Bilo je malo pred pasho leta 32 n. št., ko so se apostoli vrnili z oznanjevalskega potovanja. Bili so utrujeni, zato jih je Jezus vzel na čoln in odšel z njimi proti Betsajdi, da bi se tam lahko spočili. Ko se je čoln približal kopnemu, je Jezus videl, da jim je sledilo več tisoč ljudi in da jih že čakajo tam. Čeprav je hotel biti sam z apostoli, je ljudi prijazno sprejel. Ozdravil je tiste, ki so bili bolni, in zbrano množico pričel učiti. Ves dan jih je poučeval o Božjem kraljestvu. Zvečer so k njemu prišli apostoli in mu rekli: »Ljudje so gotovo lačni. Pošlji jih, da si gredo po hrano.«

Jezus jim je rekel: »Ni treba, da gredo po hrano. Vi jim dajte jesti.« Apostoli so vprašali: »Ali hočeš, da gremo in jim kupimo kruh?« Filip, eden od njih, je rekel: »Tudi če bi imeli veliko denarja, ne bi mogli kupiti dovolj hrane za toliko ljudi.«

Jezus je vprašal: »Koliko hrane imamo?« Andrej je odgovoril: »Imamo pet hlebcev kruha in dve ribici. To ni niti približno dovolj.« Jezus pa je rekel: »Prinesite mi kruh in ribi.« Ljudem je naročil, naj se razdelijo v skupine po 50 in po 100 ter naj se posedejo po travi. Vzel je hlebce in ribi, pogledal v nebo in na kratko molil. Nato je hrano dal apostolom, oni pa so jo razdelili ljudem. Tako se je okoli 5000 moških skupaj z ženskami  in otroki do sitega najedlo. Apostoli so potem pobrali ostanke, zato da se nič ni vrglo stran. Napolnili so 12 košar! Kakšen izjemen čudež, kajne?

Ljudje so bili tako navdušeni nad Jezusom, da so ga hoteli postaviti za kralja. Toda Jezus je vedel, da ni čas, da bi ga Jehova postavil za kralja. Zato je ljudi poslal stran, apostolom pa naročil, naj gredo na drugo stran Galilejskega jezera. Ko so šli v čoln, je Jezus sam šel na goro. Zakaj? Ker si je hotel vzeti čas, da bi molil k svojemu Očetu. Ne glede na to, kako zaposlen je bil, si je vedno vzel čas za molitev.