LETA 1989 sva z možem pri najinem sosedu prišla v stik s Pričami. Brat Givi Barnadze, ki je z najinim sosedom preučeval Sveto pismo, ni imel lastnega izvoda te knjige. V tistem času je bilo v Gruziji namreč težko priti do Svetega pisma.

To, kar sva slišala, nama je bilo zelo všeč, in želela sva dobiti izvod Svetega pisma. Kasneje je mož srečal svojega brata in mu omenil, da si želi imeti to knjigo. Na njegovo presenečenje mu je ta povedal, da je nedavno kupil nov prevod Svetega pisma v gruzinščini in da mu ga z veseljem podari.

Ko se je Badri vrnil domov, se je usedel za mizo in vse do mraka bral Sveto pismo. Naslednji dan je, takoj ko je vstal, nadaljeval branje. Ko sem prišla iz službe domov, sem ga  našla za mizo, še vedno zatopljenega v Sveto pismo. Ni se mogel odtrgati od te knjige! Zato sem mu predlagala, naj si vzame nekaj dni dopusta, da bi jo lahko prebral. Kmalu mu je uspelo prebrati celotno Sveto pismo.

Ko sva kasneje z bratom Barnadzejem začela preučevati knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja, sva bila zelo vesela, da imava lastno Sveto pismo. Pri preučevanju smo se dobro dopolnjevali – midva nisva imela osebnega izvoda knjige Resnica, najin učitelj pa ni imel Svetega pisma! Čez kako leto sva se z Badrijem krstila.