Faraon si je takoj, ko je slišal, da so Izraelci odšli iz Egipta, premislil in ni bil več za to, da odidejo. Svojim vojakom je zapovedal: »Pripravite vse bojne vozove in pojdimo za Izraelci! Ne bi jih smeli izpustiti.« Nato jih je s svojo vojsko pričel zasledovati.

Jehova je Izraelce vodil tako, da je podnevi pred njimi šel oblak, ponoči pa ogenj. Pripeljal jih je do Rdečega morja in jim rekel, naj se tam utaborijo.

Nato so zagledali faraona in njegove vojake, ki so se jim naglo bližali. Izraelci so bili ujeti med morjem in egipčansko vojsko. K Mojzesu so vpili: »Pomrli bomo! Ko bi nas le pustil v Egiptu.« Toda on jim je rekel: »Ne bojte se. Počakajte in glejte, kako nas bo Jehova rešil.« Mojzes je resnično zaupal v Jehova, kajne?

Jehova je rekel Izraelcem, naj se pripravijo na odhod. Tistega večera je Jehova premaknil oblak med Egipčane in Izraelce. Na tisti strani oblaka, kjer so bili Egipčani, je bila tema, na strani, kjer so bili Izraelci, pa je bilo svetlo.

Jehova je naročil Mojzesu, naj iztegne roko nad morje. Nato je Jehova povzročil, da je vso noč pihal močan veter, zaradi  česar je sredi morja nastala pot. Tako je milijone Izraelcev lahko po suhem šlo na nasprotni breg, vode pa so jim bile kakor zid na desni in levi.

Faraonova vojska se je po suhem morskem dnu spustila za Izraelci. Nato pa je Jehova povzročil, da je v vojski nastala zmešnjava. Z egipčanskih bojnih vozov so začela odpadati kolesa. Vojaki so vpili: »Zbežimo od tu! Jehova se bojuje za Izraelce.«

Jehova je rekel Mojzesu: »Iztegni roko nad morje.« In tisti trenutek je morje zalilo egipčansko vojsko. Faraon in vsi njegovi vojaki so umrli. Niti eden od njih ni preživel.

Na drugi strani morja pa je velika množica ljudi slavila Boga s pesmijo: »Pojmo Jehovu, ker se je silno poveličal. Konja in njegovega jezdeca je zagnal v morje.« Medtem ko so peli, so ženske plesale in igrale na tamburine. Vsi so bili zelo veseli, da so bili zdaj zares svobodni.