Kaj trdijo mnogi znanstveniki? Mnogi biologi in drugi znanstveniki menijo, da je DNK s svojimi kodiranimi navodili nastala z nenadzorovanimi naključnimi dogodki, ki so se zvrstili v milijonih let. Pravijo, da dokazov za načrtnost ni videti ne v zgradbi te molekule, ne v informacijah, ki jih ima in prenaša naprej, niti v njenem načinu delovanja.¹⁷

Kaj pravi Sveto pismo? V Svetem pismu beremo, da za oblikovanje različnih delov našega telesa, in celo za čas njihovega nastanka, obstaja nekakšna knjiga, ki ima izvor pri Bogu. Bodite pozorni, kako je te stvari po navdihnjenju opisal kralj David, ko je za Boga rekel: »Tvoje oči so me videle, ko sem bil še zarodek, in v tvoji knjigi so bili zapisani vsi moji deli – tudi dnevi, v katerih naj bi nastajali – ko ni bilo še niti enega.« (Psalm 139:16)

Kaj odkrivajo dokazi? Če ima evolucijska teorija prav, bi moralo biti vsaj razumsko videti mogoče, da bi DNK nastala po nizu naključnih dogodkov. Če pa ima prav Sveto pismo, bi nam morala DNK predložiti trdne dokaze za to, da je proizvod inteligentnega uma, ki ima občutek za red.

Tema o DNK je dokaj razumljiva in nadvse zanimiva, če jo preučimo s poenostavljenimi izrazi. Zato se zdaj odpravimo še na eno potovanje v notranjost  celice. Vendar bomo tokrat obiskali človeško celico. Zamislite si, da greste v muzej, ki naj bi vas poučil o tem, kako takšna celica deluje. Ves muzej je model običajne človeške celice, le da je narejen v 13,000.000-kratni povečavi. Velik je kot ogromen športni stadion, ki lahko sprejme kakih 70.000 ljudi.

Vstopite v muzej in od presenečenja ostrmite nad tem osupljivim prostorom, prepolnim nenavadnih oblik in struktur. Blizu središča celice je jedro, kroglasta struktura, ki je visoka kakih 20 nadstropij. Odpravite se tja.

Greste skozi vrata zunanjega jedrnega ovoja oziroma membrane in pogledate naokoli. V sobani, v katero ste vstopili, prevladujejo kromosomi, ki jih je 46. Razporejeni so po parih. Kromosoma, ki sestavljata en par, sta enaka. Pari pa se med seboj razlikujejo po velikosti. Vam najbližji par je visok kakih 12 nadstropij (1). Vsak kromosom je blizu sredine stisnjen, tako da malce spominja na dve polovici klobase, ki se stikata, debel pa je kakor mogočno drevesno deblo. Na vzorčnih kromosomih vidite navito vrv. Ko se približate, opazite, da to vrv delijo navpične črte. Med njimi so kratke prečne črte (2). Ali je morda to, kar vidite, skladovnica knjig? Ne. To so zunanji robovi zank, ki so stisnjene skupaj v stolpce. Potegnete za eno od njih, in z lahkoto gre ven. Presenečeni ste, ko vidite, da zanka sestoji iz majhnih spiral (3), ki so prav tako skrbno razvrščene. Znotraj teh spiral pa je bistvo vsega, o čemer govorimo – nekaj, kar je podobno zelo dolgi vrvi. Kaj je to?

Ta del vzorčnega kromosoma preprosto poimenujmo vrv. Debela je približno 2,6 centimetra. Je tesno ovita okoli nekakšnih motkov (4), zaradi česar lahko te spirale spet sestojijo iz spiral. Slednje so pritrjene na nekakšen oder, tako da se lahko obdržijo v prostoru. Na zaslonu vidite napis, ki pojasnjuje, da je ta vrv zložena zelo ekonomično. Če bi iz vsakega od teh vzorčnih kromosomov potegnili vrv in jo raztegnili, bi lahko z njo ovili približno polovico Zemlje! *

Neki znanstveni priročnik ta ekonomični sistem zlaganja poimenuje »izjemna mojstrovina tehnike«.¹⁸ Ali se vam zdi domneva, da ta mojstrovina ni imela svojega inženirja, verjetna? Predstavljajte si, da bi imel muzej, v katerem ste, ogromno skladišče, v njem pa bi bilo milijone izdelkov, namenjenih za prodajo, in vsi  bi bili lično zloženi, tako da bi z lahkoto našli vsak izdelek, ki bi ga potrebovali. Ali bi sklenili, da tega prostora ni nihče uredil? Seveda ne. Vendar bi bil takšen red v primerjavi s prej omenjenim zgolj preprosta mojstrovina.

Nov napis na zaslonu vas povabi, da vzamete v roke del prej omenjene vrvi in si ga bolje ogledate (5). Ko vrv držite v rokah in vam drsi med prsti, opazite, da to ni navadna vrv. Sestoji iz dveh vrvic, ki sta oviti druga okoli druge. Vrvici sta povezani z enakomerno porazdeljenimi paličicami. Vrv je torej podobna nekakšni lestvi, ki je tako zasukana, da je videti kot spiralno stopnišče (6). Takrat vas prešine, da v rokah držite model molekule DNK, ki sodi med največje skrivnosti življenja!

Ena tako skrbno zložena molekula DNK s svojimi motki in odrom sestavlja kromosom. Prečke na lestvi se imenujejo bazni pari (7). Kakšna je njihova naloga? Čemu je vse to namenjeno? Napis na zaslonu vam postreže s poenostavljeno razlago.

Na zaslonu piše, da morate, če želite razumeti DNK, najprej razumeti te prečke, torej paličice, ki povezujejo obe strani lestve. Predstavljajte si, da se lestev  razpre. Iz vsake strani štrlijo deli prečk. Ti nastopajo v samo štirih oblikah. Znanstveniki so jih poimenovali A, T, G in C. Bili so presenečeni, ko so odkrili, da se v vrstnem redu teh črk skriva nekakšno kodirano sporočilo.

Morda veste, da so v 19. stoletju, zato da bi ljudje lahko komunicirali po telegrafu, iznašli Morsejevo abecedo. Ta abeceda je imela samo dve »črki«: piko in pomišljaj. Toda z njo so lahko povedali nešteto besed ali stavkov. DNK pa ima abecedo, sestavljeno iz štirih črk. Vrstni red, v katerem se pojavljajo te štiri črke (A, T, G in C), oblikuje »besede«, ki se imenujejo kodoni. Kodoni tvorijo »zgodbe«, ki jim rečemo geni. V vsakem genu je povprečno 27.000 črk. Ti geni in dolge razdalje med njimi oblikujejo nekakšna poglavja – posamezne kromosome. Triindvajset kromosomov pa sestavlja celotno »knjigo« – genom, ki je skupek vseh genskih podatkov o organizmu. *

Genom je kot velikanska knjiga. Koliko podatkov pa je v njem? Sestavljen je iz vsega skupaj približno treh milijard baznih parov oziroma prečk na lestvi DNK.¹⁹ Predstavljajte si enciklopedijo, v kateri ima vsak zvezek več kot tisoč strani. Genom bi zapolnil 428 takšnih zvezkov. Če bi dodali še drugo kopijo, ki jo imajo celice, bi potrebovali 856 zvezkov. Če bi morali sami natipkati genom, bi za to morali delati polni delovni čas, in to brez dopusta, približno 80 let!

Seveda pa bi bilo to, kar bi natipkali, za vaše telo povsem neuporabno. Kako bi namreč stotine zajetnih zvezkov stlačili v vsako od vaših 100 bilijonov mikroskopsko majhnih celic? Človek nikakor ne more tako zelo stisniti toliko informacij.

Neki profesor molekularne biologije in računalništva je rekel: »En gram DNK, ki bi osušena imela prostornino približno enega kubičnega centimetra, lahko shrani toliko podatkov kot približno bilijon CD-jev [zgoščenk].«²⁰ Kaj to pomeni? Spomnite se, da so v DNK geni, navodila za nastanek edinstvenega človeškega telesa. Vsaka celica ima popolno zbirko navodil. V DNK so podatki tako zgoščeni, da bi v eni čajni žlički DNK lahko bilo navodil za nastanek približno 350-krat več ljudi, kot jih danes živi na Zemlji! DNK današnjih sedmih milijard ljudi pa bi predstavljal samo tanek sloj na tej čajni žlički.²¹

Kljub napredku v miniaturizaciji se nobena naprava za hranjenje podatkov, ki jo je naredil človek, ne more prej omenjeni zmogljivosti niti približati. Vseeno pa bi kot za zelo ustrezno primerjavo lahko vzeli zgoščenko. Razmislite o naslednjem: zgoščenka morda naredi na  nas vtis s svojo simetrično in ekonomično obliko ter bleščečo površino. Vidimo jasne dokaze, da so jo naredili inteligentni ljudje. Toda kaj, če so na njej tudi shranjeni podatki, in to ne nekoristni podatki, ampak razumljiva, natančna navodila za izdelavo, vzdrževanje in popravilo kompleksnega stroja? Ni videti, da bi ti podatki sploh kaj vplivali na maso in velikost zgoščenke, čeprav so njen najpomembnejši del. Mar vas ne bi ta napisana navodila prepričala, da je moral biti pri tem navzoč inteligenten um? Ali ni res, da mora besedilo nekdo napisati?

Primerjati DNK z zgoščenko ali knjigo niti ni tako za lase privlečeno. Pravzaprav v neki knjigi o genomu piše: »Zamisel, da je genom knjiga, natančno gledano, sploh ni metafora. Dejansko je tako. Knjiga je primer digitalnih informacij [. . .]. Enako lahko rečemo za genom.« Avtor dodaja: »Genom je zelo pametna knjiga, saj lahko v pravih razmerah sam sebe prepiše in prebere.«²² To pa nas pripelje do naslednje pomembne značilnosti DNK.

Ko tako v muzeju stojite v tišini, se sprašujete, ali je v celičnem jedru res vse tako mirno. Nato opazite drug napis. Nad stekleno vitrino, v kateri je del vzorca DNK, piše: »Za ogled predstavitve pritisnite na gumb.« Pritisnete na gumb in pripovedovalec pojasni: »DNK ima najmanj dve zelo pomembni nalogi. Prva je podvajanje. DNK mora biti skopirana, da ima lahko potem vsaka nova celica popolno kopijo istih genskih podatkov. Prosimo, poglejte si to simulacijo.«

Skozi vrata, ki jih vidite na enem koncu zaslona, pride stroj, ki je videti zelo kompleksen. Pravzaprav je sestavljen iz več med seboj tesno povezanih robotov. Stroj gre k DNK, se nanjo pripne in se začne vzdolž nje pomikati, podobno kot  se vlak pelje po progi. Za vas se premika malo prehitro, da bi lahko točno videli, kaj dela, ni pa vam težko opaziti, da sta zdaj za njim dve popolni vrvi DNK, ne več samo ena.

Pripovedovalec pojasnjuje: »To je zelo poenostavljen prikaz tega, kar se dogaja med podvajanjem DNK. Skupina molekulskih strojev, ki se imenujejo encimi, potuje vzdolž DNK, jo najprej razcepi v dve vrvici, nato pa vsako vrvico uporabi kot vzorec, da iz nje naredi novo, komplementarno vrvico. Ne moremo vam predstaviti vseh delov, ki pri tem sodelujejo, na primer drobcene naprave, ki teče pred podvajalnim strojem in reže eno stran DNK tako, da se DNK ne vije preveč tesno, ampak bolj ohlapno. Niti vam ne moremo pokazati, kako je DNK večkrat ‚skorigirana‘. Napake se odkrijejo in popravijo z osupljivo natančnostjo.« (Glej shemo na  16. in 17. strani.)

Pripovedovalec nadaljuje: »Kar vam lahko nazorno prikažemo, je hitrost. Ali ste opazili robota, ki se premika s precejšnjo naglico? V resnici se encimski stroj premika vzdolž ‚proge‘ DNK s hitrostjo kakih 100 prečk oziroma baznih parov na sekundo.²³ Če bi bila ‚proga‘ tako velika kot železniška proga, bi ta encimska ‚lokomotiva‘ drvela po njej s hitrostjo več kot 80 kilometrov na uro. V bakterijah se lahko ti podvojevalni strojčki premikajo še desetkrat hitreje! V človeški celici pa grejo na različnih mestih vzdolž ‚proge‘ DNK na delo vojske več sto takšnih podvojevalnih strojev. Celoten genom prekopirajo v samo osmih urah.«²⁴ (Glej okvir » Molekula, ki se lahko bere in kopira« na 20. strani.)

Roboti, ki podvajajo DNK, se odmajejo s prizorišča. Pojavi se drug stroj. Tudi ta se pomika vzdolž DNK, vendar počasneje. Vidite lahko, da na enem koncu tega stroja vrv DNK vstopi vanj, na drugem pa izstopi – in to nespremenjena. Toda iz neke druge odprtine na stroju prihaja nova vrvica, ki spominja na rastoči rep. Kaj se dogaja?

Pripovedovalec vam spet pojasni: »Druga naloga DNK je prepisovanje. DNK nikoli ne zapusti varnega zavetja jedra. Toda kako so potem lahko njeni geni – navodila za vse beljakovine, iz katerih je zgrajeno vaše telo – sploh kdaj prebrani in uporabljeni? No, omenjeni stroj, encim, poišče vzdolž DNK mesto, kjer so kemični signali (ki od zunaj prihajajo v celično jedro) aktivirali gen. Nato ta stroj s pomočjo molekule, ki se imenuje RNK (ribonukleinska kislina), naredi kopijo  tega gena. RNK je na videz zelo podobna eni od vrvic DNK, vendar se od nje tudi razlikuje. Njena naloga je, da pobere informacije, ki so zakodirane v genih. Informacije dobi v encimskem stroju. Nato zapusti jedro in gre k enemu od ribosomov, kjer so te informacije uporabljene pri izdelavi beljakovin.«

Med gledanjem te predstavitve ste prevzeti od začudenja. Ta muzej in bistroumnost tistih, ki so načrtovali in naredili stroje, sta na vas naredila velik vtis. Toda kaj, če bi lahko ta celotni prostor z vsemi njegovimi razstavljenimi predmeti spravili v gibanje, tako da bi predstavili vse naloge, ki se sočasno opravljajo v človeški celici in jih je na tisoče in tisoče? Kako občudovanja vredna predstava bi to bila!

Tedaj vas prešine, da vsi ti procesi, ki jih opravljajo drobceni, kompleksni stroji, zares potekajo ravno sedaj v vaših 100 bilijonih celic! Ko se vaša DNK bere, se s tem priskrbijo navodila za nastanek stotisoče različnih beljakovin, ki sestavljajo vaše telo – za nastanek encimov, tkiv, organov in drugega. Ravno zdaj se vaša DNK kopira in korigira, tako  da bo v vsaki novi celici pripravljena sveža zbirka navodil za branje.

Spet se vprašajmo: »Od kod so prišla vsa ta navodila?« Sveto pismo nakazuje, da imata »knjiga«, o kateri govorimo, in njena vsebina izvor pri nadčloveškem Avtorju. Ali je ta sklep zares staromoden oziroma neznanstven?

Razmislite o naslednjem: Ali bi ljudje sploh lahko zgradili prej opisani muzej? Če bi to poskusili, bi trčili ob resnično težavo. Veliko dejstev o človeškem genomu in o tem, kako ta deluje, nam je zelo slabo poznanih. Znanstveniki še vedno skušajo razumeti, kje so vsi geni in kaj delajo, pa čeprav ti sestavljajo le majhen del vrvice DNK. Kaj pa vse te dolge razdalje, kjer ni genov? Znanstveniki so te dele poimenovali odpadna DNK, toda pred nedavnim so svoje mnenje spremenili. Ti deli morda nadzorujejo, kako  in koliko se geni uporabljajo. In tudi če bi znanstveniki lahko ustvarili popoln model DNK in strojev, ki DNK kopirajo in korigirajo, ali bi lahko naredili takšno DNK, ki bi delovala enako kakor prava?

Znani znanstvenik Richard Feynman je malo pred svojo smrtjo pustil na tabli naslednje sporočilo: »Tistega, česar ne morem ustvariti, ne razumem.«²⁵ Njegova iskrena ponižnost je prav poživljajoča, in njegove besede očitno veljajo tudi v primeru DNK. Znanstveniki ne morejo ustvariti DNK z vsemi njenimi podvajalnimi in prepisovalnimi stroji niti je ne morejo povsem razumeti. Toda nekateri trdijo, da vedo, da je vse to nastalo po nenadzorovanem naključju in samo od sebe. Ali dokazi, ki ste jih doslej preučili, res podpirajo takšen sklep?

Nekateri učeni ljudje so sklenili, da dokazi kažejo ravno nasprotno. Francis Crick, znanstvenik, ki je pomagal odkriti zgradbo dvojne vijačnice DNK, je na primer sklenil, da je ta molekula predobro organizirana, da bi nastala z nenadzorovanimi dogodki. Menil je, da so inteligentna zunajzemeljska bitja morda poslala DNK na Zemljo in tako pripomogla, da se je tu začelo življenje.²⁶

Pred nedavnim je znani filozof Antony Flew, ki je 50 let zagovarjal ateizem, popolnoma spremenil svoje mišljenje. Pri 81-ih je prišel do sklepa, da je pri ustvarjanju življenja morala biti na delu inteligenca. In kaj ga je navedlo na takšno spremembo prepričanja? Raziskovanje DNK. Flew je na vprašanje, kaj pa, če njegovo novo mišljenje morda ne bo všeč drugim znanstvenikom, baje odgovoril: »Škoda. Celotno moje življenje je vodilo načelo [. . .]: Sledi dokazom, ne glede na to, kam vodijo.«²⁷

Kaj menite vi? Kam vodijo dokazi? Predstavljajte si, da na sredi tovarne najdete računalniško sobo. Na računalniku deluje kompleksen program, ki usmerja vse delo v tej tovarni. Pa ne samo to. Program tudi neprestano pošilja navodila, kako narediti in vzdrževati vsak stroj, ter dela kopije samega sebe in jih korigira. Do katerega sklepa bi vas ti dokazi pripeljali? Do tega, da sta se računalnik in njegov program naredila sama, ali do tega, da so ju naredili inteligentni umi, ki imajo občutek za red? Zares, dokazi govorijo sami zase.