Neke noči je Nebukadnezar imel sanje, ki so ga prestrašile. Zbral je svoje modrece, zato da bi mu povedali, kaj pomenijo. Ampak nobeden mu jih ni znal razložiti. Nazadnje je govoril še z Danielom.

Nebukadnezar je Danielu rekel: »V sanjah sem videl drevo. Zraslo je tako visoko, da je segalo do neba. Videlo se ga je z vseh koncev zemlje. Imelo je lepo listje in veliko sadežev. Poljske živali so počivale v njegovi senci, ptice pa so si naredile gnezda v njegovi krošnji. Potem pa se je z neba spustil angel. Zaklical je: ‚Posekajte drevo in mu porežite veje. Njegov štor s koreninami pustite v zemlji in nanj dajte obroče iz železa in bakra. Njegovo srce se bo iz človeškega spremenilo v živalsko in takšno bo ostalo sedem časov. Vsi ljudje bodo spoznali, da je Bog vladar in da lahko izroči kraljestvo, komur hoče.‘«

Jehova je razkril Danielu, kaj pomenijo te sanje. Ko je Daniel razumel njihov pomen, se je prestrašil. Rekel je: »O kralj, želim si, da bi te sanje govorile o tvojih sovražnikih, ne pa o tebi. Veliko drevo, ki je posekano, si ti. Izgubil boš svoje kraljestvo in jedel boš travo kakor živali na polju. Ker pa je angel rekel, naj štor s koreninami pustijo v zemlji, boš znova postal kralj.«

Čez eno leto se je Nebukadnezar sprehajal po strešni terasi svoje palače in občudoval Babilon. Rekel je: »Poglejte, kako veličastno mesto sem zgradil! Poglejte, kako mogočen sem!« Medtem ko je govoril, se je z neba zaslišalo: »Nebukadnezar! Zdaj si izgubil svoje kraljestvo.«

Tisti trenutek je Nebukadnezar izgubil razum in postal je kakor poljska žival. Prisiljen je bil zapustiti svojo palačo in živeti z živalmi na polju. Lasje so mu zrasli in postali kakor orlovo perje, njegovi nohti pa so bili kakor ptičji kremplji.

 Po sedmih časih oziroma letih je Nebukadnezar postal takšen kot prej in Jehova ga je postavil za babilonskega kralja. Potem je Nebukadnezar rekel: »Hvalim Jehova, Kralja nebes. Zdaj vem, da je Jehova vladar. Tiste, ki so ponosni, poniža in kraljestvo lahko da, komur hoče.«