Zakonca, posebna pionirja, ki oznanjujeta na odmaknjenem področju v Braziliji, sta slišala za Valdiro, žensko, ki je pred 13 leti preučevala Sveto pismo. Do Valdire sta morala potovati po makadamski cesti z nevarnimi prehodi čez reko. Nazadnje sta jo našla in ta je že nestrpno čakala, da bi nadaljevala tečaj. Ker je živela na odročnem delu države, je  bilo za tečaj treba poiskati posebno rešitev. Imela je mobilni telefon, vendar je bil edini kraj, kjer je imelo omrežje dobro pokritost, na polju, daleč od njenega doma. Poleg tega je Valdira lahko preučevala samo zvečer, po 21. uri. Predstavljajte si prizor: Mlada ženska ponoči sama sedi na polju z mobilnim telefonom v roki in ima svetopisemski tečaj v soju sveče.

Valdira na svojem mobilnem telefonu posluša tudi nedeljske shode. Shod gre poslušat na polje s svojim Svetim pismom, revijo Stražni stolp in pesmarico. Če dežuje, ima s seboj tudi dežnik.

Marca je Valdira prepotovala skoraj 100 kilometrov do najbližje kraljestvene dvorane, da bi lahko bila prisotna na posebnem shodu, na katerem je bil objavljen izid revidiranega portugalskega Prevoda novi svet. Bila je zelo navdušena, ker je prejela svoj izvod novega Svetega pisma. Ko so jo pohvalili za njen trud, da preučuje, je rekla: »Saj sploh ni tako težko!«

Ljudstvo Yukpa so Indijanci, ki živijo v Kolumbiji. Preden je Frank, ki služi kot posebni pionir, obiskal eno od njihovih skupnosti, je bil opozorjen, da je John Jairo, krajevni poglavar, odgnal nekaj evangeličanskih skupin, ki so želele tam oznanjevati. John je nekoč, ko je izvedel, da njihov duhovnik pobira desetino, začel streljati v zrak, tako da je duhovnik hitro pobegnil.

Frank se spominja: »Ko smo prišli do te skupnosti, je bila prva oseba, ki nam je prisluhnila, ravno ena od hčerk Johna Jaira! Ko smo ji pokazali knjigo Kaj Sveto  pismo v resnici uči?, je takoj rekla: ‚Tej veri želim pripadati!‘ Nato pa je odhitela k svojemu očetu in mu povedala, da smo prišli. Ta nas je nemudoma zbral skupaj. Bili smo na trnih, ko smo se sestali z njim. Preden smo uspeli kar koli reči, je povedal: ‚Vem, da imate pravo vero. Pred osmimi leti sem na odlagališču odpadkov v Becerrilu našel ravno takšno knjigo, kakršno ste dali moji hčerki. Od takrat, ko sem jo prebral, sem čakal, da boste prišli sem. Vedel sem, da boste nekega dne prišli. Hočem, da mene, mojo družino in to skupnost učite o Svetem pismu. Naša vrata so vam odprta.‘

Zaradi teh besed so nam v oči stopile solze. Vsa skupnost se je zbrala in prisluhnila našemu sporočilu, John  Jairo pa je to, kar smo govorili, tolmačil v njihov jezik. Ko smo odhajali, nam je za prenašanje prtljage posodil oslička. Sedaj vodimo 47 svetopisemskih tečajev s 120 posamezniki ljudstva Yukpa iz različnih skupnosti, mednje spadata tudi John Jairo in njegova hčerka.«

José, nekdanji goreč katoličan, živi v Ekvadorju. Takole piše: »Bil se poln plamtečega sovraštva do Jehovovih prič. Preganjal sem jih deset let. Zbiral sem drhal, fizično zlorabljal Priče in jih obtoževal, da so tatovi, nato pa na policijski postaji vztrajal, da sam zaklenem ključavnico njihove celice. Ob neki priložnosti smo uničili avtomobil, ki je bil last neke Priče. Enkrat drugič  pa smo motor, ki je pripadal nekomu od Prič, vrgli v sotesko.

Nato sem leta 2010 zbolel za prašičjo gripo. Zdravnik mi je naročil, naj zapustim svoj dom visoko v Andih in se preselim na obalo, kjer je toplejše podnebje, da bi tam okreval. Preselil sem se na obalo, na majhno farmo, ki je bila last sorodnice, in nazadnje sem moral sam skrbeti za farmo. Ker sem živel sam, sem se obupno želel pogovarjati s komer koli. Kdo je prišel na farmo? Jehovove priče! Z njimi sem se pogovarjal iz čiste osamljenosti in bil osupel nad tem, kako so uporabljali Sveto pismo. Iz radovednosti sem sprejel svetopisemski tečaj. Po šestih mesecih preučevanja sem prvič obiskal shod. Zelo sem bil navdušen nad prijaznostjo in ljubečim zanimanjem, ki so mi ga tam izkazali, zato sem se vprašal: Kaj pa, če so to res Božji pravi služabniki? Napredoval sem in se aprila 2014 končno krstil.

Bilo mi je žal, da sem preganjal Priče. Vendar mi je Jehova dal priložnost, da se nekoliko odkupim. Četrtega oktobra 2014 sem bil na okrajnem zboru intervjuvan glede mojega nekdanjega nasprotovanja. Brat me je vprašal: ‚Če bi se lahko opravičil komu izmed tistih, ki si jih preganjal, kdo bi to bil?‘ Takoj sem odgovoril, da bi se opravičil bratu Edmundu, vendar pa da ne vem, kako naj ga najdem. Sploh nisem vedel, da je okrajni nadzornik tega brata povabil za oder. Ko sva se z Edmundom potem na odru objela in skupaj jokala, je navzoče to ganilo do solz.«

Oznanjevalska skupina sester je v Asunciónu v Paragvaju ob pripekajočem opoldanskem soncu že do  konca obdelala področje, ki ji je bilo dodeljeno. Nato pa so se vseeno odločile, da bodo obiskale še nekaj bližnjih domov. Ena od sester je rekla: »Morda pa nekdo moli.« V hiši na vogalu je mlada ženska z nasmehom pozdravila sestri, ki sta jo obiskali, in ju vprašala, ali sta Jehovovi priči. Povedala je, da se je v Paragvaj pred mesecem dni preselila zaradi službe. Pred tem je živela v Boliviji in tam je že preučevala Sveto pismo. Nihče od njenih novih sosedov ji ni znal povedati, kje so Jehovove priče, zato je molila: »Jehova, prosim, naj me tvoje Priče najdejo.« Še isti dan sta jo obiskali sestri in se z njo dogovorili za svetopisemski tečaj.