MOJA mama je bila zelo jezna, ko sva jaz in moja žena Cico postala Jehovovi priči. Nekega dne je mama domov povabila vse sorodnike, saj je upala, da me bodo prepričali, naj se ne družim več s Pričami. Dali so mi dve možnosti – ali si premislim ali pa se mi bo družina odrekla.

Odločil sem se, da se bom preselil iz mesta. Ker sem po poklicu kovinar, sem razmišljal, da bi se preselil v Kutaisi, ki je drugo največje mesto v Gruziji, saj bi tam lahko hitro našel zaposlitev. Vedel sem tudi, da je tam velika potreba po oznanjevalcih, zato sem Jehova prosil za vodstvo.

Nedolgo zatem sem srečal enega od svojih svetopisemskih učencev, ki je živel v majhnem mestu Džvari. Ko je izvedel, da razmišljam o selitvi v Kutaisi, me je prosil, naj se raje preselim v kraj, kjer živi on. Rekel mi je: »Imam svoje stanovanje. Midva z ženo in najini otroci bomo spali v eni sobi, ti in tvoja žena pa lahko imata drugo sobo.«

 Ker sem hotel ugotoviti, kakšna je Jehovova volja, sem bratu rekel, da bom sprejel njegovo ponudbo in se začasno namestil pri njem doma, samo pod pogojem, če bom v Džvariju v zelo kratkem času našel tako službo kot tudi stanovanje. Na moje veliko presenečenje se je učenec še istega dne vrnil s seznamom prostih delovnih mest.

Nekaj dni kasneje sva se z ženo preselila v Džvari. Že od prvega dne sem imel službo, ki je bila zelo dobro plačana. Moj novi šef mi je ponudil veliko hišo, ki je bila last njegovega podjetja. Kmalu zatem, so me bratje prosili, ali bi pomagal pri skrivnem tiskanju svetopisemske literature. Z ženo sva imela v hiši veliko prostora, zato smo tiskali kar pri nama doma.

V najini prostorni hiši so več let potekali spominska slovesnost in drugi posebni dogodki. Pod najino streho se je krstilo več kot 500 posameznikov! Tako zelo sem vesel, da sem se pustil voditi Jehovovemu vodstvu!