Izraelci so zapustili področje gore Sinaj in potovali skozi paransko pustinjo v kraj, ki se je imenoval Kadeš. Tam je Jehova naročil Mojzesu: »Dvanajst mož, po eden naj bo iz vsakega rodu, naj si gre ogledat kanaansko deželo, ki jo bom dal Izraelcem.« Mojzes je tako izbral 12 mož in jim rekel: »Pojdite v Kanaan in poglejte, ali je dežela dobra za pridelovanje hrane. Poglejte, kakšni so ljudje tam, ali so šibki ali močni in ali živijo v šotorih ali v mestih.« Nato se je 12 oglednikov, dva od njih sta bila Jozue in Kaleb, odpravilo v Kanaan.

Po 40 dneh so se ogledniki vrnili in s seboj prinesli fige, granatna jabolka in grozdje. Poročali so: »Dežela je dobra, ampak ljudje so močni in mesta imajo visoko obzidje.« Tedaj je Kaleb rekel: »Brez težav jih bomo premagali. Pojdimo takoj!« Ali veš, zakaj je Kaleb to rekel? Ker sta z Jozuetom zaupala v Jehova. Ampak ostalih deset oglednikov je reklo: »Ne! Ljudje tam so ogromni, pravi velikani! V primerjavi z njimi smo kot kobilice.«

Izraelcem je to vzelo pogum. Pričeli so se pritoževati in govoriti med seboj: »Izberimo si drugega voditelja in se vrnimo  v Egipt. Zakaj bi šli v tisto deželo, da nas bodo tam ubili?« Jozue in Kaleb pa sta rekla: »Ubogajte Jehova in nikar se ne bojte. Jehova nas bo zaščitil.« Toda Izraelci niso hoteli poslušati. Celo ubiti so hoteli Jozueta in Kaleba!

Kaj je naredil Jehova? Mojzesu je rekel: »Izraelci me kljub vsemu, kar sem naredil za njih, še vedno ne ubogajo. Zato bodo v pustinji ostali 40 let in v njej bodo tudi umrli. V deželo, ki sem jo obljubil njim, bodo šli samo njihovi otroci ter Jozue in Kaleb.«