Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

GRUZIJA | 1924–1990

Shodi pomagajo vsem krepiti vero

Shodi pomagajo vsem krepiti vero

Krščanski shodi so imeli pomembno vlogo pri tem, da so si novi pridobili močno vero. Pravzaprav so bili novokrščeni kristjani enako željni svoj dom ponuditi za shode kot večletni kristjani. Vsi, ki so obiskovali shode, so bili prisrčno sprejeti, zaradi česar so se med njimi stkale močne vezi ljubezni.

Ko je bilo nekaj učencev pripravljenih za krst, so se organizirali posebni shodi, ki so potekali neopazno. En takšen shod so bratje organizirali avgusta 1973 zunaj Suhumija, nedaleč od obale Črnega morja. Bilo je 35 kandidatov za krst, vendar se jim ni uspelo krstiti! Še pred koncem shoda je namreč prišla policija in aretirala nekatere brate in sestre, tudi Vladimirja Gladjuka.

Takoj ko so bili Vladimir in drugi bratje izpuščeni, so stopili v stik z vsemi kandidati za krst. Dva dni po nameravanem krstu so bili kandidati končno krščeni. Vladimir se spominja: »Čutili smo, da je Jehova na naši strani. Po krstu smo skupaj molili in se zahvalili Jehovu.«

Nasprotovanje pripomore k širjenju dobre novice

Dva dni po tem krstu je bil Vladimir Gladjuk znova aretiran. Kasneje so bili on, Itta Sudarenko in Natela Čargeišvili obsojeni na večletne zaporne kazni. Ta aretacija je razžalostila oznanjevalce, vendar so bili odločeni še naprej oznanjevati, a veliko bolj previdno.

Niso hoteli pritegniti pozornosti oblasti, zato niso oznanjevali v domačem kraju, ampak so šli oznanjevat v druga mesta in vasi. Tako je nasprotovanje dejansko pripomoglo k temu, da se je dobra novica še bolj razširila.

Med komunističnim režimom so oznanjevalci, ki so živeli v večjih mestih, pričevali ljudem po mirnih ulicah in parkih. Pogosto so srečevali ljudi, ki so iz drugih mest in vasi prišli obiskat sorodnike ali nakupovat. Če je posameznik pokazal zanimanje za dobro novico, so ga prosili za naslov in se dogovorili za ponovno srečanje.

Babuca Džedželava je bila ena od tistih, ki so veliko potovali po zahodnem delu Gruzije. Spominja se: »Ker sem imela sorodnike na različnih koncih, moja pogosta potovanja niso vzbujala sumov. Po približno dveh letih sem preučevala Sveto pismo z več kot 20 osebami v Zugdidiju in še s 5 osebami v mestu Čhorocku. Vsi ti so se krstili.«

Vse večja potreba po literaturi v gruzinščini

Kmalu je postalo očitno, da se nujno potrebujejo publikacije v gruzinščini. Ko so oznanjevalci opravljali ponovne obiske ali vodili svetopisemske tečaje, so ugotovili, da potrebujejo Sveto pismo in svetopisemske publikacije v jeziku, ki ga njihovi učenci najbolje razumejo. *

Babuca se spominja, kako težko je bilo voditi svetopisemski tečaj brez kakršnih koli publikacij v gruzinščini. Pripoveduje: »Sveto pismo in druge publikacije sem imela samo v ruščini, zato sem pogosto morala tistim, s katerimi sem imela tečaj, prevajati gradivo za preučevanje.« Pri prevajanju ni imela nobenih pripomočkov razen slovarja. V gruzinščino je prevajala članke iz naših revij, uspelo pa ji je tudi prevesti celoten Matejev evangelij!

Pogumne Priče so doma na majhnih šapirografih razmnoževale publikacije.

Zainteresirani so tako zelo cenili članke, prevedene v njihov materni jezik, da so si bili pripravljeni publikacije prepisovati za osebno rabo. Ker je bilo težko priti do izvodov Svetega pisma v gruzinščini, so nekateri učenci celo postali novodobni »prepisovalci« Božje Besede.

»Prepisoval sem po cel dan«

Publikacije, prevedene v gruzinščino, so krožile med Pričami in zainteresiranimi, tako da so vsi prišli na vrsto, da jih preberejo. Vsak je imel na voljo samo nekaj dni ali tednov, da prebere publikacijo. Ko so bratje in sestre nekoč prišli do izvoda Grških spisov v sodobni gruzinščini, je neka družina izkoristila priložnost, da si naredi prepis tega dela Svetega pisma.

Raul Karčava je imel samo 13 let, ko ga je oče prosil, naj prepiše Grške spise. Pripoveduje: »Oče je kupil celo škatlo zvezkov in različna pisala, saj je upal, da me bo s tem motiviral. Naloga se mi je zdela zelo obsežna, vendar sem sprejel ta izziv. Prepisoval sem po cel dan, ustavil pa sem se le toliko, da sem si malo pretegnil roke.«

Prepisi Stražnega stolpa in Dnevnega pregledovanja Svetega pisma v gruzinščini

Raulovi domači so bili presrečni, ko so izvedeli, da so se bratje strinjali, da ta zelo zaželena knjiga nekaj dodatnih tednov ostane pri njih, tako da je mladi Raul lahko dokončal svojo naporno nalogo. V samo dveh mesecih je uspel prepisati vseh 27 knjig Krščanskih grških spisov!

Trud takšnih marljivih prepisovalcev vseeno ni bil dovolj, da bi se povsem potešila duhovna lakota vse večjega števila svetopisemskih učencev. Pogumni bratje in sestre so se zato lotili tveganega razmnoževanja svetopisemskih publikacij na svojih domovih in tudi razširjanja teh publikacij.

Oznanjevanje na zahodu Gruzije je dobivalo zagon. Kako pa je bilo na vzhodu države? Ali je bil v glavnem mestu Tbilisiju kdo, ki bi lahko pomagal iskrenim iskalcem resnice, kot je bil prej omenjeni Vaso Kveniašvili?

Resnica doseže glavno mesto

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so sovjetske oblasti skušale vzeti pogum Jehovovim pričam tako, da so jih v enem kraju za drugim izgnale z njihovih domov. To se je zgodilo ukrajinskima zakoncema Oleksiju in Lidiji Kurdas, ki sta se priselila v Tbilisi. Zaradi svoje vere sta veliko let preživela v sovjetskih delovnih taboriščih.

Larisa Kesaeva (poročena Gudadze) v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja

Oleksij in Lidija sta o resnici govorila z Zaurom in Eteri Kesaev, ki sta bila zelo verna. Njuna hči Larisa, ki je takrat imela 15 let, pripoveduje o njihovem prvem stiku z Oleksijem in Lidijo: »Skušali smo dokazati, da je pravoslavna vera edina prava vera. Po nekaj razpravah nam je zmanjkalo argumentov, onadva pa sta nam še naprej dopovedovala na podlagi Svetega pisma.«

Larisa nadaljuje: »Vsakič ko smo bili v cerkvi, sem prebrala deset zapovedi, ki so bile napisane na steni med dvema ikonama. Toda tisti večer, ko nam je Oleksij prebral 2. Mojzesovo 20:4, 5, sem bila šokirana. Ponoči nisem mogla spati, ker sem ves čas razmišljala: ‚Ali je res, da s čaščenjem ikon pravzaprav kršimo Božjo zapoved?‘«

Larisa je bila tej zadevi odločena priti do dna, zato je naslednji dan zgodaj zjutraj stekla v cerkev in znova prebrala zapoved: »Ne delaj si rezanih podob [. . .]. Ne priklanjaj se jim.« Prvič v svojem življenju je dojela pomen te Božje zapovedi. Larisa in njena starša so se sčasoma krstili in bili med prvimi Pričami v Tbilisiju.

Njegovo iskanje pravice se obrestuje

Vaso Kveniašvili je skoraj 20 let po svojem prvem stiku z resnico srečal nekoga, ki je obiskoval shode Jehovovih prič v Tbilisiju. Navdušen je bil, da je znova prišel v stik s Pričami. Tako dolgo je čakal na to.

Vaso Kveniašvili je postal Priča približno 24 let po svojem prvem stiku z resnico.

Bratje v Tbilisiju so se sprva obotavljali vključiti Vasa v krščanske dejavnosti, saj je bil zaradi svoje kriminalne preteklosti na slabem glasu. Nekatere Priče so se celo bale, da po naročilu sovjetskih oblasti vohuni za njimi. Zato mu bratje štiri leta niso dovolili obiskovati krščanskih shodov.

Ko je postalo jasno, da Vaso nima slabih namenov, so mu nazadnje dovolili, da se pridruži tamkajšnji občini in se krsti. Končno se je lahko še bolj zbližal z »Bogom, ki sodi pravično« in katerega je iskal vse od svoje mladosti. (Iza. 30:18) Z enako neomajnostjo je služil Jehovu do svoje smrti leta 2014.

Leta 1990 je bilo oznanjevalsko delo že dobro ukoreninjeno tako v zahodni kot vzhodni Gruziji. Kakih 900 oznanjevalcev je vodilo 942 svetopisemskih tečajev. Bil je položen temelj za izreden porast, ki je sledil v naslednjih letih.

^ odst. 12 V komunističnem obdobju ni bilo veliko izvodov Svetega pisma, čeprav so bili nekateri deli te knjige prevedeni v gruzinščino že v petem stoletju n. št. (Glej okvir »Sveto pismo v gruzinščini«.)