj se vrne v celico.

Jehovovi zvestovdani služabniki so morali biti pogumni, da so lahko kljubovali tako nasilnemu nasprotovanju – in prav takšni so bili! To so priznavali celo vladni uradniki. Na primer, 31. julija 1957 je Luis Arzeno Colón, inšpektor, ki je delal za predsednika, državnemu sekretarju napisal naslednje: »Čeprav zakon, ki ga je pred nedavnim izdal Nacionalni kongres, prepoveduje verske dejavnosti sekte, znane kot Jehovove priče, pa večina njenih članov odločno vztraja pri svojem.«