Med dolgoletno prepovedjo so bratje in sestre v Indoneziji ravnali modro in upoštevali Jezusov nasvet »Bodite oprezni kakor kače in nedolžni kakor golobje«. (Mat. 10:16) Ko pa je bila prepoved odpravljena, so se morali mnogi naučiti, kako oznanjevati »pogumno«. (Apd. 4:31)

Nekateri bratje in sestre so se na primer obotavljali oznanjevati od vrat do vrat in so se bolj osredotočili na ponovne obiske in svetopisemske tečaje. Drugi so se obotavljali govoriti muslimanom. Mnogi so se predstavili kot kristjani, in ne kot Jehovove priče, ter raje uporabljali svetopisemske prevode tako imenovanega krščanstva kakor pa indonezijsko izdajo Prevoda novi svet. * Spet drugi so se obotavljali razdeljevati svetopisemsko literaturo.

Nekatere teh navad so jim ostale iz časa prepovedi delovanja. Druge so izvirale iz krajevne kulture, ki daje prednost kompromisom pred spori in diskretnosti pred odkritostjo. Kako bi se lahko bratom in sestram pomagalo odpraviti takšne navade?

Jehova je odgovor priskrbel po prijaznih nasvetih duhovno zrelih bratov. (Efež. 4:11, 12) Leta 2010 je na primer deželo obiskal član Vodstvenega organa, Stephen Lett, in prisrčno spodbudil brate in sestre, naj zagovarjajo Božje ime, tako da na oznanjevanju brez zadržkov uporabljajo Prevod novi svet. »Govor brata Letta se je zelo dotaknil mnogih oznanjevalcev,« je povedal misijonar Misja Beerens. »Uvideli so potrebo, da morajo  biti opazni kot Jehovove priče in ponosno zagovarjati Božjo Besedo.«

Ker indonezijski muslimani pogosto povezujejo Jehovove priče s tako imenovanim krščanstvom, je bilo v indonezijski izdaji Kraljestvene strežbe napisano tole koristno navodilo: »Pogosto je najboljši pristop, da se že na začetku pogovora jasno predstavimo kot Jehovove priče. [. . .] Jehova zastopamo ponosno ter želimo na našem področju oznaniti njegovo ime in namen!« Šinsuke Kavamoto, ki služi v indonezijski podružnici, pripoveduje: »Ta neposredni, vendar taktni pristop prinaša dobre rezultate. Mnogi muslimani so radovedni glede Jehovovih prič. Izvedeti želijo, v čem se razlikujemo od drugih. Zaradi njihove radovednosti lahko dobro pričujemo.«

Oznanjevalci so bili tudi spodbujeni, naj še bolj razdeljujejo reviji Stražni stolp in Prebudite se!. »Da bi ljudje lahko spoznali več o nas, morajo brati naše revije,« pojasnjuje Lothar Mihank, koordinator podružničnega odbora. »Revije rahljajo ‚zemljo‘ in spodbujajo ljudi, da so dovzetnejši za resnico. Ko jih razdeljujemo po dolgem in počez, še več ljudem omogočamo, da se učijo o Jehovu.«

Leta 2013 je indonezijska podružnica spodbudila k dvema novima metodama oznanjevanja, ki ju je odobril Vodstveni organ: posebno oznanjevanje na javnih krajih v večjih mestih in oznanjevanje na javnih krajih znotraj občinskega področja. Ti vznemirljivi veji oznanjevanja prispevata k temu, da v Indoneziji sliši dobro novico veliko več ljudi.

Prva od več mizic za literaturo, ki so namenjene posebnemu oznanjevanju na javnih krajih v večjih mestih, je bila postavljena v velikem nakupovalnem centru z  elektronskimi izdelki v Zahodni Džakarti. Nato so vozičke in mizice za literaturo začele postavljati tudi krajevne občine na svojih področjih. Tako so v mestih po vsej Indoneziji v enem letu delovali že z več kot 400 mizicami in vozički za oznanjevanje na javnih krajih. Kakšni so bili rezultati?

Yusak Uniplaita, starešina v Džakarti, pripoveduje: »Preden smo začeli oznanjevati na javnih krajih, je naša občina naročala po 1200 revij na mesec. Šest mesecev kasneje je bilo mesečno naročilo že 6000 revij. Sedaj naročamo po 8000 revij na mesec. Razdelimo tudi veliko knjig in brošur.« V Medanu, v Severni Sumatri, je manjša skupina pionirjev postavila vozičke za literaturo na treh lokacijah. V prvem mesecu so razdelili 115 knjig in okrog 1800 revij. Dva meseca kasneje je kakih 60 pionirjev na sedmih lokacijah razdelilo več kot 1200 knjig in 12.400 revij. »Bratje in sestre so navdušeni nad temi novimi oznanjevalskimi metodami, ki razkrivajo, da je v Indoneziji še veliko možnosti za duhovni napredek,« je povedal misijonar Jesse Clark. Dodal je še: »Oznanjevanje na javnih krajih se bo nadaljevalo!«

Indonezija leži v osrčju enega izmed jezikovno najbolj raznolikih delov sveta. * Čeprav je splošni sporazumevalni jezik indonezijščina in jo govori večina ljudi, mnogi govorijo tudi svoj domači jezik – jezik, ki se dotakne njihovega srca.

Leta 2012 se je podružnica odločila, da bo ocenila, kolikšne so potrebe tega jezikovno raznolikega področja. »Sprva smo gradivo prevajali v 12 domačih jezikov, ki jih  govori okrog 120 milijonov ljudi,« je povedal Tom Van Leemputten. »Ko so naši javanski prevajalci videli prvi primerek zloženke v javanščini, so jim po licih spolzele solze sreče. Končno so imeli duhovno hrano v svojem jeziku!«

Večina občin pa je še naprej imela shode v indonezijščini, tudi na področjih, kjer večji del prebivalstva govori katerega od domorodnih jezikov. »Z ženo Carmen sva bila leta 2013 navzoča na dvodnevnem zboru na otoku Nias v Severni Sumatri,« se spominja Lothar Mihank. »Izmed 400 navzočih je večina govorila niaščino, toda vsi govori so bili v indonezijščini. Po posvetu z govorniki smo navzoče obvestili, da bo drugi dan program potekal v niaščini. Naslednji dan se je v dvorano nagnetlo več kot 600 ljudi.« Carmen dodaja: »Bilo je očitno, da so navzoči programu v niaščini sledili bolj kot prejšnji dan, ko  so bili govori v indonezijščini. Navdušeni so bili, da so biblijsko sporočilo lahko slišali v svojem jeziku – in ga tudi povsem razumeli.«

V Indoneziji pa lahko zdaj v svojem jeziku resnico »slišijo« tudi gluhi. Indonezijski prevajalski tim za znakovni jezik je od leta 2010 v indonezijski znakovni jezik prevedel sedem brošur in osem zloženk. Poleg tega je podružnica organizirala 24 tečajev znakovnega jezika in tako se je tega jezika naučilo več kot 750 bratov in sester. Danes 23 občin in skupin v znakovnem jeziku daje duhovno pomoč in tolažbo gluhim v Indoneziji, ki jih je po ocenah približno tri milijone.

Trenutno je v prevajalskem oddelku 37 prevajalskih timov. Na 19 lokacijah po vsej Indoneziji dela 117 prevajalcev in 50 članov podpornega osebja.