Kaj trdijo mnogi znanstveniki? Vse žive celice delimo v dve večji skupini, in sicer na tiste z jedrom in na tiste brez jedra. Človeške, živalske in rastlinske celice imajo jedro, bakterijske celice pa ga nimajo. Celice z jedrom se imenujejo evkariontske, celice brez jedra pa prokariontske. Prokariontske celice so sorazmerno manj zapletene od evkariontskih, zato mnogi verjamejo, da so se živalske in rastlinske celice razvile iz bakterijskih.

Pravzaprav mnogi učijo, da so nekatere »preproste« prokariontske celice milijone  let požirale druge celice, vendar jih niso prebavile. Glede na to teorijo naj bi si neinteligentna »narava« izmislila, kako narediti korenite spremembe v delovanju zaužitih celic, pa tudi to, kako te spremenjene celice ohraniti znotraj celice »gostiteljice«, ko se ta podvaja.⁹ *

Kaj pravi Sveto pismo? V Svetem pismu piše, da je življenje na Zemlji proizvod inteligentnega uma. Premislite o jasni svetopisemski logiki: »Seveda vsako hišo kdo zgradi, tisti, ki je zgradil vse, pa je Bog.« (Hebrejcem 3:4) Drug svetopisemski odlomek pa za Boga pravi: »Koliko je tvojih del, o Jehova! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih stvaritev. [. . .] Mrgoli živali brez števila, živih bitij, majhnih in velikih.« (Psalm 104:24, 25)

Kaj odkrivajo dokazi? Zaradi napredka v mikrobiologiji lahko pokukamo v strah zbujajočo notranjost najpreprostejših živih prokariontskih celic, ki jih poznamo. Glede na teorije evolucionističnih znanstvenikov naj bi bile prve žive celice nekoliko podobne današnjim »preprostim« prokariontskim celicam.¹⁰

Če teorija o evoluciji drži, bi ta morala priskrbeti zadovoljivo razlago o tem, kako se je po naključju razvila prva »preprosta« celica. Če pa je bilo življenje ustvarjeno, bi morali biti dokazi bistroumnega načrtovanja očitni celo v najmanjšem bitju. Zakaj se ne bi odpravili na ogled prokariontske celice? Ob tem se vprašajte, ali je mogoče, da bi takšna celica nastala po naključju.

Da bi se lahko podali na ogled prokariontske celice, bi se morali tako zelo pomanjšati, da bi bili 100-krat manjši od pike na koncu tega stavka. Podobno kot opečnata stena zapira vstop v tovarno, čvrsta, prožna membrana zapira vstop v celico. Drug na drugega bi morali zložiti kar kakih 10.000 plasti te membrane, da bi dobili debelino komaj enega lista papirja. Kljub temu je celična membrana veliko bolj dovršena od opečnate stene. V čem pa?

Celična membrana podobno kot tovarniška stena varuje notranjost celice pred morebitnim sovražnim okoljem. Vendar membrana ni nekaj trdega. Celici denimo omogoča »dihanje«, tako da majhnim molekulam, kot je na primer kisik, dovoljuje prehajanje v celico ali iz nje. Toda zapletenejšim in morebitnim škodljivim molekulam onemogoča vstop brez dovoljenja celice. Njena naloga je tudi, da koristnim molekulam preprečuje, da bi celico zapustile. Kako membrani vse to uspe?

Pomislite spet na tovarno. Morda so v njej varnostniki, ki nadzorujejo, kateri izdelki se dovažajo in odvažajo skozi vrata v tovarniški steni. Podobno so tudi v celično membrano vstavljene posebne  beljakovinske molekule, ki imajo vlogo vrat in varnostnikov.

Nekatere od teh beljakovin (1) imajo na sredi odprtino, ki samo določenim vrstam molekul dovoljuje vstop in izstop iz celice. Druge beljakovine so na eni strani celične membrane (2) odprte, na drugi strani pa zaprte. Imajo nekakšne doke (3), ki so oblikovani tako, da ustrezajo samo določeni snovi. Ko takšna snov zapluje v dok, se drugi konec beljakovine odpre in skozi membrano spusti tovor (4). Vse to se dogaja na površini celo najpreprostejše celice.

Zamislite si, da ste dobili dovoljenje in ste lahko mimo »varnostnika« prišli v celico. Notranjost prokariontske celice napolnjuje vodna tekočina, ki je bogata s hranili, solmi in drugimi snovmi. Celica iz teh »surovin« izdeluje vse, kar potrebuje. Toda ta proces ni prepuščen naključju. Podobno kot učinkovita tovarna tudi celica poskrbi, da tisoče kemičnih reakcij poteka v točno določenem redu in ob predpisanem času.

Celica veliko časa porabi za izdelovanje beljakovin. Kako pa to dela? Najprej lahko opazite, da izdela okoli 20 različnih temeljnih gradbenih elementov, imenovanih aminokisline. Ti gradbeni elementi so nato dostavljeni ribosomom (5). Ribosomi, ki bi jih lahko primerjali z avtomatskimi stroji, povežejo aminokisline po natančnem zaporedju, tako da nastane določena beljakovina. Tako kakor delovanje tovarne morda nadzoruje osrednji računalniški program, tudi mnoge celične funkcije nadzoruje »računalniški program« ali kodni zapis, znan kot DNK (6). Od DNK dobi ribosom prepis podrobnih navodil, katero beljakovino naj izdela in kako (7).

Kar se zgodi potem, ko nastane beljakovina, je naravnost osupljivo! Vsaka beljakovina se naguba v edinstveno tridimenzionalno obliko (8). Ta oblika določa, katero delo bo beljakovina opravljala. * Predstavljajte si tekoči trak, kjer sestavljajo dele stroja. Da bi stroj delal,  mora biti vsak njegov del natančno izdelan. Enako je z beljakovino. Če ni natančno izdelana in nagubana v ravno pravšnjo obliko, ne more pravilno opravljati svojega dela in lahko celo poškoduje celico.

Kako pa beljakovina najde pot od kraja, kjer je bila narejena, do kraja, kjer se potrebuje? Vsaka beljakovina, ki jo celica naredi, ima vgrajeno »ploščico z naslovom«. Tako je beljakovina dostavljena res tja, kjer jo potrebujejo. Vsako minuto je izdelanih in dostavljenih na tisoče beljakovin, in vsaka prispe na pravi naslov.

Zakaj so ta dejstva pomembna? Kompleksne molekule v najpreprostejšem živem bitju se ne morejo deliti same. Zunaj celice razpadejo. Znotraj celice pa se ne morejo deliti brez pomoči drugih kompleksnih molekul. Encimi so denimo potrebni pri izdelavi posebne energijske molekule, ki se imenuje adenozintrifosfat (ATP), obenem pa je energija te molekule potrebna pri izdelavi encimov. Podobno je za nastanek encimov potrebna DNK (o tej molekuli bo govoril  3. del), encimi pa so potrebni pri izdelavi DNK. Tudi druge beljakovine lahko izdela samo celica, vendar celica ne more nastati brez beljakovin. *

Mikrobiolog Radu Popa se ne strinja s svetopisemsko pripovedjo o ustvaritvi. Vseeno pa je leta 2004 postavil vprašanje: »Če nam, ki smo imeli vse razmere pri poskusu pod nadzorom, ni uspelo ustvariti življenja, kako je to uspelo naravi?«¹³ Dejal je še: »Mehanizmi, ki so potrebni za delovanje žive celice, so tako kompleksni, da se zdi nemogoče, da bi se vsi pojavili hkrati in čisto po naključju.«¹⁴

Kaj menite vi? Evolucijska teorija skuša nastanek življenja na Zemlji razložiti brez Božjega posega. Toda, več ko znanstveniki odkrijejo o življenju, manj verjetno se zdi, da bi to nastalo po naključju. Zato se nekateri evolucionistični znanstveniki skušajo ogniti tej dilemi, in sicer tako, da naredijo razliko med evolucijsko teorijo in vprašanjem o nastanku življenja. Toda, ali se vam to zdi razumno?

Evolucijska teorija temelji na zamisli, da je najprej po dolgem nizu srečnih naključij vzniknilo življenje. Nato naj bi po drugem nizu nevodenih naključij nastala vsa osupljivo raznolika in kompleksna živa bitja. Vendar če ta teorija nima podlage, kako je potem z drugimi teorijami, ki so zgrajene na tej predpostavki? Tako kakor bi se nebotičnik, ki ne bi bil zgrajen na temeljih, zrušil, se bo sesula tudi evolucijska teorija, ki ne more pojasniti nastanka življenja.

Do česa ste se dokopali po kratkem pregledu zgradbe in delovanja »preproste« celice – do dokazov za mnoga naključja ali do dokazov za genialno načrtovanje? Če glede tega še niste povsem prepričani, si podrobneje oglejte »program«, ki nadzira delovanje vseh celic.