Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je večina občin v Gruziji imela le enega starešina ali strežnega služabnika. Običajno so bile občine sestavljene iz več skupin, ki so se shajale vsaka zase. Oznanjevalci so bili namreč razkropljeni po razsežnem področju, na katerem je bilo nekaj manjših mest in vasi.

Džoni Šalamberidze in Pavle Abdušelišvili, ki sta že služila na oddaljenih področjih, sta bila dodeljena kot pomoč v mesto Telavi v pokrajini Kahetija. Tamkajšnja občina je imela 300 oznanjevalcev, a nobenega starešina. Sestavljalo jo je 13 skupin, ki so se shajale na različnih lokacijah.

 Džoni in Pavle sta kmalu ugotovila, kaj brate najbolj ovira pri tem, da bi duhovno napredovali. Džoni pojasni: »Številni bratje so imeli velika polja in vinograde. Na podeželju je običaj, da si sosedje pomagajo med seboj pri opravilih na polju in v vinogradu, zato so naši bratje veliko časa preživeli z neverujočimi.« (1. Kor. 15:33)

Džoni in Pavle sta bratom predlagala, naj za pomoč pri trgatvi in spravljanju poljščin prosijo druge Priče. Tako bi med opravljanjem teh del imeli korist od dobre družbe. (Prid. 4:9, 10) Džoni opaža: »Vezi bratske ljubezni v občini so se okrepile.« Ko sta Džoni in Pavle tri leta kasneje odšla iz Kahetije, je bilo tam pet starešin in dvanajst strežnih služabnikov.

Naše delovanje je bilo omejeno vse do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, zato so se Priče shajale v manjših skupinah, in to samo za Občinsko preučevanje knjige in Preučevanje Stražnega stolpa. Ti shodi so bili sicer spodbudni, vendar oznanjevalcev niso usposabljali za oznanjevanje.

To se je spremenilo s padcem komunističnega režima. Jehovova organizacija je takrat odredila, naj občine tedenskima shodoma dodajo še Teokratično strežbeno šolo in Službeni shod.

Naili Hucišvili in njena sestra Lali Alekperova se teh shodov z veseljem spominjata. Lali pravi: »To je bil zelo vznemirljiv čas. Vsi smo bili navdušeni, da so zdaj lahko tudi sestre sodelovale v programu.«

Naili pove: »V nekem prikazu je stanovalka brala časopis na odru in takrat je nekdo potrkal na vrata. Ko je  povabila naprej, sta skozi glavna vrata v dvorano vstopili sestri in odšli naravnost na oder!« Lali še doda: »Ti shodi, pa naj so bili včasih še tako neobičajni, so nam pomagali izboljšati oznanjevalske spretnosti.«

Nekaj bratov je precej let doma razmnoževalo biblijsko literaturo. Pri tem so uporabljali ročne stroje za razmnoževanje. Da bi bratje zadostili vse večjim potrebam po publikacijah, so se obrnili na komercialne tiskarne. Te so začele tiskati naše revije po razumni ceni.

Naši bratje so bili zelo iznajdljivi pri pripravi originalnega izvoda za tiskanje. Prevedeno besedilo v gruzinščini so skrbno natipkali, skladno s prelomom izvirne angleške revije. Nato so iz izvirne revije izrezali slike in jih prilepili na natipkani izvod. Na koncu so iz časopisov izrezali črke v privlačnem stilu pisave in jih nalepili na izvirno angleško naslovnico. Originalni izvod je bil sedaj pripravljen, da gre v tisk!

Ko so se pojavili osebni računalniki, sta mlada brata, Levani Kopaliani in Leri Mirzašvili, obiskala tečaje, da bi se naučila, kako računalnik kar najbolje uporabljati. Leri se spominja: »Bili smo neizkušeni in ni šlo vedno vse gladko. Toda z Jehovovo pomočjo smo kaj kmalu tipkali naše revije in delali prelom besedila.«

Občine v Gruziji so kljub oviram začele dobivati štiribarvne revije, natisnjene na domačih tleh. Sčasoma pa je postajalo vse težje zadostiti vedno večjim potrebam. Jehovova organizacija je Božjim služabnikom v Gruziji priskrbela ljubeče vodstvo ob ravno pravem času.

Leta 1992 je v St. Peterburgu v Rusiji potekalo mednarodno zborovanje. Bratje iz Gruzije so se takrat imeli priložnost srečati s predstavniki nemškega podružničnega urada. »Pojasnili so nam, kako običajno poteka prevajanje,« pripoveduje Genadi Gudadze. »Rečeno nam je bilo, da nas bo čez čas nekdo obiskal in nam pomagal pri prevajanju.«

Tiskanje biblijskih publikacij v gruzinščini ni bilo prav nič enostavno. Ta jezik ima edinstveno pisavo, program pa, ki ga je razvila naša organizacija, in sicer Mnogojezični elektronski založniški sistem (MEPS), še ni imel gruzijske abecede. Zato so morali za prelom in tiskanje v sistem vnesti novo vrsto pisave.

Že prej, proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, se je gruzijska družina Datikašvili preselila v Združene države. Tam je hčerka Marina, ena od otrok, kasneje spoznala resnico. Bila je v neprecenljivo pomoč bratom v brooklynskem Betelu, ko so ti začeli risati gruzijske črke, zato da bi v sistem MEPS vnesli gruzijsko abecedo. Kmalu so v Nemčiji natisnili nekaj zloženk in brošuro »Glej, vse delam novo!«.

Leta 1993 sta v Tbilisi iz nemške podružnice prišla Michael Fleckenstein in njegova žena Silvia, da bi ustanovila prevajalsko skupino. »Še vedno sem imel v mislih srečanje v St. Peterburgu,« pripoveduje Michael. »V Tbilisi sva prišla 18 mesecev kasneje in presenečena sva bila, ko so nama predstavili prevajalsko skupino, ki je zelo dobro opravljala svoje delo!«

 Čez nekaj mesecev je v pisarni v nekem majhnem stanovanju delovala skupina enajstih polnočasnih prevajalcev. Zahvaljujoč dragocenemu usposabljanju, ki ga je priskrbela Jehovova organizacija, so občine pričele redno prejemati duhovno hrano.

Po razpadu Sovjetske zveze so v številnih nekdanjih sovjetskih republikah izbruhnili državljanski nemiri in etnični spori. Gruzija ni bila nobena izjema. Zato je bilo nevarno potovati, še zlasti tvegano je bilo prečkanje državne meje.

Nekega novembrskega dne leta 1994 je Aleko Gvritišvili skupaj z dvema bratoma želel prečkati državno mejo. Tam jih je ustavilo nekaj oboroženih mož. Ti so bratom ukazali, naj stopijo iz avtomobila. »Ko so zagledali biblijsko literaturo, so postali jezni,« pravi Aleko. »Postavili so nas v vrsto, kot da nas nameravajo ubiti. Goreče smo molili k Jehovu. Po kakih dveh urah nam  je eden izmed njih rekel: ‚Vzemite svojo literaturo in pojdite. Če pa se vrnete, vam bomo sežgali avtomobil in vas pokončali.‘«

Bratje so kljub takšnemu ustrahovanju še naprej dostavljali duhovno hrano. Brat Zaza Džikurašvili, ki se je veliko žrtvoval za to, da je v Gruzijo dostavljal biblijsko literaturo, pove: »Vedeli smo, da naši bratje in sestre potrebujejo duhovno hrano. Naše drage žene so nas pri tem zelo podpirale.«

»Veliko bratov, ki so sodelovali pri prevažanju literature, je imelo družino,« se spominja Aleko. Kaj jih je motiviralo, da kljub nevarnosti niso odnehali? Aleko nadaljuje: »Predvsem to, da smo do Jehova čutili močno hvaležnost in ljubezen. Poleg tega smo želeli za svoje drage brate in sestre skrbeti tako kakor Jehova.«

Zaradi požrtvovalnosti takšnih bratov se je v vseh letih, ko so vladale nemirne razmere, redno dostavljala literatura. Kasneje so bratje izbrali varnejše poti med Nemčijo in Gruzijo.

Ko so se leta 1995 politične razmere ustalile, so Priče uredile vse potrebno za prvo območno zborovanje. Poleti leta 1996 je kakih 6000 delegatov iz celotne Gruzije obiskalo območna zborovanja v treh krajih, in sicer v mestih Gori, Marneuli in Cnori.

Navzoči so si še zlasti zapomnili zborovanje, ki je bilo organizirano blizu Gorija. Sedaj je bilo povsem drugače kakor nekoč, ko bratje niso vedeli, ali bo za  spominsko slovesnost prišlo dovolj ljudi, da bodo zapolnili krajevno dvorano! Tokrat so pričakovali več kot dva tisoč navzočih, vendar niso mogli najti dovolj velikega prostora, ki bi lahko gostil ta dogodek. Odločili so se, da bodo zborovanje organizirali na prostem, v čudovitem gorskem kampu nedaleč od mesta.

Brat Kako Lomidze, ki je služil v zborovalnem odboru, pravi: »Bratje in sestre so po programu skupaj preživljali čas, peli so pesmi in uživali v prisrčni družbi. Vsem je postalo jasno, da Božje ljudstvo povezuje močna vez ljubezni.« (Jan. 13:35)

Z letom 1996 je bilo v Gruziji urejeno, da so potujoči nadzorniki obiskali vsako krščansko občino za cel teden. Zato so bili postavljeni novi potujoči nadzorniki in ti so se pridružili bratom, ki so v zahodni in vzhodni Gruziji že služili v tej veji službe.

Nedvomno so potujoči nadzorniki z »ljubečim naprezanjem« in zvestim služenjem pomagali občinam, da so lahko rasle in še natančneje upoštevale teokratična navodila. (1. Tes. 1:3) Med letoma 1990 in 1997 je bil porast zares izreden. Medtem ko so leta 1990 o svojem delovanju poročali 904 oznanjevalci, pa je samo sedem let kasneje dobro novico objavljalo 11.082 oznanjevalcev!

Duhovna rast, ki se je pričela nekaj desetletij pred tem, je bila sedaj očitna in se je širila po vsej deželi. Toda Jehova je za svoje služabnike v Gruziji imel pripravljenih še več blagoslovov.